Ljudje smo socialna bitja – potrebujemo komunikacijo, potrebujemo nekomu povedati, kar nam leži in potrebujemo, da nas ta nekdo na drugi strani sliši.
Velikokrat pa se namreč dogaja naslednje…
Nekdo, ki je v stiski in potrebuje bližino in biti slišan, še preden uspe povedat svoje težave, dobi serviran nasvet.
Po navadi se takšni nasveti začnejo z: »Jaz na tvojem mestu….« ali pa »Zakaj pa ne….« ….
Tovrstno svetovanje se včasih celo sprevrže v neskončno pametovanje. In včasih ti pametujejo celo ljudje, ki ne vedo veliko o tebi.
Izjemno lahko je biti pameten za nekoga drugega. To ste verjetno izkusili že vsi.
Vendar pa jaz nisem na tvojem mestu, in če tudi bi bila, nimam tvojih čustvenih vzorcev, nimam tvojih preteklih izkušenj, nisem po isti poti prišla do tega mesta, zatorej ne morem tega tvojega mesta izkušati na isti način, kot ga izkušaš ti.
V resnici ne morem v polnosti vedeti, kako se ti zares počutiš, zato včasih nasvet ne prinese olajšanja, ampak zgolj občutek nerazumljenosti.
Razodetje: Človek, ki deli s tabo svojo stisko, hoče biti SLIŠAN.
»If others in the same Glass better see
John Dryden
‘Tis for Themselves they look, but not for me:
For my Salvation must its Doom receive
Not from what others, but what I believe.«
Ne bom si drznila prevajat tega čudovitega poeta, lahko pa zgolj povzamem, da ima vsak človek svojo pot in s tem pravico, da pride do svojih spoznaj na svoj način, ko je na to pripravljen.
»Zakaj pa potem sploh hodi k meni s težavo, če noče nasveta?«
Ker mu je hudo, ker potrebuje bližino, ker mora povedati, kaj ga mori, in spet – ker hoče biti slišan.
Ko te nekdo v tvoji stiski res posluša in sliši, ti da občutek, da mu je mar zate, da nisi sam, da je nekdo s tabo, nekdo ki te podpira.
In to je včasih dovolj.
Človek, ki bo od vas hotel nasvet, bo to zelo direktno povedal.
V nasprotnem primeru pa je dovolj reči: »Slišim te.«
In – OBJEM – človeški stik – včasih objem pove več kot vse besede.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste nekoga zares močno objeli, in v tistem trenutku se je človek, ki ste ga objeli, zjokal?
Ne zato, ker je bil žalosten zaradi objema, kar vam je zagotovo jasno.
Začutil je varnost v vašem objemu, in sočutje, začutil je, da ga čutite, začutil je, da ni sam.
…en sam objem…
In vprašanje: »Ali ti lahko kako pomagam?«
V največ primerih bo itak odgovor »ne«, ampak pomoč je že to, da veš da je nekdo tam, ki mu je mar zate, nekdo ki mu lahko zaupaš.
Vendar ta umetnost poslušanja ni tako zelo enostavna.
Opazuj se enkrat v družbi in druge okoli sebe. Opazil boš, da je veliko lažje govoriti kot poslušati. Ljudje na splošno veliko več govorijo kot poslušajo. Tudi jaz se včasih zasledim, da v kakem pogovoru sploh ne poslušam, ker v resnici čakam na besedo. Poslušanje terja mnogo več energije.
Torej dragi moji, ne dovolite ljudem, da vam pametujejo vsepovprek in vam še dodatno znižujejo energijo in predvsem izbirajte ljudi, ki so vas pripravljeni poslušati.
Tisti na drugi strani pa bodite vredni zaupanja in ne pozabite na čudežno umetnino slišnosti.
iz srca, Simona ❤
Plemenit pomislek: Pomisli, ali imaš v življenju osebo, ki ji resnično lahko poveš vse, in te je vedno pripravljena poslušat - in slišat, brez obsodb in pametovanja. To je tvoj resničen zaklad - bodi hvaležen za to osebo
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.