Tisti, ki so bili že prej obremenjeni zaradi službe, otrok, domačih opravil, šole,… so v tem času obremenjeni še bolj. Komaj dihajo, ko spretno ali manj spretno vsak dan krmarijo med svojo službo in še šolanjem otrok, in izgorevajo od preveč obveznosti, za katere se niso javili. Hrepenijo po kančku časa zase, kančku miru in tišine, da lahko zadihajo in spet začutijo sebe.

Tisti, ki so bili že prej sami in osamljeni, so v tem času osamljeni še toliko bolj, zaprti v svoja stanovanja, ki so postala poleg njihovega doma še njihova službena pisarna, njihov cel svet. Hrepenijo po nekom, ki bi prekinil tišino, po stiku, po objemu, po občutku, da niso sami na svetu, po nekom, s katerim bi lahko delili trenutke, delili stisko.

Stiske so hude, od prevelike preobremenjenosti, do nevzdržne osamljenosti, cel kup finančnih stisk in predvsem velika mera strahu, ki že meji na grozo. Temu botruje povečana poraba alkohola, pomirjevalnih sredstev, antidepresivov. Vsak se s stisko sooča po svoje, kakor je pač zmožen in kakor pač zna.

Ljudje govorijo o svojih stiskah, vsak želi biti slišan in razumljen v svoji stiski, da bi mu bilo malo lažje. Nekateri tudi pišejo o tem na družbenih omrežjih, stiska sili ven, da notri vsaj malo odleže.

Katera stiska je najhujša? Ali se da to objektivno kategorizirat? Je hujša osamljenost ali preobremenjenost? Je hujša finančna stiska ali zdravstvena?

Nemogoče, kajne?

Ker ne gre le za situacijo samo, ampak za občutke, ki jih zaradi nje doživljamo. Občutki so tisti, ki tiščijo.

Ne moreš dihat, stiska te…

…ker ni nikogar nikjer…

…ker ne zdržiš več tempa…

…ker si ujet…

…ker ne veš, kako boš finančno zmogel…

…ker se fizično slabo počutiš…

Občutek je lahko v vseh teh situacijah ISTI. Stiska te, počutiš se ujetega in nemočnega, krati ti noči in buri strahove.

Zato na vprašanje, čigava stiska je največja –

Razodetje: Največja stiska je tvoja.

Se strinjaš? Vedno se ti zdi, da je tvoja stiska največja oz. najhujša oz. najbolj ne izhodna, ker je tvoja, vanjo si čustveno vpleten.

Kljub temu, da ima vsak svojo situacijo in z njo povezano stisko, občutke pa si vsi delimo iste, občutke tiščanja in občutke hrepenenja po razrešitvi situacije, ki poraja stisko, da bi lahko lažje zadihali in živeli tako kot si želimo.

V vsem tem se mi poraja tale dialog iz filma Gospodar prstanov:

Frodo: I wish the Ring had never come to me. I wish none of this had happened.

Gandalf: So do all who live to see such times; but that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given to us.

Frodo: Želim si, da prstan nikoli ne bi prišel k meni. Želim si, da se nič od tega ne bi zgodilo.

Gandalf: Tako kot vsi, ki doživijo takšne čase. Vendar o tem ne odločajo sami.Vse, kar se lahko odločimo je, kaj bomo naredili s časom, ki nam je dan.

Vsi dobimo svoje »prstane«, ki jih moramo nositi skozi življenje. Naložena so nam mnoga bremena, ki jih komaj nosimo, vendar nimamo izbire. Lahko tarnamo v nedogled, pa nič kaj dosti ne pomaga. Lahko se večno sprašujemo, zakaj se nam je to zgodilo, in kaj bi bilo, če bi bilo, pa tudi to ne spremeni ničesar. Dobimo kar dobimo in od delati moramo, če nam je všeč ali ne.

Vsi stremimo k temu, da svoj »prstan«, ki ponazarja naše breme, nekoč uspemo vrniti nazaj v prekleto goro, kjer je nastal, se ga znebimo za vekomaj in v miru živimo dalje.

Vse, kar zares imamo, je čas, ki nam je dan, in od nas je odvisno, kaj bomo naredili s tem časom, kot pravi znameniti čarovnik.

Enkrat bo konec, bo konec dneva, bo konec tedna, bo konec leta, bo konec korone, bo konec stiske, bo na koncu konec življenja. V vsem tem času vmes pa imamo čas. In čas ni nič drugega kot trenutek zdaj in zdaj in zdaj in zdaj ……

Zatorej vse, kar lahko naredimo je, da izkoristimo ta trenutek po svoji najboljši zmožnosti.

In bodite v teh časih prizanesljivi do sebe – si samo človek, ne superman/superwoman, in ja, včasih ne znese, ne zmoreš. Takrat je dovolj, da narediš, kar pač zmoreš.

Zdereš se na otroka, ker ga poslušaš cele dneve in potem se počutiš kriv, ker veš, da bi moral odreagirati bolje. V krču osamljenosti se do konca zjokaš na glas in potem se počutiš nezmožen, ker bi moral znati zdržati pokončno.

Včasih res ne gre, in prav si je to priznati in si tega ne očitati. V danem trenutku narediš najboljše možno. In to je dovolj. Zato nisi slab človek, nisi slab starš, nisi nesposoben, nisi žrtev, si samo človek.

