Nazaj v mladostna leta

Velikokrat slišim stavek: »Kaj bi dal, da bi bil spet mlad.«

To je pogosta debata v družbi, sploh ko ljudje nekaj spijejo. Sproži se nostalgija po mladostnih letih.

Začnejo se prebujati spomini, kako je bilo pri 18-tih, 20-tih … letih, ko si bil še mlad in je bilo življenje še enostavno in lahkotno in brezskrbno.

Živel si iz dneva v dan, dogajalo je na polno – polno druženja in ne veliko dela.

Vse je bilo tako na izi.

Nisi razmišljal o službi, o karieri, o kreditih, o otrocih in se ti ni bilo treba vsakodnevno ubadati s tisoč in eno skrbjo.

Življenje je potekalo svobodno in lahkotno.

Takšne so bile tudi odločitve – kaj boš oblekel, kaj boš jedel, koga boš poklical, kam boš šel zvečer.

Žuri do jutra – vsak vikend, včasih še med tednom – mlado telo je to zmoglo.

Tudi, če si šel zjutraj iz žura direkt na šiht, se je izšlo, si nekako oddelal in odspal popoldne – in potem spet v life.

Življenje je potekalo kar se da sproti, brez nekih strateških ciljev in planov in kaj bi bilo vse še treba, in posledično brez navlake dvomov in strahov.

In potem se enkrat zbudiš in si 35, 40, 45+, imaš redno službo, stanovanje, partnerja, otroke, mogoče celo psa, in – nisi srečen.

Preveč je vsega, ne moreš dihat, življenje je preveč resno, in pride trenutek, ko se ti toži po mladostnih letih, ko so bile še vse opcije odprte, in ko nisi še nič zaj…

Sledi občutek ujetosti, tesnobe, melanholije,…

To nostalgična retrospektiva mladostniške svobode je pogost pojav.

Veliko ljudi se skoraj ne more sprijazniti, da je vsega lušnega v bistvu že konec.

Ali kdaj opazite, da določeni ljudje v družbi vedno začenjajo stavek z: »A se spomniš…?«





Pa niso bila ta, tako visoko opevana, mladostna leta tako čudovita za vse.

Nekateri v mladostnih letih niso doživeli nič od naštetega – nobene lahkotnosti in brezskrbnosti in svobode.

Ker jim je življenje v tem obdobju dostavilo konkretne izzive.

Ti ljudje v družbi, pri takih mladostnih nostalgijah, modro molčijo.

Oni so že takrat, ko so drugi uživali na polno, izkusili temno plat življenja. In po navadi so oni edini, ki se ne pritožujejo.

Vsi tisti, ki sodite v to skupino, in mislite, da vas nihče ne sliši in razume, da niti spregovoriti ne morete –

jaz vas slišim, jaz vas razumem, jaz vem.

Ker so bila tudi moja mladostna leta vse prej kot uživancija. In velikokrat mi je bilo hudo, ko sem poslušala, kako so drugi uživali v mladostni brezskrbnosti. Zato še kako razumem.

Vsi smo doživeli svoja mladostna leta na svoj način.

Vsi tisti, ki ste jih doživeli v najlepšem sijaju, bodite hvaležni za to. Kot vidite, to ni samoumevno za vse. Lahko ste srečni, da vas je življenje pocrkljalo.

Vsi tisti, ki se z grenkobo spominjate težkih mladostnih let, tudi vi bodite hvaležni, da so mimo, in ponosni nase, da ste jih preživeli.





Razodetje: Pogosto vračanje v preteklost je izgubljanje sedanjosti.





Življenje poteka zdaj !

Če si vpet v mladostna leta in kar ne moreš preboleti, da so že mimo in je vsega lepega konec, potem ne živiš polnega življenja, ampak bolj kot ne životariš.

Mogoče je pa prišel čas, da nekaj ukreneš. Mogoče je čas za spremembo, za kako novo idejo, novo akcijo, nekaj, za kar je vredno biti v sedanjosti.

In če ne moreš preboleti mladostnih let, ker so ti naredila veliko krivico in pustila hude brazgotine, je čas, da se vrneš nazaj tja in razpucaš, prečutiš vse kar je treba, da se enkrat lahko končno posloviš od bolečine, in zadihaš,  in začneš živeti – brez spon preteklosti.

Mladostna leta sodijo točno tja, kjer so – v mladost – v preteklost.

Ti pa se nahajaš tukaj in zdaj, pri točno določenih letih v točno določeni situaciji.

To je resnično. In edino na tukaj in zdaj lahko vplivaš.

Življenje se odvija v tem trenutku.

Ne zapravljaj ga za preteklost, kakršna koli je pač bila.

In še en namig:

Ozavesti trenutek, ko ti je lepo.

Da se ne boš potem čez dvajset let spominjal za nazaj, kako lepo je bilo nekoč.

Zakaj – če je lahko lepo    ZDAJ !





iz srca, Simona





Plemenita afirmacija:

The best is yet to come.
Najboljše šele prihaja. 








© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.