Črna luknja krivde

Občutek krivde – vsi ga poznamo, vemo, kako težak je ta občutek in kako naporno ga je nositi.

Ker smo vsi v življenju že storili kaj, na kar nismo ponosni, česar nas je mogoče sram, nekaj, na kar niti pomisliti nočemo, ker nas ob misli na to stisne v prsih in zapeče v želodcu.

Ko bi le lahko šli nazaj in se odločili drugače, ravnali drugače.

Od kod izvira občutek krivde? Zakaj se počutimo krive? Ker smo nekoč naredili nekaj izven sebe, nekaj, kar ni resoniralo s tem, kdo smo.

Krivda presega slabo vest – zakorenini se v nas in nas ne izpusti iz primeža. In predvsem traja. Občutek krivde lahko nosiš celo življenje, v kolikor tega ne nasloviš, spraviš na plan in predelaš. Ne odide kar sam.

Občutek krivde razžira, včasih do te mere, da se iz tega naslova pojavijo bolezni.

Občutek krivde je lahko nadvse glasen ali pa izjemno tih, tako tih, da se ga ne prizna. Včasih se človek ne more soočiti s krivico, ki jo je storil, preveč boleče je, zato si raje zatiska oči in se pretvarja, da se ni zgodilo. Vendar občutku krivde ne more ubežati. Le ta je podzavesten, zato je še toliko močnejši, ker se ga zavestno ne zazna, razžira pa vseeno, le še močneje.

Kajti pravega sebe ne moreš pretentati. Če zavestno ne izraziš občutka krivde, ker je podzavesten, ga zate izrazi telo – z boleznijo ali s poškodbami, ranami, ki se kar ne zacelijo. Krivda ne razžira le misli, temveč tudi tkivo.





Razodetje: Krivda je črna luknja, v kateri izginja naša energija.





Ko se krivimo, s tem v resnici nikomur ne koristimo, ne tistemu, kateremu smo storili krivico, ne sebi, s tem le dovoljujemo, da nas razžira. Ker si nekaj slabega storil, je po tvoje prav, da trpiš, vendar trpljenje ne prinaša odrešitve nikomur.

Zavedati se moramo, da je bila škoda že narejena in najverjetneje se je ne da popraviti. Zato je nujno, da izbrskamo tega okostnjaka iz omare in mu pogledamo v oči. Ne glede na to, kako grozen je – se je potrebno soočiti s situacijo, v kateri je občutek krivde nastal. Ko smo nekaj naredili oz. nečesa nismo, pa bi v danem trenutku morali, smo ta občutek zasidrali vase.

Potrebno se je pogovoriti s sabo, se pogovoriti s tistim, ki smo ga prizadeli, če je to mogoče, se pogovoriti s terapevtom. Kajti krivda ne izgine kar sama od sebe.

Nato se je potrebno sprijazniti s tem, kaj smo, oz. česa nismo naredili. Ni bilo prav za nas, nismo ravnali prav (v skladu z našo notranjo resnico), zato čutimo krivdo.

Tukaj pride na vrsto sočutje – sočutje do sebe – v tistem danem trenutku drugega nismo zmogli.

V nekem trenutku pa je čas, da si odpustiš, odpustiš krivo, naj odide, zapreš to črno luknjo, ki srka tvojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za kaj bolj koristnega.

Kaj pomeni odpustiti? Beseda ima precejšnjo težo – kako odpustiš nekomu ali samemu sebi? Kaj je odpuščanje?

Odpustiti pomeni OD-PUSTITI. Ko nekaj od-pustiš od sebe, se s tem več ne ukvarjaš. V resnici gre vedno za odnos sebe do tega in nima kaj dosti opraviti z drugo osebo.

V resnici ne odpustiš mami za nekaj, kar ti je krivega storila v mladosti, ampak od-pustiš občutek zamere do tega dejanja, na način, da se z njim ne ukvarjaš več. Seveda ga je potrebno predhodno predelati, ne zgolj pomesti pod preprogo. Od-pustiti pomeni posloviti se od tega občutka, ki te veže – spustiš ga, da odide.

Isto je pri odpuščanju sebi – od-pustiš krivdo, razžirala te je dovolj dolgo, naj odide, da nastane prostor, nova energija za ustvarjanje.

Če si nekoč nekaj storil, za kar se kriviš, še ne pomeni, da si slab človek. Ljudje, ki res delajo res grozne stvari na svetu, po navadi ne čutijo krivde. Tvoja krivda te je le opominjala na to, kar ti nisi. Ko krivdo odpustiš, od tistega trenutka bodi torej to, kar si. In deluj v skladu s tem.

Ne moreš popraviti starih krivic, lahko pa ne zadajaš novih. Če si prej kaj uničil, lahko zdaj kaj rešiš. Če si si kdaj v preteklosti zatiskal oči ali pogledal stran, jih zdaj odpri in jasno poglej stvari tudi, ko ti niso všečne.

Deluj drugače, sedaj deluj tako v trenutnih situacijah, kot nekoč nisi zmogel.

Naj tvoj občutek krivde zamenja občutek ponosa, ker tokrat ravnaš prav, ker tokrat izhajaš iz pravega sebe, ker tokrat poslušaš svoj notranji glas, ker ti je tokrat mar, ker tokrat vidiš, ker hočeš videti, ker si tokrat ti – ti.

Pretvori krivdo preteklosti v ponos sedanjosti.

Kajti danes je tvoj dan, ko ustvarjaš svet in sebe v njem – in občutke, ki sledijo. Naj bodo le ti radostni in naj ti pokažejo, kako si zrasel, kako si danes bolj plemenit.





iz srca, Simona





Plemenit namig:

Prenehaj se ukvarjati s krivdo,
raje razvijaj odgovornost.
Ne bodi kriv, postani odgovoren.








© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.