Potencirane stiske

Nahajamo se v času, kjer so vse stiske potencirane, ker je situacija potencirana. Vse, kar nas je mogoče težilo že prej, nas teži desetkrat bolj, breme je postalo težje in soočanje z njim neizbežno, ker smo nekako ujeti v trenutni situaciji.

Tisti, ki so bili že prej obremenjeni zaradi službe, otrok, domačih opravil, šole,… so v tem času obremenjeni še bolj. Komaj dihajo, ko spretno ali manj spretno vsak dan krmarijo med svojo službo in še šolanjem otrok, in izgorevajo od preveč obveznosti, za katere se niso javili. Hrepenijo po kančku časa zase, kančku miru in tišine, da lahko zadihajo in spet začutijo sebe.

Tisti, ki so bili že prej sami in osamljeni, so v tem času osamljeni še toliko bolj, zaprti v svoja stanovanja, ki so postala poleg njihovega doma še njihova službena pisarna, njihov cel svet. Hrepenijo po nekom, ki bi prekinil tišino, po stiku, po objemu, po občutku, da niso sami na svetu, po nekom, s katerim bi lahko delili trenutke, delili stisko.

Stiske so hude, od prevelike preobremenjenosti, do nevzdržne osamljenosti, cel kup finančnih stisk in predvsem velika mera strahu, ki že meji na grozo. Temu botruje povečana poraba alkohola, pomirjevalnih sredstev, antidepresivov. Vsak se s stisko sooča po svoje, kakor je pač zmožen in kakor pač zna.

Ljudje govorijo o svojih stiskah, vsak želi biti slišan in razumljen v svoji stiski, da bi mu bilo malo lažje. Nekateri tudi pišejo o tem na družbenih omrežjih, stiska sili ven, da notri vsaj malo odleže.

Katera stiska je najhujša? Ali se da to objektivno kategorizirat? Je hujša osamljenost ali preobremenjenost? Je hujša finančna stiska ali zdravstvena?

Nemogoče, kajne?

Ker ne gre le za situacijo samo, ampak za občutke, ki jih zaradi nje doživljamo. Občutki so tisti, ki tiščijo.

Ne moreš dihat, stiska te…

…ker ni nikogar nikjer…

…ker ne zdržiš več tempa…

…ker si ujet…

…ker ne veš, kako boš finančno zmogel…

…ker se fizično slabo počutiš…

Občutek je lahko v vseh teh situacijah ISTI. Stiska te, počutiš se ujetega in nemočnega, krati ti noči in buri strahove.

Zato na vprašanje, čigava stiska je največja –

Razodetje: Največja stiska je tvoja.

Se strinjaš? Vedno se ti zdi, da je tvoja stiska največja oz. najhujša oz. najbolj ne izhodna, ker je tvoja, vanjo si čustveno vpleten.

Kljub temu, da ima vsak svojo situacijo in z njo povezano stisko, občutke pa si vsi delimo iste, občutke tiščanja in občutke hrepenenja po razrešitvi situacije, ki poraja stisko, da bi lahko lažje zadihali in živeli tako kot si želimo.

V vsem tem se mi poraja tale dialog iz filma Gospodar prstanov:

Frodo: I wish the Ring had never come to me. I wish none of this had happened.

Gandalf: So do all who live to see such times; but that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given to us.

Frodo: Želim si, da prstan nikoli ne bi prišel k meni. Želim si, da se nič od tega ne bi zgodilo.

Gandalf: Tako kot vsi, ki doživijo takšne čase. Vendar o tem ne odločajo sami.Vse, kar se lahko odločimo je, kaj bomo naredili s časom, ki nam je dan.

Vsi dobimo svoje »prstane«, ki jih moramo nositi skozi življenje. Naložena so nam mnoga bremena, ki jih komaj nosimo, vendar nimamo izbire. Lahko tarnamo v nedogled, pa nič kaj dosti ne pomaga. Lahko se večno sprašujemo, zakaj se nam je to zgodilo, in kaj bi bilo, če bi bilo, pa tudi to ne spremeni ničesar. Dobimo kar dobimo in od delati moramo, če nam je všeč ali ne.

Vsi stremimo k temu, da svoj »prstan«, ki ponazarja naše breme, nekoč uspemo vrniti nazaj v prekleto goro, kjer je nastal, se ga znebimo za vekomaj in v miru živimo dalje.

Vse, kar zares imamo, je čas, ki nam je dan, in od nas je odvisno, kaj bomo naredili s tem časom, kot pravi znameniti čarovnik.

Enkrat bo konec, bo konec dneva, bo konec tedna, bo konec leta, bo konec korone, bo konec stiske, bo na koncu konec življenja. V vsem tem času vmes pa imamo čas. In čas ni nič drugega kot trenutek zdaj in zdaj in zdaj in zdaj ……

Zatorej vse, kar lahko naredimo je, da izkoristimo ta trenutek po svoji najboljši zmožnosti.

In bodite v teh časih prizanesljivi do sebe – si samo človek, ne superman/superwoman, in ja, včasih ne znese, ne zmoreš. Takrat je dovolj, da narediš, kar pač zmoreš.

Zdereš se na otroka, ker ga poslušaš cele dneve in potem se počutiš kriv, ker veš, da bi moral odreagirati bolje. V krču osamljenosti se do konca zjokaš na glas in potem se počutiš nezmožen, ker bi moral znati zdržati pokončno.

Včasih res ne gre, in prav si je to priznati in si tega ne očitati. V danem trenutku narediš najboljše možno. In to je dovolj. Zato nisi slab človek, nisi slab starš, nisi nesposoben, nisi žrtev, si samo človek.

In ne glede kako obremenjujoča je trenutna stiska, ne obupaj – nikoli, ne v tej ne v nobeni prihodnji – NIKOLI.

Ni konec, dokler ni konec. In dokler ni konec, je še vedno upanje, vera v tisto, po čemer hrepeniš. To naj te vodi naprej in naprej in naprej in naprej …

…tudi ko ne vidiš kaj je tam …naprej…

 Da zaključim z meni ljubim citatom iz meni ljube risanke:

When one can see no future, all one can do is the next right thing.

Pabbie

Ko ne vidiš prihodnosti, je vse kar lahko narediš, naslednjo pravo stvar.

Pabbie

iz srca, Simona

Plemenita afirmacija:

Vse je OK 🙂
-vdih-izdih-

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.