Na krilih svobode - Plemenitenje

Svoboda – skozi vso človeško zgodovino so si ljudje prizadevali biti svobodni – svobodni okupatorjev, svobodni suženjstva, svobodni vseh oblik zapora,..

Danes smo na tem koncu sveta svobodni. Res?

Seveda smo. Lahko živimo, kjer hočemo, delamo, kar hočemo, jemo, kar hočemo, govorimo, kar hočemo, …

Res?

Hm – ni tako zelo preprosto, kajne?

Kajti tudi v svobodnem svetu človek ni popolnoma svoboden.

Vsi imamo svoje ječe. Te res niso iz zidov, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo.

Mnogi ljudje tudi v svobodnem svetu ne živijo svobodno. Ne živijo, kjer bi hoteli, ne delajo tistega, kar hočejo, tudi povedati velikokrat ne smejo ali ne upajo tistega, kar želijo.

Kdo je potemtakem sploh svoboden?

Otroci, ker za njih skrbijo starši?

Študenti, ker so že odrasli, vendar jih še ne obremenjuje služba in položnice?

Samski, ker lahko počnejo, kar hočejo, s komer hočejo, brez nepotrebne razlage?

Gospodinje, ki se preživljajo z moževim denarjem, in jim ni potrebno hoditi v službo?

Finančno premožni ljudje, ki sem jim ni potrebno ukvarjati s preživetjem?

Menihi, ki so res zaprti pred zunanjim svetom, ampak tudi varni pred njegovim vplivom?

Ali je lahko človek svoboden, če je poročen?

Ali je lahko človek svoboden, če hodi v službo?

Ali je lahko človek svoboden, če ima otroke?

Odgovor je DA.

Ne glede na starost in status in življenjski stil, je človek lahko svoboden, v kolikor lahko sam upravlja svoje življenje, ter lahko svobodno izraža sebe, v skladu s tem, kdo je.

Svoboda je nasprotje ujetosti.

Ujetost modernega človeka presega fizične zidove ječe.

Ti zidovi so danes neizpolnjujoč partnerski odnos, služba, ki zavira tvojo kreativnost, bolezen, ki te fizično omejuje, finančno stanje, ki ti ne dovoljuje, da bi izkušal, kar svet ponuja,…

In potem so tukaj še čustveni zidovi, ki te držijo v ujetništvu – osamljenost, ki ji ne moreš ubežati, razočaranje nad življenjem, žalost, ker veš, da si zaslužiš več,…

Zame je svoboda največja vrednota. In najbolj trpim, ko se počutim ujeto in ne morem v polnosti izražati z vsem svojim bitjem to, kdo JAZ SEM.

Moja naloga, kot tudi vaša je, da se celo življenje osvobajate tistega, kar vas drži v ujetosti – načrtno.

Poglejte svoje življenje. Kje se počutite ujeti? Kaj je potrebno storiti, da se osvobodite? Bodite iskreni do sebe.

Vaša ujetost vas ovira na vaši poti. Drži vas v primežu, onemogoča vam osebni razvoj.

Nikoli se ne vdajajte v usodo. Če ste nekje ujeti, vam to le sporoča, na katerem področju morate delati, da najdete pot ven, se osvobodite spon, in greste naprej.

Vedno obstaja pot ven – vedno. Če jo boste iskali, jo boste nekega dne našli.

Kako? Najprej opredeli svojo ječo. Nato izrazi željo, da hočeš ven. Nato izrazi namen, da boš našel pot ven. Potem se začne iskanje možnosti in poti, ki vodijo ven. Prišli bodo dvomi in strahovi, ki ti bodo prišepetovali, da se ne splača vlagati energije, in da le ta ječa niti ni tako slaba, vsaj veš pri čem si, na nek način je kar varno v tej ječi. Ne poslušat teh glasov, večno boš ostal ujet. Raje poslušaj glas poguma, kajti pogum kreira krila.

Ko se uspeš osvoboditi, si res lahko malo omotičen in negotov, in še ne znaš samozavestno leteti, ampak okus svobode in veter v krilih naredita svoje.

Verjemi, poletel boš.

iz srca, Simona ❤

Plemenita pesnitev:

Leta in leta v ječi tej trpim,
zlomljena v sebi, poražena klečim.
Čakam rešitev, nekoga, da prinese ključ,
odpre ta zarjavela vrata in mi pokaže luč.

Nikjer nikogar, sama sem za vse,
dokler se ne zavem, da jaz sem tista, in odprem srce.
Iz srca razvije se svetloba, ki šepeta, naj ji sledim,
odklenejo se vsi okovi, na krilih svobode poletim.