Uničujoča pričakovanja

Pričakovanja – vsi jih imamo – do drugih – do sebe – drugi jih imajo do nas.

Kolikokrat ste bili nesrečni zaradi neizpolnjenih pričakovanj? Pomislite. Stavim, da večkrat, kot se zavedate.

Pričakujete sončni vikend in pada dež, pričakujete božičnico v službi in te ni, pričakujete čestitko za rojstni dan in nekdo je pozabil, pričakujete romantično večerjo, vendar se je nekdo zadržal v službi, pričakujete …

Pričakujete – od sebe – od partnerja – od otrok – od službe – od vremena – od življenja.

In ko ne gre po pričakovanjih, sledi razočaranje.

Najbolj bolijo neizpolnjena pričakovanja v odnosih, ko od najbližjih ne dobimo tistega, kar si želimo.

Ko hočemo, da nas partner razume in podpira, pa tega ne zmore, ko hočemo da so starši ponosni na nas, pa tega ne zmorejo.

Ne vem, kako je z vami, jaz priznam, da sem se mnogokrat ujela v limanice pričakovanj. Prizadeta sem bila, ko sem pričakovala, velikokrat čisto malo, pa še tega nisem dobila.

Razodetje: Pričakovanja so uničujoča.

Nalijmo si čistega vina – oz. jaz bom raje rekla – nalijmo si čiste vode – le ta bolj plemenito resonira z mano.

Od nekaterih ljudi nikoli v življenju ne bomo dobili tistega, kar si želimo, pa vendar od njih vedno znova in znova pričakujemo.

Verjamem, da je to boleče spoznanje.

Zato je nujno potrebno v eni točki življenja spustiti to neustavljivo hrepenenje, in nehati prosjačiti za razumevanje, slišnost, ponos, ljubljenost – ljudi, ki tega niso sposobno dati.

Večji/a si od tega!

Tvoj uspeh ni odvisen od ponosa tvoje mame.

Tvoje delovanje ni odvisno od odobravanja tvojega parterja.

Postani neodvisen v vseh pogledih.

Vem – težko reči.

Ljudje vse to potrebujemo.

Potrebujemo biti ljubljeni, biti slišani, biti razumljeni, potrebujemo, da nas nekdo podpira na naši poti, da nekdo verjame v nas, da je nekdo ponosen na nas, da je nekdo vesel, da nam uspe in sočuten, ko nas pestijo težave.

Nekoč mi je nekdo rekel: »Verjemi vase.« Odvrnila sem mu, da ne morem.

»Nič hudega,« mi je dejal, »bom pa jaz verjel vate, dokler sama ne boš zmogla.«

Ta stavek me je držal po konci dolgo časa.

Izrekel mi ga je človek, od katerega tega nisem pričakovala.

Želela pa sem celo življenje, da bi ga slišala od nekoga drugega. To se do danes ni zgodilo.

Kaj hočem povedati?

Naučila sem se sprejemati tisto kar potrebujem, od ljudi, ki so to zmožni dati.

Ali je pomembno, od koga slišiš, da verjame vate? Zame je nekoč bilo, danes vidim stvari malo drugače.

Nekdo ob tebi verjame vate.

Sporočilo je bilo dostavljeno.

Prej, ko se uspemo osvoboditi nenehnih pričakovanj, ki jih gojimo do ljudi, ki jih nikoli ne izpolnijo, prej bomo lažje zadihali.

Lahko pa od življenja zahtevate, kar vam pripada.

Zahtevate, da se vas spoštuje, zahtevate pristne odnose in iskrene ljudi, zahtevate biti slišani in razumljeni.

Življenje vam bo dostavilo, le ne omejevat tega na določene ljudi. Mogoče vam dostavi nove ljudi – razširi zavedanje, pusti se presenetiti.

In predvsem, kar zahtevate, tudi sami izražajte do sebe in drugih – tistih, ki si to zaslužijo, seveda.

Predvsem pa nikoli živeti po pričakovanjih drugih – tudi drugi ljudje izhajajo iz svojih pričakovanj, ki so jih nekje prevzeli, nekdo je od njih pričakoval – tako se krojijo družbena pričakovanja.

Seveda vas ne bo nihče nagradil, če ne boste ustrezali družbenih pričakovanjem. Največ obrekovanja in zasmehovanja so deležni ravno tisti, ki najbolj štrlijo izven vseh pričakovanj.

To lahko pričakujete. 🙂

Ves svet se vrti v pričakovanjih.

Berete članke, gledate prispevke:

Po pričakovanjih…je tudi letos…
Dosegel je rezultate nad pričakovanji…
Na žalost niso dosegli pričakovanega…

Pričakovanja krčijo naše obzorje, ker znotraj pričakovanj vedno iščemo odzive in rezultate. Znotraj tega pa ne dopuščamo nepričakovanega. In največkrat se največ lepote skriva ravno v nepričakovanem.

Zato – dovolj je omejevanja z uničujočimi pričakovanji.

Sprostite se in zadihajte, imejte se radi in živite po svojih standardih, ne glede kakšni so, in nikoli jih spreminjat za nikogar.

In – pustite se presenetiti nepričakovanemu.

iz srca, Simona ❤

Plemenita pesnitev:

V pričakovanjih človek izgubi,
v ravnini tava, išče, kar želi.
Čudovito v krivuljah se razkriva
nepričakovanega _____________
                (Ste pričakovali konec rime? 🙂 )