In ne glede kako obremenjujoča je trenutna stiska, ne obupaj – nikoli, ne v tej ne v nobeni prihodnji – NIKOLI.

Ni konec, dokler ni konec. In dokler ni konec, je še vedno upanje, vera v tisto, po čemer hrepeniš. To naj te vodi naprej in naprej in naprej in naprej …

…tudi ko ne vidiš kaj je tam …naprej…

 Da zaključim z meni ljubim citatom iz meni ljube risanke:

When one can see no future, all one can do is the next right thing.

Pabbie

Ko ne vidiš prihodnosti, je vse kar lahko narediš, naslednjo pravo stvar.

Pabbie

iz srca, Simona

Plemenita afirmacija:

Vse je OK 
-vdih-izdih-

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Potencirane stiske appeared first on Plemenitenje.

Odgovor je: Nihče ne ve.

Ker se nahajamo v viharju transformacije.

Naporno je, strašljivo, zaskrbljujoče je.

Vsak dan nas premetava ob spremljanju te skoraj apokaliptične scene.

Vsi s strahom zremo v nič kaj obetavno prihodnost.

Vsi komaj čakamo, da bo vsega konec in se stvari vrnejo nazaj, in bo tako, kot je bilo.

Razodetje: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Ker bo izkušnja ostala.

Kar pa ni nujno slabo.

Veliko transformacij je bolečih, vendar veliko njih vodi v nekaj boljšega.

Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Takrat se mu verjetno ni sanjalo, da bo postal, ne le predsednik države, temveč eden najbolj odmevnih ljudi na tem svetu, človek, ki se je za vedno zapisal v človeško zgodovino in človeška srca.

Nihče ne more predvideti, kam gremo in kam vse to pelje.

Smo, kjer smo.

Na veliko stvari pač nimamo vpliva.

Dobra novica v vsem tem slabem je, da se človeštvo prebuja – to je del transformacije. Ljudje so naveličani ponižnosti in slepega sledenja, in navidezne demokracije. Začenjajo razmišljati s svojo glavo, verjamejo v svojo logiko. Začenjajo videti ozadje vsega dogajanja, brati drobni tisk skozi pročelje zavite resnice.

Ljudi na splošno ni več tako strah samega virusa kot posledic, ki jih oblasti sprožajo pod njegovim naslovom.

In, hočemo ali ne, se strinjamo z njimi ali ne, se nam zdijo smiselni ali ne ali totalno absurdni, smo prisiljeni v določene ukrepe.

Ampak človeštvo se prebuja. Znotraj teh zatiranih množic so/smo posamezniki, ki znamo razmišljati s svojo glavo.

Na to, kar se dogaja v zunanjem svetu, res morda nimamo vpliva, na to, kar se dogaja v našem individualnem svetu in našem notranjem svetu, ga pa imamo. In ravno ta čas je čas, ki je bistvenega pomena za to.

Varnosti tam zunaj ni. Torej je nujno, da jo poiščemo znotraj sebe.

Kajti svet gre naprej in ne bo šel, potem ko bo vsega tega konec, nazaj. Tega tudi nočemo – prišel je čas za spremembe. Naprej želimo iti – vedno, kot posamezniki in kot kolektiv.

Zdaj smo na preizkušnji, ali bomo podlegli pritiskom, in na koncu res zboleli zaradi skrbi, stresa, strahu, ali se bomo začeli graditi.

Naj bo v ospredju zdravje, če je že v ozadju virus. Torej še bolj moramo skrbeti za svoje telo. Telesa pa ne prizadene samo virus in bakterije, ampak predvsem stres, ki ohromi naš imunski sistem.

Lahko je reči, ne se sekirat, ko cel svet propada, kajne?

Res je, ne moremo se izogniti temu popolnoma, navsezadnje smo samo ljudje. Kako se ne boš sekiral, če ne veš, ali boš jutri še imel službo.

Tema tam zunaj je trenutno res močna in še bohoti se, ker se hrani z našim strahom. In, ko podležemo strahovom, hote ali nehote, podpiramo temo in ji dovoljujemo dostop do sebe.

Kako se lahko ubranimo?

Ko te je nečesa strah, se ukvarjaj s strahom samim, ne s stvarjo, katere te je strah.

Pomembno je, da se načrtno in zavestno povezuješ s svetlobo. Tako zavestno krepiš dostop svetlobe do sebe, kar avtomatično odganja temo.

Kako?

Svetlobo predstavlja vse, kar v tebi vzbuja občutek miru, prijetne lahkotne energije, občutke veselja, občutke povezanosti.

Torej izbiraj glasbo, ki te pomirja, izbiraj filme, ki te spravljajo v smeh, hodi v naravo, povezuj se s svetlimi ljudmi, in delaj dobro – ko se povezuješ s svetlobo jo širi naprej tudi sam. Blagoslavljaj naravo, ki ti preskrbi svež zrak, veter v laseh, mir v glavi – daj nekaj nazaj tudi ti, iz spoštovanja in hvaležnosti. Narava in živali predstavljajo vir svetlobe na našem planetu. Del te transformacije je, da se tega začnemo v polnosti zavedati. Ljudje prevečkrat samo čakamo, da nam nekdo nekaj da. Dajmo dat nekaj nazaj, zgolj zato, ker lahko – brez preračunljivosti – svetlobno.

