Kolikokrat ste že bili razočarani v življenju?

Predvidevam, da se bi večina vas strinjala, da prevečkrat.

Kdaj smo v življenju razočarani?

Razočaranje je vedno sosledje pričakovanj.

V življenju smo polni pričakovanj, in ko le-ta niso izpolnjena, izkušamo razočaranje.

Razodetje: Brez pričakovanj ni razočaranj.

Torej razočarani smo, ko se življenje ne odvija na način, kot si želimo, t.j. v skladu z našimi pričakovanji.

To se dogaja tudi v odnosih. Tudi v odnosih vedno nekaj pričakujemo od nekoga drugega, kajne? V službenih, prijateljskih, partnerskem, družinskem,…

In največ v življenju pričakujemo od ljudi, ki so nam najbližji. To so tisti, za katere verjamemo, da smo jim toliko pomembni, da jim je toliko mar za nas, da nas ne bodo razočarali, kajne?

Zato je ravno bolečina razočaranja, ki jo izkušamo ob neizpolnjenosti pričakovanj, ki so povezana z našimi najbližjimi, največja.

Nikakor se ne moremo sprijazniti, da od najbližnjih, to je od ljudi, ki naj bi nas najbolj poznali, ne dobimo tistega, kar si najbolj želimo.

Kolikokrat dobiš od mame ali od očeta ravno tisto, kar potrebuješ? Morda tolažbo, morda razumevanje, morda zgolj zanimanje, kaj se dogaja s tabo, morda podporo, morda ponos,…?

Otroci imamo vedno visoka pričakovanja glede naših staršev, kajne?

Želimo biti sprejeti na način, na katerega si mi želimo.

Vendar pa v praksi velikokrat ni tako. Saj smo sprejeti, vendar ne na način, na katerega si mi želimo. To ne pomeni, da nas starši nimajo radi, vendar Ljubezen in sprejemanje kažejo na svoj način.

Vsak starš je zgolj najboljši možni starš. To ne pomeni, da je popoln, nihče izmed nas ni, ampak najboljši možni v skladu s svojimi zmogljivostmi.

Tako je v bistvu v vseh odnosih. Ljudje zmorejo, kolikor pač zmorejo. Od nekaterih ljudi nikoli ne bomo dobili tistega, kar si mogoče najbolj želimo.

Večni ples pričakovanj in razočaranj se tako nikoli ne konča, dokler ga ne končamo mi sami, in se v nekem trenutku odločimo, da ne bomo več pričakovali.

Preden pride do tovrstne predaje, pa smo velikokrat na tem plesišču.

Če se želimo osvoboditi od večnih razočaranj, je potrebno opustiti pričakovanja, ni druge.

Ljudi okrog nas ne moremo spreminjati. Mogoče ne zmorejo, mogoče pa tudi le nočejo.

Torej, če ne moreš spremeniti tistega, od kogar nekaj leta in leta zaman pričakuješ, lahko izstopiš s tega plesišča le tako, da opustiš pričakovanja glede te osebe.

Kajti tvoja pričakovanja, ki vedno znova in znova vodijo v razočaranje, terjajo veliko tvoje energije, in ti si tisti/a, ki imaš moč, da nekaj spremeni, vendar le na sebi.

Prizanesi v svojih pričakovanji tudi sebi. Mogoče celo pričakuješ preveč od sebe. Verjemi, dobro ti gre, četudi se ti včasih zdi, da premalo in prepočasi.

Ne zameri si, če se znova znajdeš na tem plesišču pričakovanj in razočaranj, zgolj potrebuješ čas. Slej ko prej boš odplesal/a ta ples, če ga le ozavestiš in imaš močno željo in namen, da ga ne želiš večno plesati.

In ko se zgodi, ti odleže.

Ljudje nikoli ne bomo 100 % opustili vseh pričakovanj, v naši naravi so.

Lahko pa se od njih osvobajamo zavestno ves čas. In si tako prihranimo kanček ali veliko več naše energije, in seveda marsikatero bolečino razočaranja.

iz srca, Simona ❤

Plemenit citat:

Razočaranje nam ustvarijo drugi, 
bolečino ob tem pa si ustvarimo sami.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.