Obveznosti. Služba, dom, trgovina, položnice, pospravljanje, urejanje zadev,… vsak dan.

Potrebujem odklop, umiritev misli, umiritev sebe. Prižgem TV, da se odklopim. Gledam, preklapljam, iščem vsebino, iščem nekaj, kar me pomiri. Ugotovim, da že samo iskanje terja kar nekaj mojega časa, še to me nervira. In v vsem tem iskanju naletim na stvari, ki jih še nimam in jih očitno potrebujem, na družbene ideale, ki jih ne dosegam, na hrepenenje po iluzijah. Ustvarjam si nove glasove v glavi, jaz pa v resnici iščem mir.

Grem ven v družbo, da se razvedrim in odmislim, kaj vse je še treba, danes, jutri, ta teden, ta mesec, letos,… Pogovori o novih avtomobilih, novem stanovanju, novih kreditih, novih razmerjih, novih otrocih,… In spet poslušam, kaj vse je še treba, česa vsega še nimam in v resnici znova dodajam nove glasove.

Bučno je to življenje tam zunaj – vse kriči, kakšni naj bi bili, kaj bi morali imeti, kako bi morali izgledati in kako bi se morali obnašati, da bi nekako pripadali nečemu. In nikoli nismo povsem sprejemljivi, vedno še nekaj manjka…

Kako utišati ta zunanji svet, vse te glasove v glavi, vso to nervozo?

S tišino – dobesedno.

Usedem se na kavč, pokrijem se z odejo, da mi je prijetno toplo. Najprej ugasnem TV. Ugasnem tudi vse luči, razen solne lučke, ki oddaja pritajeno toplo svetlobo. In predvsem ugasnem telefon in poskrbim, da me ne bo nihče zmotil. Celo čepke si dam v ušesa, da je tišina res popolna. Zaprem oči – in samo sedim in diham in čakam ……….. govorico tišine. Vem da je tam – neslišna govorica, ki čaka na poslušanje. To je moj notranji glas.

In tako sedim v tišini in vztrajam tudi, ko mi je nelagodno in bi raje popustila in nazaj prižgala TV ali nekam odšla nekaj počet, ker je to pač lažje in terja manj energije. Ampak sosledje tega že poznam, stokrat preizkušen recept, ki vedno prinese isti rezultat.

Ko vztrajam dovolj dolgo v tišini, se zgodi …

– tišina.

Prav zares se zgodi. In znotraj te tišine spregovori moj notranji glas. Precej drugačen je od vseh zunanjih glasov – miren je in negovalen in prijeten. In govori resnico, mojo lastno, ki nima nič opraviti s tisto tam zunaj. Ta glas mi govori, da sem OK, da sem popolnoma sprejemljiva, da imam vse. Govori mi, ne o tem kaj bi morala biti, ampak kdo sem.

Govori mi moja duša.

V vsem tem mrzličnem iskanju odklopa tam zunaj, ugotovim, da sem v resnici iskala priklop – nase. In tega tam zunaj ne bi izvedela.

Ego je tako glasen in živčen in vedno nekaj potrebuje.

Duša je tako tiha in mirna in ne potrebuje ničesar.

Smisla nikoli ne moreš najti tam zunaj. Tam zunaj je kaos.  Smisel se nahaja znotraj tebe, le spomniti se ga moraš.

Ko si pripravljen in zares hočeš slišati sebe, začni poslušati govorico tišine.

iz srca, Simona ❤

Plemenit citat:

 »Preden si dobil telo,
 si bil čista duša.
 Razlikuj sebe
 od svojega oblačila.«
                      Rumi 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.