In v današnjih časih smo še kako potrebni svetlobnih posegov. Zato pojdite po svetlobo tudi izven meja Zemlje, tega vam nihče ne more zapreti. V meditaciji se lahko povežeš s svetlobnimi vodniki, angeli, Bogom. Tam je nepredstavljiv vir svetlobe. Koristi ga.

Dviguj svojo vibracijo ves čas.

Kaj se namreč dogaja v energijskem smislu? Zelo velik razkorak med temo in svetlobo med ljudmi. Nekateri ljudje bodo padli pod težo okoliščin in vplivom teme. To je izziv v tej situaciji – kako se obdržati nad gladino, kako varno prikrmariti skoznjo in kako ves čas ohraniti sebe.

Svetloba omogoča transformacijo.

Tema vodi v degradacijo.

Kaj boš izbral?

Jaz priporočam svetlobo, da se povezuješ s svetlobo, da si svetloba, da širiš svetlobo.

Vsi pademo v določenem trenutku. Smo ljudje in zato ranljivi.

Kolikokrat se ti zdi vse skupaj že brezupno in brez smisla? Ko že misliš, da si obupal čisto do konca, nekako preživiš in greš dalje – to je življenje.

— iz trenutka v trenutek —

Ves čas pa je pomembno, da zaupaš v nek višji smisel, ki ga iz te perspektive trenutno ne vidiš. (nekaj o tem sem že pisala v prispevku: https://plemenitenje.si/limone-in-limonada/)

Kam gremo vsi skupaj, ne moremo predvideti, niti kam greš ti, ne. Je pa pomembno, kakšni bomo na koncu prišli ven iz tega. In vse kar imamo, je ta trenutek in kaj bomo naredili z njim.

Ne vem zate, jaz vem zase, da hočem biti ta trenutek OK, in da od tega trenutka hočem naprej, ne nazaj.

Cilji, sanje, ambicije pa ostajajo – jutri bo svet še vedno tam – za uresničitev le teh.

iz srca, s svetlobnimi pozdravi, Simona

Plemenit blagoslov:

Dragi moji bralci,
BLAGOSLAVLJAM VAS,
želim vam le najboljše,
pošiljam vam svetlobo,
sprejmite jo vase (z globoookim vdihom),
in jo posredujte naprej.
 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Kam gremo? appeared first on Plemenitenje.

Bomo zdivjali takoj, ko se prižge zelena luč, z vso hitrostjo, ali bomo stopili zavestno, obogateni z novo izkušnjo, prisotni v svet?

Kajti ta izkušnja, v kateri smo se znašli, ni nič drugačna od vseh drugih izkušenj, ki nam jih življenje ponudi. Namen nje je, da se nekaj naučimo, nekaj predelamo, nekaj končno dojamemo, da je ne bo potrebno ponavljat. V kolikor ne dojamemo njenega sporočila, dobimo popravni izpit, in še enega in še enega…dokler ne dojamemo in prekinemo ponavljanje.

Vsak človek nosi s sabo prtljago nekih vzorcev, ki jih predeluje. Kako prepoznaš vzorec? Vedno znova izkušaš iste stvari, lahko v različnih situacijah z različnimi ljudmi, pa vendar je izkušnja ista. To so izkušnje zapuščenosti, ponižanosti, nesposobnosti, ujetosti, …

Namen neke izkušnje je, da ti osvetli tvoj vzorec, da ga ozavestiš in tako  lahko predelaš, ter s tem prekineš vzorec in ponavljanje vedno iste izkušnje.

Tokrat imamo poleg svojih mikro izkušenj, ki so naše lastne, še na meniju tole makro izkušnjo, ki se ne tiče več zgolj posameznika (čeprav tudi, saj posameznik tvori kolektiv), temveč celotne človeške družbe oz. celotne človeške rase.

Ta izkušnja zajema cel svet. Kaj to pomeni? Da moramo v globalnem smislu nekaj dojeti in več ne ponavljati znova in znova v nedogled. V kolikor bomo to spregledali, in zgolj premostili nelagodje ob izkušanju, in nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo, uganite – sledi ponovitev izkušnje – ki bo mogoče še bolj glasna, še bolj ekspresivna.

Kajti, če nečesa ne slišiš, ko ti nekdo nekaj govori, le-ta povzdigne svoj glas in pove zadevo bolj glasno, da boš tokrat res slišal. In če še ne slišiš? Je potrebno čakati v neposlušnosti, da se na koncu potem nekdo zadere? To zna zaboleti, zna biti skrajno neprijetno. Vendar ni potrebno priti do dretja, če se odločimo poslušat že na začetku.

Torej obstajata dva scenarija:

Scenarij št. 1:

Dojamemo sporočilo, ne ponavljamo istega vzorca in gremo naprej.

Scenarij št. 2:

Ne dojamemo in se sprenevedamo še naprej, kar pomeni, da po koncu te izkušnje gremo nazaj, kar pomeni, da bomo spet prišli do sem, bodisi v tej, bodisi v kakšni drugi obliki.

Ali vidite pomembnost dojetja sporočila? Gre za kakovost življenja, kakšne bodo naslednje izkušnje.

Kaj pa je sporočilo? 

SPOŠTOVANJE !!!

Tega smo malo izgubili na tej poti človeštva. Velikokrat posamezniku ni mar, potem se pa jezi na kolektiv.

