In se prikradejo –dvomi – o vsem – o vseh.

V nekem trenutku se nad tabo obesi temen oblak, ki zasenči jasnost misli in dovoli vstop dvomom. Le ti se kaj hitro razbohotijo, ko jim je vstop omogočen.

Najprej začneš dvomiti vase, ali si res dovolj dober, ali ti bo res kdaj v življenju uspelo, ali si dovolj pameten, ali si še dovolj mlad, ali je še dovolj časa, ali se sploh splača vlagati trud v nekaj, kar izgleda, da nikamor ne pelje?

Potem začneš dvomiti v druge, ali so res iskreni do tebe, ali jim je res mar zate, ali ti res želijo najboljše, ali so res pristni, ali bodo tam, ko jih boš potreboval, ali bodo ostali?

In nazadnje začneš dvomiti v cel svet, ali še obstaja upanje, ali ni itak vse brez smisla, ali obstaja sploh še  kaj dobrega, nenarejenega, pristnega v tem svetu, ali ti bo kdaj jasen ta nelogičen svet, ali si sploh na pravem planetu?

Potem povežeš vse skupaj in pride na plan še razočaranje.

Razočaranje nad sabo, ker bi moral do sedaj že nekaj ustvariti in nekdo postati, kajti samo trud brez rezultatov ne prinese zadoščenja.

Razočaranje nad drugimi – v bistvu nad vsemi, ki niso dostavili, kar bi v ključnih trenutkih v tvojem življenju morali, da bi ti bilo malo lažje, in ne bi imel občutka, da si ves čas za vse sam.

Razočaranje nad svetom, ki ne funkcionira tako kot bi želel in se tebi zdi logično, nad svetom, kjer vlada veliko teme in se mora svetloba boriti, da je opazna, nad svetom popačenih vrednot, kjer se bolj ceni embalaža kot vsebina, nad svetom, kjer je kvantiteta pomembnejša od kvalitete, nad svetom, ki konstantno zahteva, pa bore malo daje v zameno, nad svetom, kjer je mogoče vse, pa vendar nič od tega zate.

Ta dva sopotnika vedno potujeta skupaj – dvom in razočaranje – ker se dopolnjujeta.

In ko sta dolgo v medsebojnem delovanju, povabita še tretjega, ki da pečat, s katerim potrjuje nesmisel, to je dostnost – dostnost vsega.

Ko te preplavijo dvomi in razočaranje do roba, prideš do dostnostni vsega.

Ne da se ti več, brez zveze je. Škoda matranja in vsega truda, če ni bistveno drugače, kot če ne delaš nič. Ko ti je res dovolj ! Takrat bi najraje rekel (in včasih tudi rečeš) – Ne grem se več ! Prosim za predčasno prekinitev pogodbe. Kje podpišem novo?

Vsak v življenju enkrat pride do tega trenutka. Nekateri pridejo celo večkrat. In nekateri imajo to »srečo«, da se v njem znajdejo precej pogosto.

Zakaj? Zakaj življenje toliko terja od nekaterih? Zakaj ne od vseh?

Odgovor se skriva v pogodbi. Nismo podpisali vsi enake. Zdi se nepravično, ampak tako pač je.

In nimaš se komu pritožit, ker si jo sam podpisal pred odhodom na ta svet. Boš podpisal še mnogo drugačnih v drugih življenjih, zdaj pa imaš takšno, kot jo imaš.

Ne moreš je spremeniti, lahko pa jo izvajaš po svoje. Kar pomeni, da se določenim izkušnjam v življenju pač nisi in ne moreš izogniti, lahko pa se iz njih nekaj naučiš in jih obrneš sčasoma sebi v korist, in iz njih ustvariš kakšen dodaten člen pogodbe, ki ostaja nenapisan. Le teh je namreč veliko, le ljudje se jih ne zavedamo, ker smo preveč vpeti v izvajanje tistih določenih.

Ugotovila sem tudi sledeče. Bolj kot imaš zahtevno pogodbo, več življenje pričakuje od tebe, več energijo moraš vložiti, več lahko daš.

Vendar ti ne bi rad več dal, kajne? Ti bi raje več prejel. Zakaj pa tega ni? Zakaj se zdi, da nekateri celo življenje prejemajo, ti si pa na žalost v tisti skupini, ki ves čas samo daje?

Očitno imaš kaj dat. Življenje hoče, da daješ, ker nisi prišel na ta svet le da zadovoljiš sebe (nekateri pa so), ampak da se daruješ.

Vendar ljudje to velikokrat razumemo narobe, in se namesto, da bi darovali, se žrtvujemo. Navzven izgleda isto, vendar gre v energijskem smislu za dva različna pojma.

Razodetje: Ko se žrtvuješ, energijsko izginjaš. Ko se daruješ, energijsko rasteš.

Daritev je smiselna, žrtev ni.

Največji ljudje na tem svetu izhajajo iz takšnih pogodb, pogodb darovanja sebe. Zaradi njih je ta svet lepši, oni ohranjajo svetlobo na tem svetu, oni ne sijejo le zase, oni svetijo drugim, da so njihova življenja svetlejša.

In ja, izvajanje takšne pogodbe zna biti včasih res osamljeno in nikoli lahkotno, vendar je z dušnega vidika smiselno in energijsko pomembno.

S človeškega vidika pa malo manj, oz. velikokrat sploh ne.

Kako torej pod temnim oblakom dvomov, razočaranj in dostnosti vsega, nadaljevati?

Z vztrajnostjo. Tako, da delaš naprej tisto, kar je zate prav, ne glede na vse, tudi ko več ne verjameš v nič.

Ali sploh lahko počneš kaj drugega?

Vdaš se vedno lahko, ampak nisi zato na tem svetu. Vdal se boš na koncu smrti, takrat bo vse dobilo svoj smisel. Vendar pa imaš do tam še nekaj časa. Do takrat pa ni konec, dokler ni konec.

Vedno je treba iti naprej, tudi ko je res temno, ker ti ne preostane drugega. In le, ko hodiš naprej, spreminjaš svoj svet, le tako imaš možnost priti na sončno stran, kjer se temen oblak dvomov in razočaranj umakne tvoji kreaciji, ki prinaša sonce, ki žari v smislu obstoja, ko ugotoviš, da si center sveta TI.

iz srca, Simona ❤

Plemenita pesem:

Ne dvomi dragi človek
v namene svoje duše,
ta vedno pelje te v pravo smer.
 
Na poti razočaranj,
dvomov in trpljenja,
tvoj kažipot je venomer.
 
Ne predajaj se nesmislu,
verjemi v to, kar duša ve.
Ona popelje te do slave
današnje kreacije jutrišnjega dne.
 
Zaupaj tudi, ko to ni mogoče,
zaupaj kar na slepo vse te dni.
Zaupaj kar ta tvoja duša hoče,
zaupaj vase, ker si tvoja duša ti.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.