Plemenitim se - Plemenitenje

»Staraš se«, mi je nedavno rekel prijatelj. »Da«, sem mu odgovorila, »staram se, kot vsi ostali ljudje na tem svetu«. V kontekstu spreminjanja v popotovanju življenja v različnih življenjskih obdobjih, torej tudi v procesu staranja, pa se mi zdi bolj ustrezen stavek: »Plemenitim se«, kar sem mu tudi pojasnila. Ta namreč bolj vibrira z mojo resnico.

Staranje je namreč samoumevno, bodisi se ga zavedamo ali ne. Ljudje se v resnici začnemo starati tisti trenutek, ko se rodimo. Zakaj potemtakem začnemo tako glasno razpravljati o staranju v določenem življenjskem obdobju? Kot da vsako spremembo, po določenem letu, lahko kratko malo pripišemo staranju. Ker se tega začnemo zavedati, um se začne zavedati, telo se začne zavedati staranja. Začnemo se ukvarjati s svojo eksistenco in koliko le-te je še preostalo za to življenje. Začnemo se zavestno ukvarjati s pojmom staranja.

Najbolj enostaven in splošen odziv na naše spreminjanje skozi različna življenjska obdobja je »pač, staram se«, »ja, staraš se«

Vendar pa spreminjanje sebe ni zgolj staranje. Ne, če se zavestno spreminjamo v procesu iskanja oz. bolje rečeno ustvarjanja najboljše različice sebe.

To pa je Plemenitenje – plemenitenje sebe.

Plemenitenje je torej izbira pri ustvarjanju samega sebe. Ne zato, ker se od nas to pričakuje, ne zavoljo kakršnih koli koristi, ne zavoljo pripadnosti, ampak zgolj zato, ker je to v skladu z našo notranjo resnico. Ker želim biti dober človek, v odnosu do sebe, do drugih ljudi, do živali, do narave.

Ali hočeš biti tisti, ki vzbuja radost ali nemir? Ali hočeš biti tisti, ki vzpodbuja ali zatira? Ali hočeš biti tisti, ki sprejema ali obsoja? Ali hočeš biti tisti, ki sliši in vidi ali ignorira? Ali hočeš biti tisti, ki mu je mar, zase, za soljudi, za živali, za naravo? Vem, sliši se kot ena pocukrana utopija. Zato, ker je ta naš svet precej iztirjen in se ljudje predvsem ubadajo s tem, kako se da najbolj praktično preživeti, nezavedajoč, da po navodilih drugih.

Pa naj bo ta utopija, v kolikor se odločimo, vsak zase, boljša alternativa sveta, kjer se samoustvarjamo plemeniti ljudje, vsak na svoj način, v skladu s svojo notranjo resnico.

»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«
Mahatma Gandhi

Stavek povedan, napisan, slišan že tolikokrat, da na momente zveni že komercialno in ga ljudje govorijo mimogrede na vsakem koraku. Hkrati ta stavek nosi v sebi veliko mero odgovornosti, ki na trenutke malo plaši, ker je v resnici težko verjeti, da sem tudi »samo jaz« lahko tista sprememba.

Zadeva je zelo enostavna. Jaz sem sprememba. Ti si sprememba. Vsi smo sprememba. Ker se v resnici vsi spreminjamo ves čas, hote ali nehote, v bistvu se konstantno spreminja vse okoli nas.

»Edina stvar, ki je konstantna, je sprememba«
Heraklit

Vprašanje je zgolj, ali se hočem spreminjati nezavedno ali zavestno? In če je odgovor slednje, v katero smer se hočem spreminjati oz. v kakšno različico sebe?

Torej, če stavek:

»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«

zapišem malo drugače v stavek:

»Bodi zavesten ustvarjalec najboljšega samega sebe«,

kako zveni to? Precej enostavno, kajne?

To je dovolj – to je Plemenitenje.

In ko se plemenitiš ti, avtomatsko plemenitiš vse okoli tebe.

iz srca, Simona ❤


Plemenit namig:
 Naslednjič, ko ti kdo reče: »Staraš se«, 
mu preprosto odvrni: 
»Plemenitim se«  
 In pri tem se vedno vprašaj, 
kakšnega sebe ustvarjaš, oz. želiš ustvarjati.