Spoštovanje izhaja iz zavedanja, zavedanja sebe in sveta, in zavedanja sebe v svetu. In ko se nečesa zaveš, takrat sledi delovanje, v skladu s tem novim zavedanjem.

Dajmo primere…

Zavedanje: Zrezki, čevapčiči, pleskavice, kotleti… niso le kos mesa, ampak živali, ki čutijo, so čuteča bitja kot človek, kot tvoj otrok, kot tvoj partner, kot tvoji starši.

Spoštovanje v delovanju: Če ješ meso, in se ti zdi, da ga pač moraš jesti, a ga lahko vsaj zmanjšaš za polovico? Namesto šest dni na teden, z novo zavestjo samo trikrat na teden? Namesto štirikrat na mesec, samo dvakrat na mesec? Tako se začne. S tem pripomoreš, da zaradi tebe umre polovico manj živali kot do sedaj, in za polovico zmanjšaš onesnaževanje, ki ga povzroča vzreja živali (na nivoju tvoje osebne porabe). Se ti to zdi izvedljivo?

Zavedanje: Za pridobivanje dobičkonosnega palmovega olja, se za namen sajenja nasadov palm, iz katerih se prideluje olje, množično izsekava naravne gozdove. S tem se uničujejo celotni ekosistemi in krčijo se območja, kjer živijo ogrožene vrste živali, kot npr. tiger, slon, orangutan.

Spoštovanje v delovanju: V trgovinah obstaja ogromno izdelkov, ki vsebuje palmovo olje, od prehranskih do kozmetičnih. Vsi izdelki imajo na embalaži deklaracijo, kjer so navedene sestavine. Če zavrneš nakup izdelka s sporno sestavino, pripomoreš k ohranjanju ekosistemov, in s tem dejanjem ščitiš živali, ki jih zagotovo rad gledaš v raznih dokumentarnih serijah. Mnogim živalim grozi izumrtje, dejansko se lahko zgodi, da jih bomo lahko videli le še na posnetkih. Takšno škodo dela človek – posredno sam sebi. Pomisli, koliko pripomoreš, če zavrneš zgolj eno sestavino.

Zavedanje: Plastika preplavlja planet, uničuje morja in življenje v njem. Morje pokriva 70 % zemeljske površine ! Zemlja je v večini morje.

Spoštovanje v delovanju: Na voljo so embalaže, ki so biorazgradljive. Veliko je tudi izdelkov, ki ne vsebujejo embalaže, razna mila, trdi šamponi, masažne ploščice. V trgovino se lahko odpraviš s svojo vrečko in ne kupiš vsakič nove, in sadnje in zelenjavo nabiraš v pralne vrečke, namesto klasične plastične za enkratno uporabo. Vsakič, ko zavestno kupuješ izdelke s čim manj plastike, varuješ TVOJ planet. Rešuješ življenja.

Zavedanje: Živali so čuteča bitja. Isto pravico imajo do spoštljivega odnosa in svobode kot človek. V tem trenutku izolacije ne obstajajo le živalski vrtovi, skreirali smo si ČLOVEŠKI VRT ! Srna v gozdu se danes prosto sprehaja, ti pa si ujet v svojem stanovanju/hiši. Ali bomo dojeli, da so živali svobodna bitja, ki niso namenjena zapiranju v živalske vrtove, cirkuse, in razne laboratorije, kjer se izvajajo poskusi na njih za znanstvene namene ter kozmetične produkte. Gre za nehumano mučenje živali !

Spoštovanje v delovanju: Če kupiš izdelek, ki ni bil testiran na živalih, kar označujejo oznake na embalaži, s tem zavračaš testiranje na živalih. Listo podjetij, ki testirajo na živalih in listo podjetij, ki so živalim prijazna najdeš na mojem blogu pod naslovom: Za ljubitelje živali – prilagam povezavo:

https://plemenitenje.si/2019/01/27/za-ljubitelje-zivali/

Lahko bi naštevala in naštevala, ampak mislim, da ste dojeli sporočilo.

Čas je, da začnemo spoštovati sebe, in čas je, da začnemo spoštovati svet, kajti TI SI SVET in SVET JE TI. Najbolj pomembno je dojeti, da je vse povezano z vsem. Kar storiš ti, se odraža v celem svetu, zato je tvoja odgovornost velika, če tudi v majhnih dejanjih. Čas je za upgrade (nadgradnjo) !

Ta pot vodi v scenarij št. 1. In vsi si želimo tega kajne?

Kako boš ti pripomogel k temu?

Ko padejo maske z ust, naj se ne naselijo nazaj na oči !

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Iz trenutka "zdaj"
se kreira nov svet,
ali ponavlja star.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Ko padejo maske appeared first on Plemenitenje.

Koliko ste trpeli, ker se niste mogli družiti s tistimi, kot po navadi? Kakšna prilagoditev je bila letos potrebna? Tisti, ki se udeležujete svetih maš, kako vam je tokrat to manjkalo? Letos ste jedli nežegnano hrano.

Držita dve dejstvi:

1.Ljudje smo pogostokrat ujetniki navad in tradicij.

Veliko stvari smo navajeni početi na isti način vedno znova in znova, velikokrat niti ne vemo zakaj – tako je pač od nekdaj. In tradicije ravno ne puščajo veliko manevrskega prostora, so kot nekakšni nezapovedani protokoli, ki nas silijo stvari početi na določen način

2.Ljudje smo se vedno sposobni prilagoditi.

