Včasih opažam, da v naši prelepi deželici ni tako zelo dobro sprejeto, če si drugačen. V bistvu – zgolj navidezno – najbolje pridejo skozi tisti, ki so najbolj povprečni in nikjer ne štrlijo ven. Če si povprečen, si “normalen”, če si drugačen, pa si kaj kmalu razglašen za “čudnega” in kot tak družbeno precej manj sprejemljiv.

Kar je pri nas “normalno” je nekje drugje “čudno”, in obratno. Nek Američan, ki živi v Sloveniji, je dejal, da si v Ameriki “čuden”, če nisi vsaj malo “čuden”. Njemu se zdi “čudno”, da si tukaj vsi tako prizadevajo biti “normalni”.

Pa ne gre tukaj za prav in narobe. Nič ni bolj prav ali bolj narobe. Niti ne gre za to, kaj je “čudno” in kaj je “normalno”, ker sta to relativna pojma, ki vedno izvirata iz stališča opazovalca.

Gre zgolj za izražanje sebe v okolju, v katerem živiš in za vprašanje: “Ali res izražam sebe tako, kot čutim svojo resnico znotraj sebe ali zgolj sledim trendom, ki jih narekuje okolica?”

Pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljico o teh današnjih trendih, ki nam krojijo okolje, razložila mi je kaj lahko prebereš v revijah, ko čakaš na frizerja. Po precej kratkem pogovoru sva prišli do karikiranega povzetka, da si trenutno najbolj “in”, če imaš veliko rit, nosiš karo vzorec in si psihofizično izgorel.

Nikoli nisem razumela te iluzorne pripadnosti, ki sili v povprečje.

Zato me moja domišljija spet sili v alternativo 🙂.

A si predstavljate, kako noro zabavno bi bilo npr. postaviti novoletno smrekco sredi julija in uživati v lučkah v poletju, na terasi npr., ob zvoku čričkov? Ja vem, ne paše v kontekst. Čigav kontekst? Kdo ga je določil? Če ne paše v vaš kontekst, ok. A, pa je res vaš?

In če enkrat na en sobotni dan npr., zjutraj oblečete pižamo in greste zvečer v trenirki spat? Poigrajte se s to mislijo.

Ob neki priložnosti sem izjavila, da lahko praznujem 36. marec, če želim; sledil je smeh. OK – ugotovljeno je bilo, da marec pač nima 36 dni. In kaj potem? Lahko jih ima, če si tako zamislim. Enostavno 5. april preimenujem v 36. marec. In dobim čisto svoj praznik – praznik plemenitenja npr. 🙂. Zakaj bi sploh kdo pri zdravi pameti tako razmišljal ali še huje, se v skladu s tem obnašal. Saj to ni “normalno”, noro je – in skrajno zabavno in osvobajajoče. Pretiravam? Ja, zanalašč 🙂.

Vprašajte otroke, ali imajo kak problem, če se jutri spomnite, da razglasite družinski praznik – dan milnih mehurčkov? In skupaj določite, kako se ta praznik praznuje. Kupite milne mehurčke vseh vrst, take navadne majhne, take gromozanske za res velike mehurje. Spuščate jih na enem lepem travniku, zraven imate še piknik v naravi, in vse kar se sami izmislite. Sem prepričana, da noben otrok ne bo vprašal ali je to “normalno”.

Vem da seveda obstajajo neka družbena pravila, ki se jih na nek način moramo v določenem okolju držati. Ne moremo začeti hoditi v službo v pižami in poljubno spreminjati število dni v mesecu. Ampak v življenju je toliko neizkoriščenega manevrskega prostora, kjer si pa lahko privoščimo večjo mero svobode, če si le drznemo.

Torej vam nič od navedenega (ali nenavedenega) seveda ni potrebno sprobat. Ne nagovarjam vas v neumnosti (ali pa ;)). Hočem v vas zgolj prebuditi igrivo idejo o tem, da je življenje lahko zelo zabavno, če se malo pootročimo in dovolimo domišljiji na plan. Zakaj že? Ker lahko.

🙂 Full nisi napačen, če si drugačen. 🙂

Torej preimenujem oz. združim besedi “normalen” in “čuden” v eno besedo EDINSTVEN. Take ljudi želim srečevati v svojem življenju – edinstvene, take, ki pripadajo sebi.

To je lepota bivanja, ki izhaja iz znanega reka: “Živi in pusti živeti”.

Življenje ima toliko odtenkov, cele mavrice nam riše pred očmi, če smo jih le sposobni zaznati.

Upaj si biti živ in igriv in iskriv in nagajiv in – svoboden.

iz srca, Simona ❤

Plemenita zapisanka:

Živeti je življenjsko pomembno 
- in osebno posebno.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.