Ljudje nočemo govoriti o smrti – to je kot neka neizogibna grozeča prikazen, kateri se želimo čim dlje izogibati.

Smrt dojemamo kot nekaj negativnega, ker v njej vidimo konec. Težko jo dojamemo kot prehod, saj je tudi naše dojemanje človeško in ob smrti je res konec človeškega.

Vendar, tisti trenutek, ko se rodimo, smo že bližje smrti. Hodimo po tem svetu kot tempirana bomba, za katero ne vemo, kdaj bo eksplodirala in bo konec.

Tako naj bi tudi vsi naši strahovi izhajali iz osnovnega strahu – t.j. strah pred smrtjo. Kaj pa je strah pred smrtjo? Ali se v resnici bojimo smrti same, ali omejenosti našega časa pred njo?

O smrti začnemo razmišljat, ko se nas na nek način dotakne, t.j., ko nekdo v naši bližini umre, ko nekdo zboli, ko se ti pripeti kakšno bližnje srečanje z njo, npr. prometna nesreča ali nek dogodek, kjer si za las ušel smrti, in seveda z določeno starostjo, ko se začnemo zavedati, da se ji približujemo.

Jaz mislim, da bi o smrti morali razmišljati večkrat, in ne le v zgoraj naštetih primerih. Zakaj? Kaj nam govoriš Simona? Morila boš s smrtjo? To je morbidno.

V bistvu ni – morbidno je razmišljanje, da je smrt nekaj groznega, tako smo pač naučeni – to je priučen strah in nerazumevanje, kdo smo.

Če razumeš le, da si človek, ki hodi po Zemlji od rojstva do smrti, torek od začetka do konca, se res zdi zastrašujoče.

Še bolj zastrašujoče je, če verjameš, da ti bo po smrti sojeno in na podlagi sodbe bo odločeno, ali si si prislužil odhod v nebesa, ali boš moral še spokorno trpeti v vicah, ali greš v pogubo večnega trpljenja pekla.

Z vsemi temi informacijami se kot ljudje srečamo v svojem življenju. In če se ne začneš spraševati in iskati svoje odgovore in sprejemati svoje logike o smislu svojega bivanja, potem pač ni druge, kot da slediš nekomu ali neki organizaciji, ki ti proda svoje prepričanje.

In tudi, če ne verjameš v začetek in konec, in nebesa in vice in pekel, je smrt prehod v neznano – že to je samo po sebi zastrašujoče.

Zakaj vas torej silim razmišljati o smrti?

Ker, ko razmišljaš o smrti, razmišljaš o svojem življenju – to je pa tisto, kar je bistvenega pomena.

Predstavljaj si, da si na smrtni postelji. Poskušaj se ne vdajat občutkom strahu in žalosti, ampak samo pomisli na življenje, ki si ga živel.

Ali se lahko sprijazniš z življenjem, ki si ga živel?

Kaj ti ostaja, za kar bi potreboval še nekaj dodatnega časa?

V čem si predolgo vztrajal, zdaj pa je zmanjkalo časa?

Kaj si vedno želel, pa si nisi nikoli upal, zdaj pa se sprašuješ, kaj bi bilo, če bi si upal?

Kaj puščaš za sabo? Kakšna je tvoja dediščina?

Pa ne mislim hiše in ostalega imetja, za katerega se bodo otroci kregali po tvoji smrti (to se namreč dogaja). Govorim o dediščini tvojega doprinosa v času tvojega bivanja.

Kakšno energijo tvoje biti puščaš za sabo?

Kakšno energije sebe si pustil ljudem?

Po čem se te bodo spominjali?

Mimogrede – nič materialnega, kar puščaš za sabo, ni tvoja dediščina, niti otroci ne. Nikoli niso bili tvoji, tvoj je bil le čas z njimi. In avto in hiša in zemlja (ne glede na to kaj piše v zemljiški knjigi) ni nikoli bilo tvoje, dobil si vse to v uporabo za čas bivanja.

Vse to pripada planetu Zemlja – lady Gaii. Zaradi lady Gaie imaš telo – tudi to namreč ni tvoje, samo uporabljaš ga.

Zato se vprašaj, kaj si ji dal v zameno za vse to? Če bi zdaj stala ob tvoji postelji kot oseba, kakšen bi bil ta pogovor? Kaj bi ti rekla? Kaj bi ti rekel njej?

Bil si gost na njenem planetu. Kakšen gost si bil? Bi ti gostil takšnega gosta v odnosu do tvojega doma, v odnosu do tebe?

To nikakor ni nobena sodba, zgolj pogovor. Ali si zadovoljen s tem pogovorom? Ali čutiš mir v sebi?

Namreč, ko se postaviš na smrtno posteljo, dobiš jasno sliko o življenju, ki si ga živel, in kaj bi v tem trenutku pustil za sabo, katera tvoja energija bi ostala po tvoji smrti – ne v stvareh – v sporočilu.

In če začutiš, da nekaj ostaja… po neizrečenem, po nerazrešenem, po neustvarjenem, po neizpolnjenem, ali če imaš občutek, da bi lahko naredil bolje, ustvaril lepšo energijo, več doprinesel v svet…

To je ta trenutek razsvetljenja razmišljanja o smrtni postelji – še imaš nekaj časa – nisi še tam.

Torej razmišljanje o smrti je v resnici razmišljanje o življenju, kako naj bi živel. Z vidika smrtne postelje vidiš širšo sliko.

Zato vsakič, ko misliš, da si se ujel v tok življenja, se ustavi, uleži se na smrtno posteljo in zelo hitro boš dobil jasen uvid o tem, kdo si in kaj hočeš.

Ni ti treba čakati, da te življenje prehiti. Tako boš v tistem trenutku, ko boš res tam, pomirjen sam s sabo. Če boš zadovoljen s tem, kaj puščaš za sabo, boš lažje »odšel«.

In smrt sama, po pričanjih ljudi, ki so jo na nek način doživeli in so bili nekaj časa klinično mrtvi, naj bi bila nekaj najbolj čudovitega.

Zato naj ti smrt ne vzbuja strahu, ampak kaže smernice o življenju, ki ga hočeš doživeti.

iz srca, Simona ❤

Plemenito spoznanje:

V življenju vedno delamo izbore 
na podlagi strahu ali Ljubezni.
Odločamo se sami.
Ker je strah zemeljski občutek, 
le ta ob smrti preneha obstajati,
torej ostane samo Ljubezen.

Plemenito poimenovanje:

Beseda »smrt« se je že usidrala 
kot negativna in strašna.
Torej, ko izrečeš besedo »smrt«, 
te nehote kar spreleti srh.
Kaj če jo preimenujemo v besedo, 
ki zveni prijetno?
Razmišljam o besedi, ki bi bila primerna.
Prehod se mi zdi preveč tehničen.
In pride beseda  »ZARJA«. 
Čudovita je, všeč mi je.
Naslednjič namesto na besedo »smrt« 
pomisli na besedo »ZARJA«.
Naznanja razsvetljenje, konec teme, jasnost.
Ali se ne zdi lepa? Svetla, topla, božajoča…
Na koncu ni teme, zarja je. 
In zarja ni konec, nov začetek je.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.