»Kar želiš si, to ni greh,

to je Ljubezen v očeh.«

Barbara Pešut

Istospolna Ljubezen.

Kako se razlikuje od navadne? Zakaj je ena sprejemljiva druga pa ne? Zakaj je ena naravna druga pa nenormalna?

Verjetno že veste, da od mene ni pričakovati odgovora in razčlenjevanja na ta vprašanja.

Torej bom odgovorila z vprašanjem: Zakaj ta težnja po predalčkanju Ljubezni?

In zakaj se sploh moramo v današnjem času ukvarjat s tovrstno »težavo«, ko je na svetu cel svet za rešit?

In vseeno se svet vedno znova ukvarja s tem, ali se dva moška ali dve ženski lahko poročita in ali jima je dovoljeno posvojiti otroka?

Ja – Bog ne daj, da dva moška vzgajata otroka. To ni »normalno«, to ni naravno. To nikakor ne more biti družina.

Pa za trenutek pomolimo glavo iz peska in si oglejmo to edino pravo »normalno« in naravno družino.          

             mati   –   oče   –    otrok  

Ker le ženska in moški lahko spočneta otroka.

Že res, ampak spočetje je le začetek. Ampak nekaj je spočeti, drugo pa je vzgajati, skrbeti, ljubiti.

Sedaj pa polagam vprašanje:

Koliko izmed vas je odraščalo v družini skupaj z biološkim očetom in biološko mamo (kakor je naravno in »normalno«) in to v ljubeznivih odnosih?

In koliko izmed vas vzgaja otroke v takšni družinski celici in seveda v ljubeznivih odnosih?

Bodimo iskreni – otroci odraščajo v ločenih zakonih, pri različnih starših, nekateri v rejniških družinah, nekateri posvojeni.

In nekateri v takih navzven »pravih« tradicionalnih družinah celo otroštvo trpijo zlorabe od fizičnih, čustvenih, vse do spolnih.

Tudi marsikatera navzven popolna družina z belo ograjico pred hišo in zlatim prinašalcem pred vrati, skriva marsikatero abnormalnost za zaprtimi vrati.

Kaj se vam zdi bolj »normalno«, da otrok odrašča pri dveh ljubeznivih očetih, ali pri očetu, ki vsak večer pride k hčerki v posteljo in mami, ki si zatiska oči?

Toliko o »normalnih« in naravnih družinah. Saj obstajajo in lepo je, ko vidiš lepo družinico srečnih družinskih članov. To je ideal. Ampak ne moremo zaradi ideala zavračati vse drugačnosti.

Kaj si v resnici želimo za naše otroke?

DA SO LJUBLJENI.

In, da se z njimi ravna ljubeznivo in spoštljivo.

Mislim, da se glede tega vsi strinjamo.

Ali je pomembno ali od enega starša ali od dveh ali od štirih ali od dveh mam ali od dveh očetov?

Kaj sploh je družina?

Pa pustimo te konvencionalne biološke pojme. Poglejmo malo globlje.

Družina je dom, je varna celica vseh članov, ki v tej družini živijo. Kdo vse je v tej družini, sploh ni bistveno. Bistven je občutek pripadnosti, sprejetosti, varnosti, Ljubezni.

Zakaj potreba po obsojanju? Od kod izvira?

Kateri del mene se počuti tako ogrožen, da sodim?

Kako bi se počutil, če bi obsojali mene? Npr. za nekaj kar sem storil?

Teh čudovitih ljudi pa ne sodimo zaradi neprimernih dejanj.

Sodimo jih zaradi Ljubezni.

Zgolj zato, ker je pač ne razumemo.

S kakšno pravico?

Kako lahko na kakršenkoli način obsojamo Ljubezen?

(kar zmrazi me)

obsojanje = strah

sprejemanje = Ljubezen

Torej, če sprejemaš, razumeš koncept Ljubezni.

In če obsojaš – česa te je strah?

LJUBEZEN JE LJUBEZEN.

Ljubezen ne izbira – ne glede na spol, ne glede na raso, ne glede na barvo kože, ne glede na veroizpoved, ne glede na politično pripadnost…

Ljubezni se ne da spraviti v predalčke, preveč mogočna je in presega vse okvirje in zaprte forme.

Vsi imamo pravico izbrati svobodno, koga bomo ljubili.

Če si kdaj koga ljubil, če si bil kdaj koli od koga ljubljen, potem poznaš lepoto Ljubezni.

Zato ljubi in pusti ljubiti.

iz srca, Simona ❤

Plemenit citat:

 »Zatajena Ljubezen 
 ubija našo božansko dušo.«
        iz filma Zaljubljeni Shakespeare 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.