Vsi otroci, nimajo druge izbire, odrastejo. Le to se slej ko prej pripeti vsakemu otroku. Ko si otrok, komaj čakaš, da boš odrasel. In ko postaneš odrasel, se ti toži po otroških letih.
Kdaj se otroškost konča in se začne odraslost?
Cel kup nekih zakonitosti okoli tega smo si izmislili odrasli in nekatere so prav zares zakonite, kot npr. polnoletnost, pa še ta se razlikuje, glede na to, na katerem koncu sveta odraščaš.
Pa pustimo to odraslo predalčkanje in poglejmo drugi vidik vsega tega pojava.
Kakšna je razlika med otrokom in odraslim? Kdaj veš, da si odrasel?
In – ali sploh si kdaj čisto zares?
V bistvu ni razlike.
Razodetje: V resnici nikoli ne odrastemo.
Malo pomislite dragi moji odrasli – a ste prav zares odrasli?
Kako veste, da ste, razen po letih in izgledu fizičnega telesa?
Tudi odrasli znamo biti namreč zelo otročji, priznajte, včasih bolj od otrok.
Tudi odrasli imamo radi igrice in igrače in se prav radi igramo, le igrače in igrice so malo drugačne.
Tudi odrasli imamo radi darila in nam je cool, ko dobimo kaj lepega.
Tudi odrasli verjamemo v pravljice, cela filmska industrija temelji na tem.
Ko smo otroci, nas začnejo učiti, da se moramo obnašati bolj odraslo. Ko pa postanemo zafrustrirani odrasli – resni kar se da, pa nam razni terapevti začnejo govoriti, naj najdemo otroka v sebi.
Kakšen absurd !
Torej se celo otroštvo trudimo poodrasliti, in ko nam to končno uspe, se moramo spet začeti truditi, da se nazaj pootročimo, in pridemo v stik z otrokom v sebi, ki smo ga tekom odraščanja nekje izgubili.
Jaz sem kot otrok vedno mislila, kako cool je biti odrasel. Nihče ti ne ukazuje, lahko delaš, kar hočeš, vse veš, ker so odrasli zelo pametni in predvsem se ničesar ne bojiš. Zakaj le – saj si odrasel.
Si predstavljate razočaranje, ki sem ga doživela, ko sem »odrasla«?
Seveda se – vsi ste to doživeli.
Nič se ne spremeni.
Še vedno imaš koga, ki ti ukazuje, in ravno se ti ne zdi, da lahko počneš kar hočeš. Ta svet je poln omejitev na vsakem koraku.
Več kot veš, bolj ugotavljaš, da nič ne veš.
In tudi odrasli imamo svoje pošasti v omarah, samo malo drugačne so od tistih v otroštvu.
Torej, kaj je potem sploh drugače?
ODGOVORNOST. To je ta razlika, nič drugega.
Ko si odrasel človek, imaš večjo odgovornost.
Prevzeti moraš odgovornost za svoje življenje.
…odgovornost za svoje misli…besede…in dejanja…
Pod vso to odgovornostjo odraslosti, pa si znotraj sebe še vedno otrok,
- ki potrebuje nekoga, ki te potolaži, ko si žalosten,
- ki potrebuje nekoga, ki ti reče, da bo vse ok, ko te je strah,
- ki potrebuje nekoga, ki te objame in pocrklja,
- ki potrebuje nekoga, ki te vzpodbuja in verjame vate,
- ki potrebuje nekoga, ki ti prižge luč, ko postane pretemno.
Torej ne pretiravaj preveč s to odraslostjo, in malo zadihaj.
In če si v stiku sam s sabo, ne rabiš iskati otroka v sebi, ker je tam ves čas, nikoli ni izginil z odraslostjo.
Ohrani otroško navdušenost nad življenjem, igrivost in vedoželjnost, ter predvsem odprtost za vse, kar življenje prinaša.
In prevzemaj odraslo odgovornost za svoje življenje.
To je to.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat:
»All you need
is faith, trust
and a little bit of
pixie dust.«
»Vse kar potrebuješ
je vera, zaupanje
in kanček
vilinskega prahu.«
Peter Pan
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.