Večkrat slišim stavek: »Življenje je pa res naporno.«

In, roko na srce, ta trditev je še kako resnična.

Življenje je naporno – živimo na napornem planetu, kjer znajo biti energije ostre in napadalne in na momente prav nič prijazne.

To je naš planet.

Zdi se, kot da se celo življenje borimo.

Borimo:

• z neustreznimi odnosi
• z osamljenostjo
• z boleznijo
• s pomanjkanjem denarja
• s tesnobo
• z neizpolnjenostjo
• z glasnostjo svojih misli
• z nespečnostjo
• z izgubo
• s prevaro
• z vsemi možnimi izzivi
• s samim seboj

Včasih se zazdi, kot da nam življenje ne da dihat.

Ker smo ves čas vpeti v nek boj za obstanek.

Kot plen v džungli ves čas gledamo v vse smeri, nervozni, živčni, prestrašeni, ker se zavedamo, da je tam zunaj plenilec na preži, ki samo čaka našo napačno potezo, da nas napade in pokonča.

Vsi imamo take plenilce. Imenujejo se:

• izguba službe
• izguba partnerja
• izguba otroka
• izguba denarja
• izguba zdravja
• ….

In ko nas plenilec prav zares napade, takrat se boj šele prav zares začne.

Boj za obstanek:

• boj z brezposelnostjo
• boj z boleznijo
• boj z žalostjo ob izgubi ljubljene osebe
• boj z osamljenostjo
• boj s tesnobo in depresijo
• boj s samim seboj

In na žalost je na tem svetu mnogo ljudi, ki boj predajo in se odločijo predčasno zapustiti ta planet. Ne da se jim več. Prenaporen je.

In nekatere ljudi prevzame strah do te mere, da postanejo plenilci, ki zastrahujejo druge, po principu – napad je najboljša obramba. Če napadajo druge, jim bo mogoče uspelo prikriti svoj lasten strah.

»Življenje ni boj, ampak igra.«

Zveneč stavek iz knjig o osebnostnem razvoju.

Kaj naj bi sploh pomenil? Koliko vam se zdi, da se v življenju igrate, ne borite?

Ta planet se zdi ne le naporen, temveč tudi krivičen.

Bogatim daje, revnim odvzema.

Dobri ljudje umirajo prezgodaj, tisti, ki so vse prej kot plemeniti, pa trpinčijo druge mnogo predolgo.

In nekaterim se celo življenje prav »serje«, zdi se, kot da se jim nikoli ni za nič ni potrebno truditi, kar imajo – vse. (vsaj tako izgleda)

Kje je sploh smisel?

Kje se konča boj in začne igra?

Najprej moramo razumeti, da smo več kot le obremenjen človek na napornem planetu.

Smo duša, ki je prišla v človeški obliki na Zemljo izkušat.

In vsak izmed nas ima svojo življenjsko pot.

Vsak ima svoje izzive, za katere se je na dušnem nivoju odločil.

Prej ko to dojamemo in sprejmemo, prej se lahko sprijaznimo z našo življenjsko izkušnjo.

Seveda bi vsi želeli izkušati samo lepe stvari, kajne?

Vsi bi želeli izkušat:

• popolnoma zdravo telo
• popolnoma ljubeznive odnose
• popolno finančno obilje
• popoln mir v sebi

Vsi bi se želeli igrat, ne večno borit.

Kdaj se boj konča?

Razodetje: Boj se konča ta trenutek.

Ko se ustaviš, zapreš oči, globoko vdihneš in izdihneš, si dovoliš začutiti sebe, svojo dušo, ko samo si, brez zemeljske navlake.

In samo dihaš, in si – OK.

Ta trenutek si lahko privoščiš, kadar se ti zdi, da je življenje prenaporno.

Še bolje – ta trenutek si privošči večkrat na dan, vsak dan.

Ker boš tako ves čas v stiku s sabo, v stiku s svojo dušo.

In ne boš le ena nemočna mravljica v toku napornega planeta.

In iz tega trenutka SEBE si dovoli verjeti, da je tam zunaj obilje vseh vrst – tudi zate.

Življenje je boj in igra.

Razlika med enim in drugim je moč dojemanja, kdo si v resnici in kako velika moč se skriva v tebi.

Zato – ne predaj boja, ampak sprejmi igro (življenja, ne prestolov 🙂 ).

iz srca, Simona ❤

Plemenit citat:

 »Nikoli ne obupaj, srce moje,
 kajti čudeži ležijo v Nevidnem.«
                                 Rumi 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.