Ko ugasnejo lučke - Plemenitenje

Sprehajam se po skoraj prazni Ljubljani – zatišje. Lučke so ugasnile, nikjer več sledu novoletnega blišča, kolektivnega veseljačenja, praznovanja, polaganja vseh upov in vere – v novo leto, ki prihaja.

Januar, novo leto je že v polnem teku. Čas razstrupljanja po decembru, čas ko se že začnejo kršiti novoletne zaobljube, stare navade so tako domače prijetne. Cigaret še vedno isto pomiri, popularni gin tonik še vedno razveseli, sladke pregrehe so še vedno sladko pregrešno dobre… Ko le ne bi tudi slaba vest še vedno isto razžirala.

Berem eno sporočilo: »Letos sem že zaj… zaobljube. Bom drug let.«

Pač v človeški naravi je, da potrebujemo več serij ponovitev. Osel gre enkrat na led, človek pa gre stokrat, tisočkrat,… Vedno znova preverjamo ali se z istim receptom da speči kaj drugega.

Zdi se, da smo ujeti, in da se vsako leto ponavlja ista zgodba. Komaj čakamo december, da se staro leto zaključi, in z upanjem zremo v novo prihodnost na obzorju novega leta. »Drugo leto bo vse drugače« Ste že kdaj slišali ta stavek?

In potem se zgodi – novo leto. Željni sprememb se podamo vanj polni pričakovanj novega, svežega, pozitivnega, drugačnega. Moralo bi se zgoditi samo od sebe, če novo leto res resetira.

In potem hladen tuš. Nič se ne spremeni samo od sebe. Odnosi so še vedno isto naporni, služba je še vedno isto stresna, osamljenost ni nič manjša, kot je bila lani, na računu ni nič več denarja, kilogrami kar nočejo dol… Tesnoba, ki lahko vodi v obup ali celo depresijo. (Januar naj bi bil najbolj depresiven mesec v letu.) In razočaranje – nekdo bi to moral urediti.

Razodetje: Ta nekdo sem jaz, si ti.

Ti si tisti, ki lahko naredi nekaj drugače.

»A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova,
poskusi vnovič in zopet in znova«
Tone Pavček

Ne začne se vse januarja in konča decembra. To je zgolj še eno človeško pojmovanje časa. Kar je dobra novica. Začenja se znova in znova, vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsak trenutek. Nič ni dokončno, še smrt ne.

Torej začetek je prav ta trenutek, ko se lahko odločiš narediti nekaj drugače. Vsak dan je poln odločitev, kaj boš jedel, kaj boš pil, s kom se boš družil, kaj boš mislil, kaj boš delal, kaj boš gledal,… Nikoli ni nič izgubljeno.

Vedno si ti tisti, ki prižiga lučke na tvoji smrekci, kadarkoli se odločiš in karkoli te lučke pomenijo zate. Ti si tisti, ki imaš izbiro ali boš te lučke prižigal sam ali zgolj čakal na kolektivni prižig in se čudil zunanjemu blišču ter zapadal v tesnobo, ko le-ta izgine.

Napajaš se sam – ti si svetloba, vir svojega svetenja, ti si ta smrekca.

Prižigaj svoje lučke vsak dan sproti z vsako odločitvijo posebej – celo leto.

In bodi ponosen na to, kdo si.

iz srca, Simona ❤

 
Plemenita pesem:

"Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. 
 Spomladi do rožne cvetice, 
poleti do zrele pšenice, 
pozimi do snežne kraljice, 
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice, 
a v sebi - do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, 
poskusi vnovič in zopet in znova."

Tone Pavček

p.s. In vsak konec je šele začetek 🙂