Veliko ljudi sem v svojem življenju videla, ki niso izživeli/dosegli svojega potenciala. Zelo talentiranih ljudi, ki jim življenje ni prizanašalo, zato so se nekje na poti izgubili v poplavi izzivov.
In nekje na poti se jim je izmuznilo življenjsko poslanstvo.
Živeti sanje – to so sanje vsakega človeka na svetu. Vsi sanjarimo, kako bi živeli. Ampak le malo je tistih, ki zaživijo svoje sanje.
Zakaj? Ker se sprijaznijo s tem, kar je, namesto, da bi konstantno stremeli k tistemu, kar bi moralo biti.
Nekaj poskušajo in se trudijo in upajo in čakajo, da bo nekoč drugače, bolje. In ker kar ne gre, na koncu obupajo, in se sprijaznijo s tem, kar je.
Na koncu pridejo do spoznanja, da je to vse kar je »as good as it gets«, pač ne gre drugače. Zadovoljijo se z življenjem, ki ne izpolnjuje. Ostanejo večno ujeti v tisti bedni službi, v tisti nefunkcionalni partnerski zvezi, nezadovoljivem finančnem stanju, nevšečni preobilni telesni postavi,…
Najbolj žalostno je videti človeka, ki se je sprijaznil s svojo usodo in ne verjame, da je lahko drugače.
Nesrečni, nezadovoljni, neizpolnjeni ljudje postanejo zagrenjeni in tečni. Nekateri postanejo celo zlobni in nevoščljivi in znajo nagajat drugim. Nekateri bodo naredili vse, da izsilijo pozornost, da se drugi ukvarjajo z njimi, ker sami ne vedno, kaj bi s sabo. To so, nič drugega kot, izražene frustracije.
Pojavijo se tudi razne oblike bega, bodisi v alkoholu, varanju, pretiranemu materializmu, raznih pomirjevalih in antidepresivih, …
Dolgoročno to ne pelje nikamor – vse to te le drži na istem mestu v življenju in oddaljuje od samega sebe.
Ampak – ljudje obupajo prekmalu, ker so včasih utrujeni od predolgega hrepenenja in, ker se v toliko letih nič ne zgodi, začnejo verjeti, da jim ni namenjeno.
Ja vem, čakal si že »100« let, da se bo zgodilo, pa se ni. Pregledal si za vsak ovinek, pa tam ni bilo ničesar. Ponavljal si vse »ta prave« afirmacije, pa niso delovale. Poskusil si že vse, pa ni šlo. Zdaj si pa že naveličan vsega, ne da se ti več, nima smisla – predaja usodi.
Ampak občutek znotraj tebe pa ni kompatibilen s tvojim sprejetjem stanja »as good as it gets«. Ostajaš nervozen in nezadovoljen, ker se na nek način zavedaš, da tam zunaj obstaja nekaj več tudi zate. Ta občutek te ne vara – ta občutek je govorica tvoje duše.
Nikoli se ne zadovolji/sprijazni s približkom življenja.
Če ti občutek sporoča, da nekaj ni zate, da ti ne služi več, je nujno potrebno, da ga upoštevaš.
Itak se ne boš jutri ločil, pustil službe, se preselil nekam drugam, začel nekaj novega…
Te stvari trajajo in terjajo veliko energije in kar nekaj poguma in predvsem vztrajnosti.
Novo leto – nova energija, ne se svaljkat v stari, ustvarjaj novo, poslavljaj se od starega, išči pot ven iz tistega, kar veš, da ni zate – vedno – in znova – in vedno znova.
Moja novoletna želja za vas je, da zaupate občutkom, ki vam govorijo, kaj je za vas in kaj ne, da sledite sebi, da vedno hodite naprej, ne glede na vse izzive v življenju, da nikoli ne obupate in se nikoli ne sprijaznite z manj, kot ste vredni, da ne odnehate, dokler v polnosti ne izpolnite sebe.
Torej vam ne bom zaželela zdravja in uspeha in sreče. Želim vam čim več stika s samim seboj in izpolnjevanjem sebe.
Kajti, ko izpolnjuješ sebe, v skladu s tem, kar ti si, takrat si zdrav in uspešen in ja – srečen.
Jaz tudi s tem pisanjem izpolnjujem sebe. Srečna sem, da lahko ta del sebe delim z vami.
In iskreno hvaležna vsem Vam, ki me berete in se plemenitite skupaj z mano.
Hvala, ker ste. Hvala, ker sem.
iz srca, Simona ❤
Plemenito novoletno sporočilo: Bodi to, kar si, in postani, kdor hočeš biti.
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.