MANJ/VEČ VREDNOST
Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.
Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.
Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.
Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.
Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.
Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.
Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.
Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.
Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.
Kaj potrebujejo eni in drugi?
Oboji morajo zrasti !
Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.
Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.
Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.
Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.
Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.
Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.
Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.
In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.
Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.
Pa ni treba da je tako.
Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.
Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.
Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.
Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.
Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.
Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.
Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…
Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.
Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.
In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.
Skupni imenovalec pa je
SPOŠTOVANJE
najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat: Če verjameš, da si največji, nimaš kam več rasti.
© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.