Poznate občutek udobja? Seveda – prav udoben je 🙂.

V bistvu naš ego stremi k udobju, kjer je vse znano in varno, ko si navajen svojega življenja.

Ampak kaj pa, če ti življenje, ki si ga navajen in ga živiš, ni všeč? In v bistvu ne želiš tako živeti?

Takrat zna biti, v sicer navideznem udobju, precej neudobno. Lahko si nemiren ali še huje – tesnoben.

Ljudje okrog tebe ti govorijo, da ti nič ne manjka, ti pa veš, da ti. Manjka ti življenje. Ne preživljanje časa – to je tista ”udobna” navajenost, ampak življenje.

Ko se počutiš zares živ in dihaš s polnimi pljuči.

Ves čas si v bistvu želiš iz tega udobja, ki to ni, vendar je pot ven stresna, negotova, nevarna, ne veš, kaj je tam zunaj, in ja – skrajno neudobno je – kaotično.

Če ostaneš tu, kjer si, boš imel mir. A pa res? Kakšne so pa tvoje misli in občutki v tem ”miru”? Nič kaj mirne, predvidevam.

Saj imamo plane, kako ven, ampak tudi plane kujemo take čim bolj udobne, kajne?

Kaj pa, ko zaznaš priložnost izven vseh planov, in je ta precej manj všečna od planirane, ali si pripravljen skočiti, pa bo kar bo? Verjeti, da bo, zaupati?

Ego se seveda takoj vklopi in začne strašiti s polno paro in navajati razloge, zakaj to ni pametno. Saj vem – on hoče udobje.

Vendar en mali glasek tam nekje edini ne analizira, ampak samo reče – skoči.

Zakaj bi skočil, če ne veš, kaj je spodaj? Zakaj bi se iz udobnosti znanega podal v nevarnost neznanega?

Razodetje: Edino bolj strašno od tega, da ne veš, kaj te čaka, če boš skočil, je, da veš, kaj te  čaka, če ne boš.  

Ko si drzneš skočiti, si vsaj daš možnost, da se nekaj spremeni, statičnost pa vodi le v obtičanost. Le ta vodi v občutek nesmisla, občutek nesmisla pa vodi v tesnobo. 

Dolgoročna tesnoba pa v najhujši obliki vodi celo do želje, da ne bi več živel.

Torej v bistvu ti je v vsakem primeru neudobno – v obtičanosti preživljanja časa, ko se zavedaš, da kljub navideznemu udobju, umiraš znotraj sebe ali pa ti je neudobno, ker spremembe prinašajo nemir in kaos in veliko dogajanja izven cone udobja.

Od tebe je odvisno, kaj boš izbral.

Če res hočeš ven, naprej, nekam – ko zaznaš priložnost, četudi le ta ni v skladu s tvojimi plani, le poslušaj tisti mali glasek

in skoči.

iz srca, Simona ❤

Plemenit namig: 

Tisti mali glasek je tvoja duša, zato ji le zaupaj. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.