Zakaj se mi vse to dogaja? Zakaj se mi je v življenju moralo vse to zgoditi? Zakaj življenje ni lažje, bolj lahkotno? Zakaj je bilo potrebno toliko trpljenja? Kje je sploh smisel vsega?
Vedno znova si zastavljamo vprašanja, ko se skozi življenje le stežka prebijamo in izzivom ni videti ne konca ne kraja. Kako dolgo še? Kaj moram še dati skozi, da bo življenje malo lažje? Kdaj se prevesi na drugo stran? A sploh se kdaj?
Vsi hrepenimo po udobju. Da bi bilo vse tako, kot smo si želeli, da bi bilo življenje prijetno, da bi lahko mirno spali in lahkotno preživljali dneve. In uživali življenje – zaužili vse, kar je lepega na tem svetu.
Zakaj življenje ni udobno?
Razodetje: Udobje zavira rast.
Pomislimo malo, kako bi živeli v takšnem udobnem življenju. Oh, o tem se ne da zgolj razmišljat kajne, tukaj preidemo v razsežnost sanjarjenja.
Pa pojdimo…
Predstavljajte si, da imate popolno službo, ki v resnici za vas ni služba, ampak delo, ki ga najraje opravljate in ste za to noro dobro plačani. Tako zelo obožujete svoje delo, da komaj čakate, da ga opravljate. Vaše delo ni služba, ampak užitek.
Predstavljate si, da ste finančno preskrbljeni za celo življenje (in še vaši otroci), da imate toliko denarja, da si vedno lahko privoščite vse, kar si želite.
Predstavljajte si, da imate najbolj čudovito hišo, opremljeno po vašem okusu, na najlepšem kraju na svetu.
Predstavljajte si konec vseh gospodinjskih opravil in čakanja na blagajnah v trgovinah, ker vam te stvari urejajo drugi.
Predstavljajte si dan brez urnika, brez stvari, ki jih morate opraviti, ves dan je vaš in preživite ga lahko tako, kot si želite.
Predstavljajte si, da se vsako jutro zbudite brez budilke in vstanete, ko vam zapaše in greste spat, ko se vam pač spi.
Predstavljajte si, da imate popolne otroke, ki vam prinašajo le veselje.
Predstavljajte si partnerja, ki je v vseh pogledih najboljši odsev vaših želja, vedno je tam, ko ga potrebujete, vedno se umakne, ko želite čas zase, vedno najde prave besede v pravem trenutku.
Pretiravam?
V sanjarjenju ne, tukaj ni meja, le domišljija. Sanjarjenje te posrka, če se dolgo zadržuješ v njem.
Sedaj vprašanje za vas: Če bi bilo življenje takšno, ali bi zares živeli ali bi ga zgolj preživljali?
Ko nam je udobno – stagniramo.
Zakaj bi, če nam ni treba – to energijo prinese udobje.
Vendar, ko nam je udobno, nas občutek znotraj sebe nervira, ker duša hoče, da duhovno rastemo.
Skozi trpljenje najhitreje oz. najbolj učinkovito duhovno rastemo, dobivamo vsebino.
Poglejte malo ljudi okrog sebe. Kdo premore največ vsebine in kdo najmanj?
Seveda vedno obstajajo izjeme, vendar največ vsebine največkrat najdemo v ljudeh, ki so že nekaj dali skozi, kajne? Kajti ti ljudje so skozi svoje trpljenje razvili empatijo, občutek za sočloveka, iz njih izvirajo modrosti, večplastni so in imajo neko globino.
Na drugi strani so ljudje, ki hodijo po svetu kot lupinice v lepi embalaži (z dragimi avtomobili, oblekami, luksuznimi stanovanji…), vendar, če se jim vse to odvzame, tam ne ostane nič – ker ni vsebine.
Zagotovo najdete ljudi iz vaše okolice, ki sodijo v prvo in v drugo skupino.
Največji duhovni učitelji in voditelji so se razvili ravno skozi trpljenje. In danes jim sledijo milijoni ljudi po vsem svetu.
Pa vendar – jaz sem si večkrat, ko hudega ni bilo konca, rekla, da mi dol visi za to duhovno rast, jaz bi raje samo lepo živela, ali zgolj preživljala kot nekateri “ko bubrek u loju”. Kaj imam jaz od tega? Tako se oglasi ego in začne delati izračune.
Duša pa želi več, želi da duhovno rastem, želi da se skozi izzive energijsko širim in spominjam, kdo v resnici sem. In ustvarjam čedalje globljo vsebino skozi faze plemenitenja.
Udobno? Daleč od tega.
Smiselno? Duša pravi DA.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat: »Poslušaj, Ljubezen moja, razsvetljenje ni večno. Sedanji trenutek se stalno odvija. Tako kot obstaja na milijarde zvezd, obstaja tudi na milijarde stopnic. Kot obstaja na milijarde duš, tako obstaja na milijarde poti za rast.« Rumi
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.