Ljudje imamo tendenco k pritoževanju. Ko smo nezadovoljni s svetom, v katerem živimo, se pritožujemo nad zunanjimi okoliščinami, ki krojijo naš svet in posledično naše počutje.
Zakaj je temu tako?
Ker se večina ljudi zgolj odziva na zunanji svet.
“Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to je vse.”Oscar Wilde
Veliko ljudi se namreč ne zaveda, da imamo vedno v življenju izbiro ali se bomo zgolj odzivali na to, kar prinaša zunanji svet ali bomo prevzeli vajeti v svoje roke in si sami ustvarili svet, kakršnega želimo.
In ker verjamejo, da nimajo vpliva na to, kar se jim dogaja, ostanejo odzivalci. Ker ne kreirajo sami, za njih kreirajo drugi.
In iz tega nastanejo žrtve – žrtve usode, žrtve okoliščin, žrtve staršev, žrtve služb, žrtve nefunkcionalnih zakonskih zvez,…
Okoliščine so krive, da so obtičali tam, kjer nočejo biti – v napačni službi, v slabem zakonu, v slabem finančnem stanju,…
Nekateri ljudje celo življenje preživijo na ta način – ujeti – nemočni – žrtve.
Razodetje: Za vse, kar se ti dogaja v življenju, si odgovoren TI sam.
To je hkrati dobra in slaba novica.
Slaba zato, ker če ti kaj ni všeč v tvojem življenju, lahko zasluge za to prisotno nevšečnost prisodiš zgolj sebi. Torej pritoževanje odpade.
Dobra zato, ker imaš vso moč v sebi in ker si ti tisti, ki lahko vse spremeniš sebi v prid, ko se za to odločiš.
Vendar pa moraš najprej prevzeti popolno odgovornost za svoje življenje.
Tam, kjer si, si zaradi sebe!
Ne zaradi žene/moža, ne zaradi šefa, ne zaradi staršev, ne zaradi otrok…
Zaradi sebe.
Seveda se v življenju stvari zgodijo – izzivi – v obliki bolezni, izgube, … izzivi, ki te pahnejo na dno in ti prinesejo cel spekter trpljenja.
In res je, na vse stvari v življenju pač nimaš vpliva. Ker si se za določene stvari, ki se ti zgodijo, odločil že na dušnem nivoju. Torej, če se je tvoja duša odločila, da bo v tem življenju izkusila izgubo, prevaro, … jo boš izkusil.
Človeško gledano – zgodilo se je.
Vendar…
pa si tudi po izkušnji lahko večni odzivalec na to okoliščino, izgubljen v občutkih izgube, prevare, razvrednotenja,… – torej večna žrtev, ali pa predelaš, kar je potrebno predelati, izžaluješ, kar je potrebno izžalovati, in potem, ne glede na to, kako na dnu si se znašel, iz tega dna ponovno začneš ustvarjati novega sebe.
In takoj, ko se zavestno odločiš, da ne boš več žrtev, si na pragu ustvarjanja.
Ustvarjanje je drugi pol odzivanja.
Enkrat pride trenutek, ko je potrebno reči: “DOVOLJ!”
To je tisti odločilni trenutek, ko si priznaš, da je krivično, kar se ti je v življenju zgodilo, ampak čas je, da obrneš nov list.
In od tega trenutka dalje se zavestno odločiš, in si rečeš:
“Nikoli ne bom več žrtev.“
Če si se našel v vlogi žrtve, povem ti, da ni naključno, da ravno zdaj bereš ta blog. To je znak zate, ki govori, da je prišel trenutek, ko je DOVOLJ.
Vsi ostali pa razmislite o svojem življenju. Ali ustvarjate svoj svet, v katerem živite sami ali vam ga ustvarjajo drugi, vi pa se nanj zgolj odzivate?
Čas za spremembo je zdaj.
Torej, vzemi vajeti v svoje roke in začni ustvarjat.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat: »Rodil si se s potenciali, rodil si se z dobroto in zaupanjem, rodil si se z ideali in sanjami, rodil si se z veličino, rodil si se s krili, ni bilo mišljeno, da bi gomazel, Zato nikar! Imaš peruti. Uporabi jih in poleti.« Rumi
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.