Kako ste preživeli Veliko noč? Letos je bila malce drugačna, kajne? Letos je vse malo drugače.
Koliko ste trpeli, ker se niste mogli družiti s tistimi, kot po navadi? Kakšna prilagoditev je bila letos potrebna? Tisti, ki se udeležujete svetih maš, kako vam je tokrat to manjkalo? Letos ste jedli nežegnano hrano.
Držita dve dejstvi:
1.Ljudje smo pogostokrat ujetniki navad in tradicij.
Veliko stvari smo navajeni početi na isti način vedno znova in znova, velikokrat niti ne vemo zakaj – tako je pač od nekdaj. In tradicije ravno ne puščajo veliko manevrskega prostora, so kot nekakšni nezapovedani protokoli, ki nas silijo stvari početi na določen način
2.Ljudje smo se vedno sposobni prilagoditi.
Vendar stežka in velikokrat šele takrat, ko življenje to od nas zahteva. In po navadi ta prilagoditev v nas vzbuja nekakšno nelagodje.
Letos je drastično leto polno sprememb in novih prilagoditev. Vsi izkušamo v teh dneh marsikaj novega – in ni vse slabo, se strinjate?
Spremembe velikokrat dojemamo kot zoprne, vendar, ko jih sprejmemo, ko sprejmemo situacijo, v kateri smo se znašli, se pomirimo z njo, se pomirimo s sabo v njej, takrat smo ok. Torej, če se vrnemo na Veliko noč. Je minila, kakor pač je. Se je vsak prilagodil po svoje. Pri nas je celo padla ideja, da jo praznujemo enkrat v maju, oz. ko bodo okoliščine pač dopuščale. Kako svobodomiselno. Ali je res pomemben datum? Ti si lahko narediš Veliko noč, kadarkoli želiš.
Ja, kaj pa maša, pa žegnanje, pa blagoslovitev hrane?
Dragi moji – za vse to ne potrebujete niti cerkve niti župnika. Molitev bo isto delovala doma, če je iskrena. Hrano, kakor tudi vse ostalo v življenju, lahko vedno blagoslovite kar sami in to kar brez žegnane vode. Verjemite, da bo isto zaleglo. Zakaj? Ker je namen tisti, ki deluje. Tu se skriva vsa moč blagoslavljanja.
Jaz ves čas blagoslavljam svojo hrano, da je le ta še okusnejša in še bolj hranljiva.
Zato, ne se preveč pustiti ukalupiti tradiciji in navadam. Včasih je fajn, da naredimo nekaj na popolnoma drugačen način, uvedemo nekaj novega, opustimo staro odsluženo in gremo naprej.
Ta situacija nam daje priložnost, da malo osvežimo svoje delovanje v življenju.
No, kakšne navade pa le obdržite – tiste, ki vas podpirajo na vaši poti, ki krepijo vaše zdravje in zavedanje in so predvsem za vas smiselne.
In predvsem na vaši poti vedno verjemite vase, verjemite v to, kar počnete, v to kar vas žene naprej, verjemite v svoje poslanstvo, verjemite, da se stvari, ne glede na vse, odvijajo v pravo smer. Konec koncev, verjemite v čudeže – to je sporočilo mojstra odrešenja Jezusa.
Ne glede na to, kaj se vam vse v življenju pripeti, koliko trpljenja je včasih potrebno dati skozi, tudi če vas “križajo”, ker sledite sebi, verjemite, da ste, v kolikor delate na sebi, na poti odrešitve, verjemite, da prihaja dan, ko se bo odvalil tudi vaš kamen in boste vstopili v tisto novo življenje, po katerem tako hrepenite.
To je to vstajenje od mrtvih – ko se enkrat osvobodite vseh svojih muk, ki so vas pestile vrsto let in onemogočale vašo svobodo, ko pustite svojo preteklost za sabo in oprostite sebi in ljudem, ki so vas prizadeli. Ko se pomirite sami s sabo v tem trenutku bivanja, in si priznate, da ste čudoviti. To je vaše odrešenje, vaše vstajenje, vaše zveličanje, ki riše povsem novo pot.
iz srca, Simona ❤
Plemenit blagoslov:
Blagoslovljeni
vsi, ki verjamete vase,
vsi, ki sledite sebi,
vsi, ki sprejemate novo pot,
vsi, ki se plemenitite.
© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.