Vendar stežka in velikokrat šele takrat, ko življenje to od nas zahteva. In po navadi ta prilagoditev v nas vzbuja nekakšno nelagodje.

Letos je drastično leto polno sprememb in novih prilagoditev. Vsi izkušamo v teh dneh marsikaj novega – in ni vse slabo, se strinjate?

Spremembe velikokrat dojemamo kot zoprne, vendar, ko jih sprejmemo, ko sprejmemo situacijo, v kateri smo se znašli, se pomirimo z njo, se pomirimo s sabo v njej, takrat smo ok. Torej, če se vrnemo na Veliko noč. Je minila, kakor pač je. Se je vsak prilagodil po svoje. Pri nas je celo padla ideja, da jo praznujemo enkrat v maju, oz. ko bodo okoliščine pač dopuščale. Kako svobodomiselno. Ali je res pomemben datum? Ti si lahko narediš Veliko noč, kadarkoli želiš.

Ja, kaj pa maša, pa žegnanje, pa blagoslovitev hrane?

Dragi moji – za vse to ne potrebujete niti cerkve niti župnika. Molitev bo isto delovala doma, če je iskrena. Hrano, kakor tudi vse ostalo v življenju, lahko vedno blagoslovite kar sami in to kar brez žegnane vode. Verjemite, da bo isto zaleglo. Zakaj? Ker je namen tisti, ki deluje. Tu se skriva vsa moč blagoslavljanja.

Jaz ves čas blagoslavljam svojo hrano, da je le ta še okusnejša in še bolj hranljiva.

Zato, ne se preveč pustiti ukalupiti tradiciji in navadam. Včasih je fajn, da naredimo nekaj na popolnoma drugačen način, uvedemo nekaj novega, opustimo staro odsluženo in gremo naprej.

Ta situacija nam daje priložnost, da malo osvežimo svoje delovanje v življenju.

No, kakšne navade pa le obdržite – tiste, ki vas podpirajo na vaši poti, ki krepijo vaše zdravje in zavedanje in so predvsem za vas smiselne.

In predvsem na vaši poti vedno verjemite vase, verjemite v to, kar počnete, v to kar vas žene naprej, verjemite v svoje poslanstvo, verjemite, da se stvari, ne glede na vse, odvijajo v pravo smer. Konec koncev, verjemite v čudeže – to je sporočilo mojstra odrešenja Jezusa.

Ne glede na to, kaj se vam vse v življenju pripeti, koliko trpljenja je včasih potrebno dati skozi, tudi če vas “križajo”, ker sledite sebi, verjemite, da ste, v kolikor delate na sebi, na poti odrešitve, verjemite, da prihaja dan, ko se bo odvalil tudi vaš kamen in boste vstopili v tisto novo življenje, po katerem tako hrepenite.

To je to vstajenje od mrtvih – ko se enkrat osvobodite vseh svojih muk, ki so vas pestile vrsto let in onemogočale vašo svobodo, ko pustite svojo preteklost za sabo in oprostite sebi in ljudem, ki so vas prizadeli. Ko se pomirite sami s sabo v tem trenutku bivanja, in si priznate, da ste čudoviti. To je vaše odrešenje, vaše vstajenje, vaše zveličanje, ki riše povsem novo pot.

iz srca, Simona

Plemenit blagoslov:

Blagoslovljeni
vsi, ki verjamete vase,
vsi, ki sledite sebi,
vsi, ki sprejemate novo pot,
vsi, ki se plemenitite.
 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Velikonočno sporočilo appeared first on Plemenitenje.

»Ostani doma« – največji slogan, ki se nam bo zažrl v kosti in bomo, še ko bo vsega konec, s kar malo slabo vestjo svobodno hodili okoli in se dotikali ljudi.

Kot vedno tudi tokrat dva pola. Na eni strani promocija strahu in nujnosti izolacije, na drugi strani odstiranje zaves izza panike in kako je le ta načrtno ustvarjena, kajti strah je preverjeno najmočnejše sredstvo za upravljanje množic. Ko je ljudi resnično strah, so se pripravljeni marsičemu odreči in marsikaj sprejeti.

Ljudje na sredini zmedeni. Prestrašeni, odgovorni do sebe in drugih, pa vendar z vprašaji smiselnosti nekaterih ukrepov.

Berem tiste, ki skoraj grozijo z nujnostjo skrajne mere izolacije in obsojajo vsako najmanjše odstopanje, berem tiste, ki govorijo o zarotah iz ozadja in načrtnemu pranju možganov množice, in ugotavljam naslednje.

Oboji me delajo nervozno.

Zato se mi zdi edino smiselno, da neham brati in poslušati oboje. Pojdimo raje za trenutek ven iz množice, kajti znotraj te množice se nahajamo posamezniki. Ista situacija je vedno za nekoga dobra in za nekoga slaba.

Sveža zaljubljenca v tej izolaciji verjetno ne trpita. Lahko jima predstavlja sanjske počitnice. Po drugi strani za zakonca, ki sta tik pred ločitvijo že zadnjih 15 let, pa verjetno ta izolacija predstavlja psihološko mučilnico.

Za ljudi, ki ne marajo svoje službe, je ta izolacija lahko oddih od nje, za ljudi, ki jim njihova služba pomeni ves njihov svet, pa lahko konec sveta.

Vsaka palica ima vedno dva konca.

