Kljub temu, da smo si življenje, ki ga živimo, izbrali sami, delno že kot duša, preden smo prišli na svet, delno z odločitvami, ki jih sprejemamo tekom življenja, je včasih najtežji izziv sprejeti življenje v trenutku takšno, kot je.

Predvsem, ker se ne zdi fer. Ker noben človek ni zgolj enota zase; v sobivanju z drugimi ljudmi na tem svetu, se ne moremo nikoli povsem izogniti primerjavi z drugimi, s čemer se uvrščamo na neko objektivno lestvico vrednotenja bivanja.

Le ta nam vsak dan kaže, kako dobro oz. kako slabo nam gre. Kaže na naš uspeh ali naš neuspeh, našo hitrost napredka in izpolnjevanja sebe.

Seveda v svojo enačbo ljudje vedno pozabimo uvrstiti dejstvo, da nismo vsi začeli na isti izhodiščni točki. Vedno vidimo le očitno in tudi primerjamo le tisto, kar je očitno.

Npr. nekdo ima svojo lastno hišo že pri 25 tih letih, nekdo drug šele pri 50 tih. Takoj ustvarimo primerjavo očitnega in pripišemo uspeh prvemu, kajne?

Zanemarimo drobni tisk, kjer piše, da je prvi hišo dobil od premožnih staršev, drugi pa si jo je skozi dolga leta izzivov in rasti, ustvaril sam.

Ljudje vedno primerjamo samo očitno, in se posledično počutimo neuspešni, nesposobni, mislimo, da nam v življenju ne gre, včasih celo več ne verjamemo, da nam lahko uspe.

Zaradi teh razlik, ki izhajajo iz primerjav očitnega, smo nesrečni.

In, ko pridemo do dejstva, da smo v tem življenju pač startali z zelo »slabe« pozicije, in zato ugotavljamo, da ne bomo nikoli prišli tako daleč kot nekateri, ki so se že rodili s precejšnjo prednostjo, takrat se zna zgoditi, da se življenje zdi nesmiselno, ker se zaman trudiš, da bi vsaj dohajal, kaj šele zares živel.

Porajajo se večna vprašanja:

Zakaj pa jaz še tega nimam?

Zakaj pa jaz še nisem tam?

Ali je vesolje pozabilo name?

Na ta vprašanja največkrat ne dobimo odgovorov, le občutke neizpolnjenosti in žalosti, ker življenje ni takšno, kot si ga želimo.

Včasih je skoraj nemogoče, s človeškega vidika, razumeti, zakaj je tako, kot je.

Zato je veliko bolj pomembno, da smo namesto razumevanja, sposobni sprejeti življenje.

Ja vem, lahko reči. Ampak to je edina pot, ki vodi naprej – iz krča obtičanosti in občutka ujetosti in neuspeha.

Pri sebi moramo nujno razviti sposobnost sprejemanja in sprejeti vse v življenju – predvsem dejstvo, da le to ni fer.

primeri…

Sprejeti, da je bil tvoj oče pijanec, ki te je ves čas degradiral, za katerega si moral dolga leta skrbeti….sprejeti, da je bil oče tvojega prijatelja uspešen podjetnež in dober oče, ki je zanj vedno lepo poskrbel, ga spodbujal na njegovi poti in mu tudi zagotovil zelo dobre temelje za življenje.

Sprejeti, da ne moreš imeti otrok, vse tvoje prijateljice jih pa imajo.

Sprejeti, da si po dolgih letih še vedno samska, tvoja prijateljica je pa spoznala svojega partnerja že v mladostnih letih in je srečno poročena z njim. Sprejeti, da se vsi okrog tebe poročajo, ko zate še vedno nikjer nikogar ni.

Sprejeti, da letos pač ne boš šel na dopust, ko poslušaš prijatelje, kam vse se bodo podali.

sprejeti….sprejeti…sprejeti…

Sprejeti vse svoje nevšečno, z vsem opažanjem všečnosti vsega tistega, kar izkušajo drugi.

Vem – ni lahko. S človeškega vidika nikoli ni lahko sprejeti nekaj, kar nam ni všeč in česar, ko pogledamo okolico, ne razumemo.

Je pa nujno, če hočemo kaj narediti iz sebe in se premakniti naprej v svojem življenju.

In to, da sprejmemo življenje, takšno kot je v trenutku, ne pomeni, da se sprijaznimo z usodo. To sta dva različna pojma.

Sprijaznjenje z usodo pomeni, da smo obupali, da verjamemo, da za nas tam zunaj nič ni, da ni možnosti, da smo ujeti.

Sprejemanje našega življenja pomeni, da se nehamo ves čas boriti z neenakostmi in različnimi izhodiščnimi točkami in dejstvom, da življenje ni fer.

Preboli ! (GET OVER IT !) Si kjer si, in to je to !

Od tu dalje pa so odprte nove možnosti. Ne glede na to, kako »slabo« si startal to življenje in kje trenutno si, v življenju lahko dosežeš, kar si želiš in doživiš uspeh, o katerem sanjariš.

Zapomni si: Ni konec, dokler ni konec!     (It’s not over until it’s over!)

Zato, dokler si živ, sprejemaj življenje in bodi prizanesljiv in skrajno ljubeč do sebe, kajti čudovito bitje si, in prišel si na ta svet izpolnit sebe. Ne se ves čas ubadat s tem, za kaj vse te je življenje prikrajšalo, kajti ti si kreator, ti imaš vso moč, da ustvariš vse tisto, kar želiš.

Ne obupaj nikoli ! Sprejemaj in ustvarjaj !

iz srca, Simona ❤

Plemenit citat:

…v vesolju ni žrtev, so samo ustvarjalci.
 
                       Neale Donald Walsch
               
                       - iz knjige Pogovori z Bogom -

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.