Ste verni? Če ste, kaj to pomeni? Da pripadate določeni veroizpovedi? Da v nedeljo hodite k maši? Da imate opravljene zakramente?

Kaj sploh je vera? Kaj je vera za vas?

Namreč velikokrat se ljudje ob misli na vero osredotočijo le na neko pripadnost določeni verski organizaciji.

Torej, če ne verjameš v definiranega Boga, potem nisi veren?

Še eno človeško predalčkanje, kateremu se tako zlahka podleže in je tako tipično za človeško raso. Vse moramo kar se da popredalčkati, kajti, če vemo, v kateri predal spada, se nam iluzorno zdi, da to potem razumemo.

Vendar se moramo zavedati dejstva, da predalčkanje oži naše zavedanje in nam zavira zmožnost razmišljanja izven teh predalov.

Ljudje pa ravno to tako izjemno znamo početi – predalčkamo in potem še znotraj predalov delamo razdelke, da vse čim bolj natančno nekam umestimo.

Če je umeščeno, se da razumeti. Kar ni umeščeno, nima nalepke, naziva, imena, predala – nas bega.

Zakaj nas bega? Ker se um upira. Nekaj, kar ne znamo popredalčkati, je preveč abstraktno za naš ukalupljen um.

Trik je tudi v tem, da če nam nekdo drug vnaprej določi, kaj sodi v kateri predal, nam tako vnaprej zapre našo iniciativo lastnega razmišljanja o stvari – in to dragi moji ni nič drugega kot ukalupljanje uma. Tako potem že vnaprej vemo, kaj je Bog, kaj je vera, brez potrebnega razmišljanja o tem.

Tudi v cerkvah se pri mašah ponavljajo vedno iste molitve. Najbolj goreči pripadniki jih vse znajo na pamet tudi, če jih zbudiš sredi noči. Vendar se le malokdo kdaj vpraša o pomenu besedila v molitvah in predvsem o njegovem smislu in njegovem namenu.

Pa ni moj namen se ukvarjati s tem, le prijazen opomnik, da stvari počnete zavestno in ne le zgolj sledite, ker pač to počnejo že od nekdaj vsi ostali. Preberite si molitve, ki jih molite do potankosti in se vprašajte, ali so res smiselne za vas? Ali njihova besedila res povedo tisto, kar bi povedali vi?

Otroci še ne znajo predalčkat, dokler jih tega ne naučimo odrasli, je res? Oni so svobodni v svojem razmišljanju, zato nas odrasle pogosto gnjavijo z nerodnimi vprašanji. Ker iščejo svoj smisel, se niti ne trudijo razumeti našega. To je velik nauk otrok, ki se ga lahko ponovno naučimo od njih odrasli, oz. se moramo samo spomniti naše otroške svobodne zvedavosti.

Vedno v življenju išči svoj smisel, ne trudi se razumeti smisel nekoga drugega. Smiselno je tisto, kar je smiselno zate. Smiselno?

Prisrčna mi je anekdota o malem fantku, ki mu bom rekla David, ki se je nekega dne znašel v cerkvi pri maši. Ker David prej še nikoli ni bil pri maši, ni poznal ne cerkvenih molitvic, ne cerkvenih pesmi. Vseeno je želel peti zraven, ko so peli vsi. In ker ni poznal nabožnega besedila, je pač zraven pel pesmico, ki jo je znal – pesmico o slončku.

Kako odprto, kako svobodno!

A si predstavljate to polno cerkev ljudi, ki vsi pojejo isto pesem, in Davida, ki zraven na glas poje svojo pesmico o slončku. Čudovito, kajne?

Tega fantka, ker je bil še res majhen, ni nihče ustavil. Majhni otroci imajo tovrstno prednost. Vendar odrasli otrokom kaj hitro razložijo, kaj se spodobi in  kaj ne, kaj je primerno, … – predalčki.

