Ugotovila sem, da imam še eno alergijo, poleg tiste na pametovanje, o kateri sem že pisala v objavi Alergija na pametovanje, in to je alergija na stavek: »Sej bo.«
Ste ga bili že kdaj deležni? Ja vem, prav se napiše Saj bo, vendar sem ga jaz vedno slišala z e-jem, zato mi tak odzvanja v spominu.
Kdaj se uporablja in kaj sploh pomeni?
V kontekstu je sicer mišljen kot neka instant oblika tolažbe, vendar je vse prej kot to.
Kako se počutite vi, če nekomu razkrijete svojo bolečino in vam le ta odvrne: »Sej bo«? Se počutite potolaženi? Vam odleže? Verjamete, da bo? Kaj že sploh bo?
Med vrsticami ta stavek izraža nezmožnost soočenja poslušalca z vašo bolečino ali pa ga v bistvu ne zanima in se noče ukvarjati z njo. S tem stavkom se vas tako kar malo na hitro odpika.
Včasih celo sledijo nasveti, v smislu, ne bit slabe volje, ne bit tako žalosten, ne razmišljat o tem, raje pojdi ven v družbo,…
Dragi moji, s tovrstnimi nasveti, kakor na splošno z vsemi nasveti, ki to niso, človeku, ki ga nekaj muči, nikakor ne pomagate.
Človek, ki je slabe volje, ki je žalosten, ki ga nekaj mori, oz. nekaj muči, se najverjetneje tako počuti z razlogom.
Nihče verjetno ni tak mazohist, da bi se mučil kar tako, ker mu pač paše.
Včasih je v takih primerih dovolj, ko te nekaj takega zajame, da imaš na drugi strani človeka, ki te posluša – je tam. Mogoče niti razumeti ne rabi, in tudi v veliko primerih ne bo, ampak da je tam.
Človek mora stisko, bolečino prečutiti. Če jo zgolj ignorira in pobegne pred njo, ji mogoče ubeži v tistem trenutku, ampak verjemite, da se kaj kmalu vrne nazaj.
Torej, ko pridejo na plan čustva, jim je potrebno pustiti, da se izrazijo. Žalost je treba izžalovati, prejokati, včasih tudi na glas, jeza mora biti izražena, izrečena, izvpita, prav tako razočaranje, strahovi…
Na silo ne gre. Če je nekdo slabe volje, še dodatno porablja svojo energijo, ko se prisili biti dobre volje, ker ga čutenja ne podpirajo v tem.
Kje oz. kdaj pride v poštev stavek »Sej bo«?
NIKJER IN NIKOLI !!!
To je prazen stavek, ki ne pove ničesar!
Tisti, ki je v stiski, ga prav zares noče slišati.
Zame človek, ki ga izreče, izgubi vso kredibilnost. Pa mogoče delam komu krivico, ker verjamem, da ti ljudje ne želijo nič slabega, samo ne znajo bolje ali pa se jim v bistvu ne ljubi.
Včasih se celo doda še druga polovica stavka: »Sej bo, moraš kar malo potrpeti.«
Preberi še enkrat absurd zgornjega stavka, ki ga dobiš serviranega kot tolažbo.
Torej najprej trpljenje je sprejemljivo, ker sej bo. Ampak pri tem pa še bodi dobre volje.
Jaz bi ta stavek kar prepovedala, ker dela več škode kot koristi.
Kajti včasih se ljudje ne zavedamo, da je samo poslušanje in sočutje mnogo več vredno od nekih kvazi generičnih stavkov.
Nekoč sem nekje prebrala zelo zgovoren citat: »Silence is better than bullshit«, ki ga ne bom prevajala, da ne izgubi pomena v prevodu. Govori pa o tem, da v kolikor ni nekega smisla v povedanem, je vsekakor bolje ostati modro tiho.
Na splošno bi se ljudje morali odvaditi zgolj iz navade govoriti neke vnaprej formirane stavke.
Ne sprašuj nekoga »Kako si«, če te res ne zanima.
In, če že uporabiš “sej bo”, naj bo to začetek stavka, ki ga poveš do konca. Torej, če nekoga tolažiš, da sej bo, povej še, kaj misliš da bo.
Bolj kot izvirne besede, ki jih niso vsi vešči, pa človeku v stiski pomeni dotik, objem in predvsem občutek, da ni sam, da je nekdo tam, ki mu bo stal ob strani, da je nekdo tam, ki mu je mar.
V izrečenih besedah pa naj bo vselej predvsem izražena pristnost izrečenega, ker ne gre za besede, ampak za energijo, ki jih podpira.
In potem res bo – tolažba in podpora z vsebino.
iz srca, Simona ❤
Plemenit citat: Empatija je umetnost slišanja v poslušanju. Je povezava čutenj, ki izvira iz globine srčnosti. In preprosto pove - mar mi je.
© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.