Čudovito poleeeeetjeeee.
Celo leto ga čakamo, vsi se ga veselimo.
In odštevamo dneve do poletnega dopusta.
Ko navdušeno pakiraš in potem odideš – stran od vsega – ko si fizično odstranjen od okoliščin, ki te nervirajo.
Razen, če ta okoliščina ne gre s tabo na dopust. 🙂
Ko končno pride – oddih – odklop.
Poletje kliče po užitku, po druženju, po počitku, po brezskrbni oazi v trenutku bivanja.
Pričakovanja so velika.
Sonce v nas sproži val veselja in strasti.
Ampak včasih poletje zna razkriti tudi svoje sence.
Ko se v dopustniških strasteh vnamejo prepiri namesto vzmetnice.
Ker, ne glede na to, kako daleč greš, prtljago neseš s sabo, in ne le tisto, ki jo zazna tehtnica na letališču.
Med prtljago se najdejo tudi »slepi potniki«, ki ti potem med dopustom veselo skakljajo in te opominjajo, da le nisi vsega, kar te teži, pustil doma.
Ljudje namreč tako radi bežimo od svojih problemov. In poletje je idealni čas za tovrstno početje.
Ko odidemo na dopust, namreč mislimo, da smo »rešeni« za nekaj časa, vsaj za čas dopusta, če ne za čas poletja.
Poskušamo pozabiti, da naš partnerski odnos v bistvu ni OK že nekaj časa.
Poskušamo pozabiti, da naša služba že nekaj časa ni to, kar smo hoteli početi.
Poskušamo pozabiti, da imamo cel kup finančnih zalogajev, ki nam tratijo noči.
Poskušamo pozabiti, da otroci včasih požirajo naša življenja.
Poskušamo pozabiti, da včasih več nismo kos preobilici obveznosti.
Poskušamo pozabiti kaos vsakdanjika vseh ostalih letnih časov.
In včasih nam celo uspe.
Ko si na morju, ti včasih rata pozabiti, v kakšno službo se vračaš,
včasih ti rata pozabiti na partnersko ostrino ali namlednost,
včasih ti rata in zvoziš cel dopust v nekem poletnem sožitju ali pa zgolj odloku.
Dokler traja…
Na žalost je vsakega dopusta enkrat konec, in poletja tudi.
Potem se začnejo (ali zgolj nadaljujejo) tesnobe, nervoze, razočaranja.
Zakaj je temu tako?
Ker smo ljudje nagnjeni k čakanju na boljše čase, k čakanju, da se bo sčasoma uredilo.
In zagrabimo vse na poti, da se nam ni potrebno ukvarjati s tem, kar nas dela nesrečne.
Razodetje: Nič se ne uredi samo od sebe.
Zato tudi poletje, žareče kot je, razkriva svoje sence. Le soočiti se nam ne ljubi z njimi.
Ni moj namen vam pokvariti poletja.
To moč imate namreč samo vi sami.
Kot tudi moč, da nekaj spremenite,
se z nekom ali nečim soočite, kar vas že nekaj časa skeli,
si nekaj končno priznate, kar si do sedaj niste hoteli,
razrešite, kar ostaja nerazrešeno že nekaj poletij.
Kajti poletja bodo prihajala vsako leto (in odhajala).
V kakšni energiji jih boste preživeli, pa je odvisno od vas.
To, kar se odločiš storiti danes, lahko bistveno spremeni tvoje poletje – to ali naslednje.
Jaz pa vam želim le, da ste srečni.
Ne le poleti, tudi ko je poletja konec.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat: »Ko so ljudje srečni, ne vedo, ali je poletje ali zima.« Anton Čehov
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.