Zdaj je na mestu, da se ti vprašaš, v kateri poziciji si v tej situaciji in zakaj? Kaj ti je ok in zakaj? Kaj ti ni ok in zakaj? Mogoče dobiš kak odgovor ali uvid o sebi. Kajti vsaka skrajna situacija lahko razkrije marsikaj, če si pripravljen to videti.

Zdaj je čas za samorefleksijo.

Tudi trenutna izolacija je zgolj odraz življenja, ki ga živiš.

• Tisti, ki bežijo sami pred sabo, so v teh dneh v hudi stiski, ker nimajo kam bežati.
• Tisti, ki živijo v napornih zvezah, so le te še bolj naporne.
• Tisti, ki se soočajo z osamljenostjo, so v teh dneh še bolj osamljeni.
• Tisti, ki jih je venomer strah v življenju, so v trenutni situaciji skrajno prestrašeni.
• …

Tako kot v življenju v »normalnih« okoliščinah, tudi v tej trenutni situaciji nekateri zgolj preživljajo iz dneva v dan, eni se nenehno pritožujejo in celotno situacijo krivijo za vse težave, ki jih imajo, eni jo hočejo izkoristit do konca, eni so še bolj kreativni in kreirajo na polno, eni v njej iščejo globlji pomen.

Vprašaj se, kje pa si ti in kaj hočeš imeti od tega? (Ali boš prišel ven fit ali zanemarjen, je odvisno od tebe.)

Da se kar na slepo ne vdajaš na milost in nemilost in zgolj čakaš, da mine.

Ljudje smo velikokrat marsičesa siti, leta in leta, pa še kar izoliramo v tem, torej tudi ta izolacija ni nič drugačna, le bolj dramatična je, ker se dogaja na kolektivnem nivoju.

Čas kliče po spremembah bolj kot kdaj koli. Pritoževanja je dovolj, le to ne pripelje nikamor. Pritoževanje je postana energija, ki se svaljka in nabira in je izgubljena energija. Zdaj je čas za temeljit razmislek, kaj zate je in kaj več ni, in kam hočeš iti od tu dalje.

V tem času pa, kljub omejenosti prostora, širi svoj svet, širi obzorje svojega uma, dviguj svoje zavedanje in ustvarjaj najboljšega sebe.

Je to prva in zadnja preizkušnja? Najverjetneje ne. Zato se bolj kot s preizkušnjo samo, ukvarjaj z odzivom nanjo in kaj ti ta prinaša, napredovanje ali nazadovanje. Vedno imaš možnost rasti ali umirati, to sta v bistvu vedno edini dve poti.

Jaz si želim zame – zate – za vse nas, da izberemo pot plemenitenja.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

»Nova svoboda, nova radost,
ves nov svet te čaka, se ti odpre,
ko si pripravljen stopiti s poti,
ki te omejuje, opustiti misli in ideje,
ki te zadržujejo, ter se spremeniti.«
                          Eileen Caddy

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Izolacijska odstiranja appeared first on Plemenitenje.

In ko nisi, nič drugega na tem svetu ni tako pomembno kot to, da bi bil spet zdrav. Če si zdrav, se ne ukvarjaš z zdravjem, če nisi, se ukvarjaš samo s tem.

Zdravje je osnova vsega ustvarjanja.

Kaj je zdravje?

Razodetje: Zdravje je prisotnost sebe.

Kaj pa je prisotnost sebe? To, da se zavedaš, kdo si, in deluješ v skladu s tem, kdo si. Nezadovoljstvo je očiten znak odsotnosti sebe. Ljudje smo velikokrat nezadovoljni  v svojem življenju – nezadovoljni s službo, v katero hodimo vsak dan, nezadovoljni s partnerjem, s katerim smo vsak dan, nezadovoljni s svojo telesno težo, ki jo nosimo vsak dan, nezadovoljni z bivališčem, kjer živimo vsak dan, nezadovoljni…

Izražamo svoje nezadovoljstvo s pritoževanjem, jamranjem, s tem krepimo svoj čustveni sistem – negativna čustva, ki so kompatibilna z nezadovoljstvom, kot so jeza, žalost…

Vendar pa nič ne spremenimo v delovanju. Še naprej hodimo v službo, ki nas dela nezadovoljne, še naprej ostajamo v zvezi, ki nas dela nezadovoljne, še naprej ohranjamo telesno težo, s katero nismo zadovoljni, še naprej živimo, kjer nismo zadovoljni.

Tako se nič ne spremeni, le naše nezadovoljstvo narašča, kar pomeni, da se prisotnost sebe zmanjšuje.

Ljudje smo navajeni kriviti okoliščine za naše nezadovoljstvo. To je veliko lažje, kot da prevzamemo popolno odgovornost za naše zadovoljstvo/nezadovoljstvo, ker smo mi tisti, ki sami reguliramo prisotnost/odsotnost sebe.

Odsotnost sebe odpira možnosti nastanku bolezni.

Tako nastajajo angine, pljučnice, in mnoge druge bolezni od najlažjih prehladov do usodnih rakov.

Seveda se včasih že kot duša odločiš, da boš nekaj na Zemlji izkusil, to je lahko tudi bolezen. Vendar ljudje v večini zbolevajo zaradi odsotnosti sebe, ne dušne odločitve.

