"Ne mislit tega" - Plemenitenje

Ko so ljudje v stiski, se jim po glavi mota vse živo. In niso vse misli pozitivne.

Težko je biti pozitiven v negativni situaciji, sploh če le ta traja in traja, in se ne zdi zgolj prehodna, in te izčrpuje do meja tvojih zmožnosti.

Ko se telo izčrpa, in postaneš neskončno utrujen, ko misli zajame neka brezmejna sivina, ko imaš občutek, da ni rešitve zate, ne glede na to, kako močno se trudiš,

in trudiš se mnogo predolgo, brez rezultatov, ko preprosto ne zmoreš več, ko postaneš šibek v svoji energiji, takrat…

predvsem potrebuješ BITI SLIŠAN in biti sprejet v svoji bolečini.

In kaj se zgodi, ko nekomu, ki mu zaupaš, razkriješ svojo neizmerno bolečino, svoje najtemnejše misli, ki jo spremljajo?

Največkrat dobiš serviran paničen odgovor, ki se sliši kot ukaz: »Ne mislit tega ! Nikoli več niti pomislit na kaj negativnega ! «

Kaj se zgodi v tem trenutku v človeku, ki neizmerno potrebuje biti slišan in sprejet?

Blokada ! Občutek nesprejetosti ! Občutek neslišanosti ! Občutek, da je nesprejemljiv !

In predvsem, da ni varno na glas izraziti svoje bolečine in vseh misli in občutkov, ki jo spremljajo.

Stavek, ki se glasi: »ne smeš«, se sliši, da nikoli več ne smeš povedati, kaj res čutiš, ker je to narobe, in se tega ne počne.

In potem človek, ki je že tako v neizmerni stiski, v tako neizmerni, da je o tem moral nekomu povedati, začuti, da je nesprejet v svoji bolečini, da je ne sme izraziti, zato postane ŠE BOLJ SAM v njej.

Umakne se še bolj vase in ostane sam v temi.

Ne, negativne in črnoglede misli in občutki ne izginejo, kljub temu, da mu je nekdo rekel, da ne sme več mislit negativno, kot da že sam prej tega ni vedel.

To je kot stavek: »Ne se sekirat« Kdaj ste se že nehali sekirat, iskreno, zgolj zato, ker vam je nekdo to rekel?

Ni tako preprosto, kajne?

Kot da se želite sekirat, in je dovolj, da vam nekdo reče, da se ne smete.

To mogoče velja pri shujševalnih dietah, ko želite pojesti tisti kos torte, pa vam nekdo reče, da ga ne pojesti.

Pri globoki bolečini, ki izhaja iz dolgotrajnega mučenja in ni nastala včeraj in ne bo izvenela do konca tedna, pa je stavek ne mislit tega, ne mislit negativno, zgolj semafor, ki zasveti rdeče, in pomeni,

nikoli več tega povedat na glas.

Zdaj pa k tem negativnim mislim…

Kaj se z njimi dogaja….

Ko je človek v hudi stiski, in utrujen od življenja, ki mu ne prinaša nobenih radosti, in v globini bolečine niti več upanja, takrat seveda pridejo negativne misli in negativni občutki, ki jih spremljajo.

To je človeško.

In o teh mislih in občutkih, ne glede na to, tako temačne/i so, JE POTREBNO GOVORITI !

Zakaj?

Ker jih je potrebno izraziti. Na ta način gre vse ven na plan, ne ostaja tam notri skrito.

Človeku že ob tem, ko se lahko izraža brez filtra, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odleže, ker je tam zunaj nekdo, ki mu je toliko mar, da ga posluša, da ga sliši, in da zdrži ob njegovi bolečini.

To, da ne poveš nikoli več nikomur, kako zares hudo ti je, ker tam zunaj ni nikogar, ki bi to prenesel, je najbolj nevarno.

Kajti misli in občutki so še vedno tam, le neizraženi. In neizražena bolečina razjeda in krni človekovo življenje še bolj. Tema postaja čedalje bolj temna, in človek v njej čedalje bolj sam.

Zato, ko človek upa govoriti o svoji stiski, takrat je še upanje zanj.

Najbolj nevarno je, ko le ta več ne govori o njej, ker ni varno.

Ker ima izkušnje, da ga ljudje ne želijo poslušati, in mu servirajo stavek: »ne več mislit tega; nikoli več mislit tako negativno«, se ne bo več izpostavil, saj želi razumevanje ne kritike, da je nesprejemljiv v svoji stiski.

In takrat ostane zares SAM.

Zato velikokrat ljudje, ki so skrajno depresivni, v družbi delujejo funkcionalno. Nič na njih se ne opazi, da so na robu svojega življenja. Nihče ne opazi, da je z njimi karkoli narobe.

Od tu pogosto stavek, ko se res kaj drastičnega zgodi: »Pa saj je bil vedno ok.«

Jp, ta OK je najbolj ne OK.

Ljudje zmotno mislijo, da človek, ki je res hudo ranjen, kaže neke očitne znake, ki so opozorilni. Pa ni temu tako.

Zato dragi moji, ko imate v svoji bližini nekoga, ki se vam potoži, ne ga odpikat s tovrstnimi stavki, o čem več ne sme mislit, in podobno.

To po navadi ni najhujši stadij in razlog za skrb, kajti človek, ki vas je poiskal, in vam razkril, kaj ga muči, ima očitno še vedno kanček upanja, da spleza ven iz svoje teme.

Človek, ki je kar naenkrat, kljub temu, da veste, da je v stiski že nekaj časa, in njegove težave niso prehodne, ampak življenjske, in niso rešene, začne govoriti, da je ok, in se smehlja in se dela, da je ok, takrat je najverjetneje znak za nevarnost.

Za zaključek – negativne misli in občutki so že tam, in bolj kot so le te temačne/i, manj je možnosti, da nekje obstaja gumb OFF, in jih več ni.

Zato je nujno potrebno o vseh teh mislih in občutkih govoriti – brez filtra.

Ko je človek slišan in sprejet v svoji neizmerni temi, v kateri se nahaja, takrat je tam iskrica, ki se potencialno lahko razvije v žarek svetlobe, ki vodi iz te teme.

Zato – bodite nekomu ta iskrica, ko jo potrebuje, in ne s stavkom: »ne mislit tega«, poglobit njihove teme in možnosti neizhodnosti iz nje.

iz srca, Simona ❤

Plemenit opomnik:

Človek v stiski želi biti
SLIŠAN
in
SPREJET.
...tudi če ga ne morete razumeti...

Zapomnite si to !