Bliža se 1. november; prodajalci ponujajo rože, aranžmaje, sveče (tudi takšne okolju bolj prijazne). Grobovi se že urejajo in župniki že pišejo svoje pridige. Vsi pa smo iskreno veseli, da je ta dan dela prost.
Dan, ko se dobimo z živimi domačimi in obiščemo grobove mrtvih domačih. V spomin nanje prižgemo sveče, lepo okrasimo njihove grobove, nekateri zmolijo molitev, duhovniki blagoslovijo grobove z žegnano vodo, srečajo se ljudje, ki se že dolgo niso videli, na pisto premierno pridejo novi plašči, in nekatera pokopališča se celo spremenijo v zabavišča s stojnicami s pestro ponudbo.
Vsemu pa po navadi botruje novembrski hlad, skozi katerega se nekako prebijemo, zato potem še kako paše toplina doma, toplina čaja, toplina novembrske kurjave, ko so radiatorji že prijetno topli, da si na njih pogrejemo prezeble roke, in toplina družine – tistih, ki so še vedno tukaj z nami, tistih, ki jih lahko obiščemo v dnevni sobi, ne na pokopališču.
Kolikokrat se zares zavemo tega dneva? In kolikokrat le opravimo vse potrebno, kot je v navadi in odkljukamo še en 1. november?
Kaj sploh je 1. november? Je dan mrtvih? Je dan vseh svetih? Komu je namenjen? Tistim ki so že odšli? Tistim, ki smo še tukaj? Je namenjen spominjanju, žalovanju, blagoslavljanju, molitvi? Se v tem dnevu ukvarjat s pokojnimi ali s še živimi?
Ste se kdaj vprašali, kakšen smisel ima za vas vse to početje tega dne? Kakšen je vaš osebni smisel, ne tisti, ki so ga sprogramirali drugi? Zakaj rože, zakaj sveče, zakaj obisk grobov, zakaj…? Kaj VAM vse to pomeni?
No, meni se je vedno vse skupaj zdelo odveč, in vsa ta ceremonija okrog grobov se mi ni zdela kaj dosti smiselna. Bolj kot ne se mi je vse skupaj zdelo kot neka promenada živih v neki krancariji grobarskega aranžiranja. Gneča na cestah, gneča na parkingih, gneča na pokopališčih, hitenje sem, hitenje tja, vsek skupaj me je bolj spominjalo na prometno konico, kot na nek duhovni mir in stik s pokojnimi.
Tako doživiš ta dan v prvonovembrski čredi. Če pa malo izstopiš iz nje…
Ali si že kdaj obiskal pokopališče zvečer, ko že pade tema? Ko je mir in v tišini odseva soj sveč? Ko se v zraku vonja prav posebna energija? Ko globoko v sebi, če tudi nezavedno, čutiš neko prisotnost?
To je ta stik.
Stik s sorodnimi dušami, ki te niso zapustile, zapustile so le svoje telo in prešle v višje dimenzije, kjer ga pač več ne potrebujejo.
Ta stik lahko vzpostaviš tako, da na široko odpreš svoje srce, in dovoliš pretok energije. S svojo sorodno dušo se lahko pogovoriš vse kar si želiš, v mislih ali v besedah, potiho ali na glas, ali pa jo zgolj začutiš in zaupaš, da je res tam s tabo. S tabo je na ta dan, s tabo je takrat, ko jo potrebuješ, in s tabo bo na dan, ko se boš tudi ti pridružil višjim sferam.
Ali mora biti za to ravno 1. november? Seveda ne, vendar pa je na ta dan kolektivna zavest bolj odprta duhovnim sferam, zato lahko izkoristiš to energijo.
Zakaj gremo na grob, če vemo, da tam v resnici nikogar ni, le strohnjeno telo?
Zakaj, ko nas nekdo zapusti, in smo v fazi žalovanja, hodimo jokat na grob? Zakaj, ko to osebo pogrešamo, mu pridemo prižgat svečko na grob? Zakaj, ko nas nekaj teži, gremo na grob, in tam povemo svoji ljubljeni osebi? Ste se že kdaj to vprašali? Vse to bi lahko naredili doma, pa vendar je drugače tam na grobu. Lažje je najti stik.
Na pokopališču je druga energija, tam je mir, tja si prišel z namenom, tam te nihče ne moti. In grob ti služi kot portal – to je tvoja povezava med tem in onim svetom, portal med Zemljo in Nebesi.
Zato dragi moji, doživite ta 1. november zavestno, ozavestite kaj VAM pomeni, konektajte se s svojimi sorodnimi dušami, tistimi ki še imajo telo in tistimi, ki ga več nimajo. In doživljajte dušni mir – zase. Spomnite se, da ste tudi vi duša, ki trenutno s tem telesom hodi po Zemlji.
Želim vam en lep Dan odprtih src.
iz odprtega srca, Simona ❤
Plemenit citat: »Smrt je snidenje. Grobnica izgleda kakor ječa, v resnici pa se tam osvobodiš v združitev.« Rumi
© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.