Jaz pa bi sedaj odprla ta predal, v katerem je vera, in jo spravila na plan – brez omejitev.

Kaj je vera?

Vera v Boga je vera – to je najbolj splošno pojmovanje.

Kaj pa vera vase?  Ali je to lahko vera?

Pa saj v Boga veruješ, vase pa zgolj verjameš… Kakšna pa je razlika med verujem in verjamem?

Ali lahko veruješ v karkoli/kogarkoli? Če je tvoj odgovor NE, kdo ti preprečuje? Bog zagotovo ne.

Jaz verjamem vase ali Jaz verujem vase? Kaj je prav?

Tvoj prav vedno določaš ti sam.

Zame je (lahko) moja vera moj blog.

Ne grem na grmado, ta čas je minil. Čas pa je, da požgemo vse te zakoreninjene kolektivne zapovedi, ki nam določajo, kaj je prav in kaj narobe.

Zakaj je (lahko) zame moj blog moja vera?

Ker je v njem smisel in resnica, ki resonira skupaj z mano.

Ker odpira obzorja, jih ne zapira.

Ker širi Ljubezen ne strah.

Ker je njegov namen, da so ljudje bolj v stiku s sabo, jih ne oddaljuje od sebe.

Moja vera, ki jo imenujem Plemenitenje, odpira, odstira, spodbuja individualno osebnostno in duhovno rast – brez kalupov in ovir.

Pretiravam? Niti slučajno – le odpiram predal.

Dajmo vplesti v to vero še upanje, ker se velikokrat pojavi vprašanje: vera ali upanje? Verjameš ali upaš?

Kakšna je razlika? Ne gre za besedi, ki ju hočem popredalčkat in definirat, ampak za energijski naboj, ki je prisoten v njiju.

Upanje sámo poraja dvom. Ko ti nekaj upaš, se avtomatsko postaviš v vlogo opazovalca oz. nekoga, ki čaka na odziv na nekaj zunanjega, in nimaš vpliva na to. Torej, ko rečeš: »Upam, da bom dobil službo«, pošlješ v vesolje željo, ki se je drži dvom.

Beseda verjamem pa že energijsko pripada kreatorju. Torej, ko ti rečeš: »Verjamem, da bom dobil službo«, jo na energijskem nivoju že začneš ustvarjati. Seveda pa moraš res verjeti, ker je občutek tisti, ki kreira, ne beseda sama.

Zato velikokrat afirmacije ne delujejo. Če ne verjameš v stavek, ki ga izgovarjaš, samo besede ne kreirajo.

Vendar pa je upati lažje kajne? Manj energije terja od nas.

Vera v sebi nosi kreatorsko energijo, brez kančka dvoma.

Ko veruješ v Boga, vanj 100 % verjameš, ne dvomiš vanj.

Torej, ko veruješ vase, hm…

Ko veruješ v Boga, je Bog kreator.

Torej, ko veruješ vase, si kreator ti.

V koga ali kaj potemtakem lahko veruješ?

Človeku je dana svobodna volja in z njo pride svobodna izbira.

Naj ničesar v življenju za vas ne predalčkajo drugi.

Vsaki stvari dajte pomen in smisel vi sami. Na tak način vas nihče ne more miselno ukalupiti, in ta način vam omogoča vašo osebnostno in duhovno rast, ki ima prosto pot.

Veruj v svobodo v sebi in naj bo tvoja vera v vseh vidikih smiselna zate.

iz srca, Simona ❤

Plemenita molitev:

Verujem v resničnega sebe.
Verujem v svoje poslanstvo,
in skozi izpolnjevanje poslanstva
v izpolnitev sebe.
Verujem v obilje vseh vrst,
ker mi pripada,
in ga s svojo voljo in božjo pomočjo
lahko dosežem.
Vera je Ljubezen.
Verujem lahko v tisto, kar ljubim.
In ljubim sebe.
Amen

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.