V teh dneh se kot kolektiv zavedamo pomembnosti zdravja. Tudi kot kolektiv – človeštvo – smo se znašli v tem izzivu zaradi odsotnosti sebe, po domače povedano – zabluzili smo.

In zdaj v strahu pred virusom, sledimo vsem navodilom, kako ne zboleti. Sledimo kolektivu, dosledno uporabljamo razkušila, maske..

Vendar bo tudi ta virus minil in mi bomo furali dalje in še naprej kreirali zdravje in bolezni iz prisotnosti/odsotnosti sebe.

Tvoje zdravje je tvoja kreacija – tvoje vsakodnevne odločitve, kaj ješ, kaj piješ, s kom se družiš, kaj počneš, kaj misliš, kaj čutiš.

Tvoje zdravje je odziv na tvoje misli, čustva in dejanja.

Bodi iskren do sebe, kajti ti vedno veš, kaj ti koristi in kaj ti škodi.

Zato na slehernem koraku s svojimi odločitvami v življenju izbiraj sebe, izbiraj zdravje.

Izbiraj ga v trgovini, ko kupuješ živila, izbiraj ga v lokalu, ko naročaš pijačo, izbiraj ga pri ljudeh, s katerimi se družiš, izbiraj ga v filmih, ki jih gledaš, v glasbi, ki jo poslušaš, v partnerstvu, v službi,…

Ko se povezuješ sam s sabo, s tem kdo si, in kreiraš življenje v skladu s tem, kdo si, kreiraš zdravje.

Zato opuščaj tisto, kar ni zate in izbiraj tisto, kar je – ne le v mislih, tudi v dejanjih.

Izbiraj sebe, bodi prisoten in ostani zdrav.

iz srca, Simona

Plemenit vilinski simbol zdravja:

OLAN REI

Nariši ta simbol kamor želiš,
prepusti se domišljiji in intuiciji.
Poveži se z njegovo energijo,
ponavljaj njegovo ime.
Naj ti pomaga kreirat zdravje.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Oda zdravju appeared first on Plemenitenje.

In razdeljuje ljudi na tiste, ki ga še dodatno polnijo in na tiste, ki se poskušajo braniti pred njim in namesto, da bi dodatno strašili, mirijo.

Prva skupina spremlja vse dogajanje iz minute v minuto, šteje število okuženih, obvešča o tem še vse ostale, popolnoma fokusirana na vse tisto zunaj.

Druga skupinica se v teh dneh ukvarja ali vsaj vztrajno poskuša ukvarjati se s sabo. Ne gleda mrzlično poročil in vseh objav vseh medijev, ampak poskuša ohranjati mir znotraj sebe.

Kaj potem kar ignorirat vsa obvestila in ostati neobveščen? Seveda ne, vendar obstaja razlika med biti obveščen in biti bombardiran z negativnostjo.

Razodetje št. 1: Strah povečuje ogroženost.

Kako?

Ko te je strah in si pod stresom, tvoj imunski sistem slabi, energija strahu naredi svoje – privablja tisto, česar te je strah.

Pred leti sem nekoč nekje prebrala o človeku, ki ga je bilo ves čas strah, da bo zbolel za ebolo. Mrzlično je raziskoval vse o tej bolezni, ves čas je preverjal vse morebitne bolezenske znake in krepil svoj strah. Kaj se je zgodilo? Zbolel je za ebolo, kljub temu, da ni bil nikoli izpostavljen temu virusu, ni živel na območju, kjer bi bilo sploh možno zboleti za ebolo, tudi potoval ni nikoli v kraje, kjer bi to lahko staknil. Vendar je zbolel za ebolo. Do te skrajnosti gre strah v manifestiranju.

Ampak tokrat je strah upravičen, tam zunaj so ljudje, ki so res zboleli. Ne gre za namišljeno nevarnost ampak zelo realno. Res je, nevarnost je realna, ampak ti sam določaš stopnjo nevarnosti zate.

To ne pomeni, da kar vse ignoriraš in se delaš, kot da nič ni, ker je.

Vendar je razlika med biti odgovoren in biti prestrašen.

Odgovornost je na mestu – VEDNO, ne le v tej situaciji.

Meni se zdi, da bi bilo prav fajn, da bi ljudje vedno dosledno upoštevali higienske standarde, osebno razdaljo v trgovinah, na blagajnah, in ostali doma, ko so bolni, da ne okužujejo drugih. Ne zaradi strahu, kot se to počne danes, ampak zaradi kulture in spoštovanja.

Jaz priznam, da ko se dovolim obvestiti o dogajanju, zraven obveščenosti fašem še tiste strahce »kaj pa če«, ki se prilepijo, in če jih negujem in začnem razmišljati o raznih scenarijih, se lahko ti strahci dokaj hitro razrastejo v konkreten strah. S to podlago potem odhitim v trgovino, kjer vidim par ljudi v maskah, in strah se še močneje zasidra vame – in dela.

Človek sem, dotakne se me kot vseh.

Strah dela to, kar vedno dela, kar je v opisu njegovih nalog – straši.

Včasih naredi strah večjo škodo, kot tista stvar, katere te je strah.

Ker potenciran strah vodi v paniko, panika pa veste kaj dela, velikokrat ta najbolj ogrozi življenja.

Strah zniža tvojo zavest, oddalji te od sebe, izgubiš stik s sabo. In ko nisi v stiku s samim seboj, si popolnoma odvisen od zunanjega sveta, in kaj ti ta sporoča, in katero kolektivno čustvo sidra vate.

