Kaj je s to usodo? Ali usoda obstaja ali ne?

Večno vprašanje…

…s katerim se srečuje sleherni človek tekom svojega življenja.

Tudi jaz sem se vedno spraševala o tem.

Ali so stvari vnaprej določene ali si usodo krojimo sami?

Veliko časa sem namenila razreševanju te zagonetke. Ker, če je usoda resnična in so stvari vnaprej določene, itak nimam vpliva na to, kar se bo zgodilo, zato je brez pomena, da se sploh trudim.

Včasih sem zares verjela v usodo. Ker so nekateri imeli vse, jaz pa nisem imela ničesar. Verjela sem, da je pač nekaterim usojeno bogastvo, Ljubezen, uspeh, sreča, … meni pač tokrat usoda tega ni naklonila. Pač ni vse za vse, sem mislila. In bila zelo razočarana in precej jezna. Zdelo se mi je krivično. Ker sem dober človek, sem vedno menila, da si tudi jaz zaslužim vse in težko je bilo sprejeti, da zame tega ni.

Verjamem, da se je kdo našel v teh besedah.

Zakaj sem potemtakem sploh tu, če zame tukaj ničesar ni? A ni škoda življenja? Nisem se mogla se sprijazniti s takim življenjem.

Bruh in ta prekleta usoda.

In še naprej mi ni dalo miru, iskala sem odgovor na večno vprašanje. Zame je bilo premalo – zgolj vdati se v usodo. To pač ni življenje, to je zgolj obstajanje.

Zdelo se mi je precej nelogično in predvsem nemiselno … in sem se … košček za koščkom … začela spominjati … sebe … in se je … v “usodni” temi mojega životarjenja … prižgala iskrica … upanja … ki je oznanjala resnico.

No – sedaj vem.

Razodetje št. 1: Usode ni !

Zakaj zagotovo vem?

Ker tako pravi moja duša.

Seveda pa človeški ego hoče človeško razlago.

Torej, zakaj moj ego zagotovo ve?

Ker mi je dana svobodna volja.

Svobodna volja je kontradiktorna usodi.

Logično?

Ker, če se lahko vedno svobodno odločam, v resnici sama krojim svojo usodo. Ne more biti drugače.

In zakaj se potem eni že rodijo bogati?

In zakaj se potem eni že rodijo lepi?

In zakaj se potem eni že rodijo slavnim staršem?

In zakaj se potem eni že rodijo z določenim talentom?

In zakaj …. in zakaj …. in zakaj ..

In predvsem – in zakaj se drugi ne?

Ne morem mimo tega, ker me je tudi to vedno morilo.

Ne mi govorit, da lahko postanem vse, kar si želim, če si le želim dovolj. To sem namreč kar naprej prebirala v raznih medijih o osebnostni rasti in duhovnem razvoju.

No, to ni čisto res.

Nekdo, ki se rodi brez posluha, lahko le sanjari, da bo postal operni pevec, ker ni opremljen za to. Ali, če se nekdo pri petdesetih odloči, da bo postal baletni plesalec, se to po vsej verjetnosti pač ne bo zgodilo, ne glede na to, kako velika je želja.

Torej vsi se rodimo v različnih izhodiščnih točkah. Fajn bi bilo, da bi bila izhodiščna točka za vse enaka, pa ni.  Ja vem, zdi se krivično.

Eni se rodijo bogati z odprtimi vsemi možnostmi, drugi revni in se borijo zgolj s preživetjem. Eni imajo čudovite starše, ki jih pri vsem spodbujajo, drugi imajo starše, ki jih zatirajo ali celo zlorabljajo in tretji staršev sploh nimajo, ker so jih zapustili, umrli, … Skratka, zdi se, da se eni rodijo z zlato žlico v ustih, drugi pa s praznimi usti.

Zakaj je temu tako?

Razodetje št. 2: Zaradi dušne odločitve !

Duša se je odločila pred prihodom na ta svet, kaj želi v tej inkarnaciji izkušati. In temu primerno pridemo na ta svet opremljeni.

To pa ni povezano z usodo ampak z življenjskim poslanstvom.

USODA  ≠  ŽIVLJENJSKO POSLANSTVO

Če se nekdo rodi npr. s popolnim posluhom in čudovitim glasom, ima njegovo življenjsko poslanstvo nemara kaj opraviti s petjem.

Kako pa vemo, kaj je naše življenjsko poslanstvo?

Poglejmo, kaj nas v življenju veseli, kaj radi počnemo, kaj nas izpolnjuje, ob čem čutimo strast in v čem smo dobri, kaj so naši talenti – vse to je povezano z našim življenjskim poslanstvom.

In smo popolno opremljeni, da ga v polnosti zaživimo.

Ampak tudi življenjsko poslanstvo je odločitev (svobodna volja). Nekdo, ki se rodi s popolnim posluhom in popolnim glasom, se lahko zavestno odloči, da bo pevec, lahko pa se tudi odloči, da bo odvetnik. Vendar bo ta čutil, kje se počuti izpolnjenega in kje ne.

Želja vsake duše, iz katere izhajamo je, da v celoti izživimo svoje življenjsko poslanstvo.

Na nas pa je, ali mu bomo sledili ali ne. Dovolj je le, da se začnemo zavestno poslušati in čutiti in slediti svojim občutkom, kajti občutki so govorica duše.

Niso vsa življenjska poslanstva s človeškega vidika »velika«.

Slaven, lep, bogat, uspešen – to je ego pojmovanje velikega.

In predvsem nimajo nič opraviti s pojmom kariera.

Tudi »zgolj« biti mama je lahko življenjsko poslanstvo.

In v človeški zgodovini smo bili priča tudi »velikim« življenskim poslanstvom, katerim je botrovala velika mera trpljenja, in s človeškega vidika, precej slaba izhodiščna točka (Nelson Mandela, Oprah Winfrey…).

Kako vemo ali živimo svoje življenjsko poslanstvo?

Vprašamo se, ali se počutimo izpolnjeno v svojem življenju? Ali nas naš način življenja izpolnjuje? Ali nas izpolnjujejo stvari, ki jih počnemo v življenju? Ali zares v polnosti izražamo sebe – v vsem? Ali živimo v skladu s svojo resnico?

Če je odgovor DA, čestitke – potem živite svoje življenjsko poslanstvo.

Če je odgovor NE, potem začnite slediti občutkom, ob čem se počutite izpolnjeni.

In ne se bat poizkusit kaj novega, morda najdete nekaj, na kar sploh ne bi pomislili, pa vas zna le to zelo osmisliti. Odprite se.

Zaupajte občutkom – VEDNO – vodili vas bodo na vaši poti. Zaupajte sebi, zaupajte življenju.

In zavedajte se, da je v vsakem primeru, kako bomo preživeli ta naš čas tukaj, v skladu s svobodno voljo, naša odločitev, oz. cel niz teh.

Zatorej za Božjo voljo (dobesedno) – prenehajte se vdajati usodi in začnite živeti.

iz srca, Simona ❤

Plemenit refren:

 iz pesmi Nov dan

 »Nov dan se prižge, vesolje riše me,
 a jaz izbral si pot bom sam.
 Nov dan se prižge, usoda brišem te,
 ker jaz izbral si jo bom sam.«
                                Nejc Lombardo 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.