Limone in limonada

Ko ni nič tako, kot bi moralo biti.

Ko se trudiš na vse pretege, pa se stvari kar ne premaknejo v pravo smer.

Še več – ko se ti zdi, da narediš vse in namesto rezultata vedno znova in znova naletiš na nov zid, novo oviro.

Potem doživiš še domina efekt, ko se začne vse rušiti okrog tebe.

Ti pa se ves ta čas trudiš nekaj zgraditi.

Predvidevam, da veste, o čem govorim.

Letos je tovrstno dogajanje ekstremno. Vse sili v spremembe in velikokrat se le te ne zdijo nič kaj prijetne in predvsem ne lahkotne.

Vsi ljudje želimo živeti prijetno in lahkotno. Takšne hočemo tudi naše spremembe. Da se odvijejo takrat, ko smo mi pripravljeni nanje in na najbolj lahkoten način.

Večkrat sem se že v življenju vprašala, zakaj kot strela z jasnega nekaj negativnega pade nate? Zakaj se potem nikoli ne zgodi tudi obratno? Zakaj ne pade nate čez noč nekaj skrajno pozitivnega? Nekaj, kar v trenutku spremeni tvoje življenje na bolje – samo od sebe, brez potrebnega truda?

Zdi se, kot da ta pol ne obstaja. In potem izgleda, da nas doletavajo same negativne stvari.

In mi se jim upiramo, godrnjamo, jokamo, smo jezni, žalostni, obupujemo, in predvsem se nam zdi krivično.

Poznate rek: »Ko ti življenje ponuja limone, si naredi limonado« ?

Kaj neki naj bi ta rek sploh pomenil?

Torej, ko ti življenje ponuja same »slabe« stvari, naj bi vse to sprejel in iz njih naredil nekaj pozitivnega?

Sliši se dokaj poetično in precej zapleteno.

Ko se ti dogajajo težke stvari, je v tistem trenutku zelo težko verjeti, da vodijo v nekaj lepega.

Ko ti življenje dostavlja limone, težko vidiš limonado, sploh ker se ukvarjaš z vsako limono posebej, in ko se le teh nabere preveč, …

Kaj potem?

Kaj storiti, ko se ti zdi, da si postal zbiratelj izzivov?

In namesto, da bi se razreševali, se množijo?

Kaj storiti, ko se cel tvoj svet okrog tebe ruši in se ti zazdi, da si se zaman trudil, in imaš občutek, da bi se najraje kar predal, saj vse skupaj nima smisla?





Razodetje: Vse skupaj ima smisel, samo ti ga ne vidiš.





Če se nahajaš v sestavljanki, vidiš okrog sebe le tiste koščke, ki so vidni tvojemu očesu v dosegu tvojega vidnega polja.

Ta sestavljanka je tvoje življenje.

Predstavljaj si, da se dvigneš od tal visoko v zrak, kjer lahko od dovolj daleč vidiš celo sestavljanko – celo sliko.

Ko bi to zagledal s te perspektive, bi lahko rekel: »AAAAAAA«.

Marsikaj bi ti postalo jasno.

Ampak si, kjer si, zato lahko vidiš le s pozicije, kjer si, kjer ne vidiš celotne slike.

Ja, in kaj na s tem?

Nikoli ne moreš videti celotne slike s pozicije, kjer se nahajaš, vendar pa moraš vedeti, da celotna slika obstaja.

Kaj ti je storiti, ko cel tvoj svet propada in se ti ne da več?

Nekaj, kar je človeku precej težko.

ZAUPAJ !!!

Še več – ZAUPAJ NA SLEPO.

Zaupaj, da je vse tako, kot mora biti.

Zaupaj, da si na pravem mestu ob pravem času.

Zaupaj, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Zaupaj, da je tvoja trenutna okoliščina prehodna.

Zaupaj v celotno sliko.

Ljudje težko zaupamo na slepo, ker hočemo dokaz, da bo vse ok, šele takrat se lahko pomirimo.

Pa vendar v življenju le malokdaj to zares dobimo.

Zato, pozabi na zbiranje limon za limonado, razen dobesedno v teh poletnih dneh za prijetno hidracijo in osvežitev. 🙂

V življenju pa, ne glede na vse – ZAUPAJ.

iz srca, Simona





Plemenit citat:

 »Nevernik je tisti, ki se poslovi, 
ko se cesta stemni.«
                                  J. R. R. Tolkien         








© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

En komentar

  1. Pingback: Kam gremo?

Komentarji so zaprti.