V vsej tej situaciji ne pozabi, nisi zgolj telo, podvrženo na milost in nemilost v dani situaciji, duša si, in kreator. Ti si tisti, ki izbiraš misli in čustva – misli in čustva so kreacije.

Poveži se sabo, s svojo dušo, odgovorov je več znotraj tebe kot tam zunaj. In notri je – mir in zaupanje.

Kako? Vzemi si čas zase in najprej ugasni TV. Namesto vanj, se zazri v ogledalo. Glej se v oči, poskusi čim bolj zreti in čim manj mežikati. Samo glej se globoko v oči. Povezuješ se s sabo, z globino sebe. Lahko si zraven še prižgeš svečko, kadilno palčko, prijetno glasbo in se samo – gledaš… Ne naredi tega tako malo vmes na hitrco, res si vzemi čas in se poglobi vase. Opazil boš, da ko se povežeš s sabo, postaneš bolj miren. Vir miru prihaja iz tebe.

Ali lahko narediš kaj več kot to? Poskušaš ostati miren in poskušaš miriti okolico? Ti si tisti, ki ustvarja tvojo stopnjo zavesti. In ti si tisti, ki le to vnašaš v kolektivno zavest in jo s tem dviguješ ali znižuješ.

Razodetje št. 2: Kolektivna zavest ustvarja svet.

Torej svet tam zunaj je odraz kolektivne zavesti.

In trenutno je le ta zelo nizka.

Zato, bodi odgovoren, ne prestrašen in širi pozitivo, ne panike.

To je v tvoji moči, vpliv imaš na to, vpliv imaš sam nase in na druge.

Kakšen je ta vpliv, odločaš ti sam. Odloči se zavestno.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

»Strah je nasprotje vsega, kar si.«
                         Neale Donald Walsch

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Nadure strahu appeared first on Plemenitenje.

Ljudje so doma, kar naenkrat je tudi to možno. In nič se več ne mudi na vrat na nos. Še včeraj si imel glavobol, ker je bilo potrebno nujno nekaj narediti, ker bi se drugače svet podrl, pritiski, nervoza. In danes ni več tako nujno, ker se svet zares podira. Danes te skrbi le še tvoje zdravje in zdravje tvojih bližnjih, nič drugega ni več tako zelo pomembno. Kako hitro se spremenijo prioritete.

Da bi le bilo vsega čim prej konec, da se življenje lahko spet vrne v normalo.

A pa res? A je kdaj konec?

Pride en virus in mine, pride drug virus in mine, pride ena naravna katastrofa in mine, pride druga naravna katastrofa in mine, in tako naprej. In če ste že opazili, se stanje stopnjuje.

Vedno nastane panika, ker so stvari res grozne in potem odleže, ko mine.

Tudi ta bo.

In ljudje se bodo vrnili v svoje smernice »normale«.

Še naprej bodo hodili v službe, prenašali pritiske in stres, ker bo spet vse nujno (po tej »pavzi« še toliko bolj), obolevali bodo za raznimi boleznimi od izgorelosti, še naprej bodo na tak ali drugačen način zastrupljali sebe in okolico, še naprej bodo konzumirali ogromne količine alkohola in vozili pijani in povzročali prometne nesreče (ker je alkohol tok cool), in še naprej bodo ubijali milijone in milijone živali zgolj zaradi zrezka za kosilo.

Ja, še naprej bodo ubijali sebe in druge. In medtem glasovali ali so živali res čuteča bitja. Še najprej bodo podpirali uničevanje, in ko se vrne ta bumerang, da opomni, takrat bo spet panika in preplah. Upravičen seveda, ker gre za življenja.

Vmes pa zatišje »normale«, ko se ne bo dogajalo nič posebnega. Nekje boš sicer bežno slišal, da je nekdo zbolel, nekdo drug je izgorel, stiske, depresije, samomori…

In nobene panike ne bo okoli tega. Nihče ne bo poročal o tem. To ni epidemija. ?

Življenje bo spet potekalo »normalno«.

Do naslednjega virusa… in tako v nedogled…

Koliko krogov potrebuje človeštvo, da bo dojelo?

Ali pač nikoli ne bo.

ŽALOSTNA SEM.

Kot konj s plašnicami dirkamo z vso hitrostjo v prepad, in še vedno nočemo pogledati ne levo ne desno.

En kup opomnikov dobimo na tej poti, pa vedno samo kliknemo »dismiss« (»ne upoštevaj«) in dirkamo dalje.

- najbolj inteligentna bitja na planetu -

V razmislek – če je čas v poplavi novic, ki jih je potrebno spremljat, da si obveščen in ustrezno prestrašen, ker je zadeva res resna.

Zadeva je res resna !

Že nekaj časa – in bo ostala res resna tudi, ko bo virus minil.

In dokler se ne bomo tega zavedli, bomo pač živeli v strahu od nesreče do nesreče, od virusa do virusa in se pritoževali, kam gre ta svet.

Razodetje: Ta svet sva JAZ in TI.

Sedaj vklopi nazaj plašnice in dirkaj dalje.

Ali pa…

iz srca, Simona

Ugotovitev, ki nič kaj plemenita:

Korona virus bo minil,
okužba pa bo ostala.

... zato ...

Plemenit poziv:

Zbudi se človek.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post V razmislek appeared first on Plemenitenje.