Poznamo človeka, vsaj mislimo, da ga poznamo, in si ustvarimo mnenje o njem.

Včasih celo zavidamo nekomu zgolj na podlagi tistega, kar je očitno očem.

Npr. človek, ki se ves čas smeje, je vedno dobre volje, ima hud smisel za humor, vedno zabava vse v družbi, vedno dobro izgleda, in mu kar damo nalepko, da živi lahkotno življenje in mu nič ne manjka.

Velikokrat takemu človeku celo zavidamo, da je tako pozitiven in predvidevamo, da zato, ker nima skrbi in mu je lepo.

Seveda je lahko temu tako, vendar ne vedno.

Dragi moji, tudi ljudje, ki navzven izgledajo veseli in breskrbni in vedno nasmejani, so lahko znotraj sebe zelo tesnobni ali celo depresivni, in tudi takšni ljudje delajo samomore.

In velikokrat imajo tudi takšni ljudje izjemno težko zgodbo v ozadju, le ne razkrivajo je vsakomur. Včasih je tudi vedrina in humor obrambni mehanizem, s katerim ljudi držijo na  distanci.

Taki ljudje so lahko popolnoma fukcionalni, ko so v službi, v družbi. Ko pa pridejo domov, in jih nihče ne vidi, pa se zlomijo do konca. Ko odložijo svojo čudovito bleščečo masko, pa je pod masko tema.

In potem kakšen človek reče: “Blagor mu, nič mu v življenju ne manjka, nič čudnega, da je lahko ves čas nasmejan.” Ni tako enostavno, kot izgleda.

Robin Wiliams je bil eden najbolj slavnih komikov, zabaval je cel svet, na koncu je sam končal svoje življenje. ….najbolj zabaven človek… Tako je izgledalo.

Naj vas izgled ne pretenta. Zapomnite si –

“Bistvo je očem nevidno.”

Stavek iz malega princa, ki je še kako vedno in povsod aktualen.

Po mojih izkušnjah najmanj manjka ravno tistim, ki vedno povsod vsem jamrajo po dolgem in počez. To so ljudje, ki jim najverjetneje ni nič tako hudega, samo tako željni so pozornosti in bolj kot ne, tebe spravljajo v stisko, ko te energijsko vampirijo, in na nek način manipulirajo z okolico v vlogi žrtve.

Ljudje, ki nosijo resnično bolečino, so v največ primerih tiho. Zakaj? Njihova bolečina je velikokrat tako boleča, da je neizrekljiva. In predvsem ne želijo govoriti o njej širši množici, ker se zavedajo, da ne bodo razumljeni, niti najbolje slišani, zagotovo pa bodo dobili tako imenovane brezplačne nasvete, ki so v resnici samo brezpredmetno pametovanje, ki ne služi ničemer.

Ljudje si velikokrat zmotno predstavljamo, da ljudje v stiski izgledajo utrujeni, zanemarjeni, odsotni, žalostni,…

Ni vse črno belo. To bi bilo sicer zelo enostavno. Tako je npr. v pravljicah. Vsi zlobneži so tudi grdi in vse dobri liki so vedno tudi na videz prijetni.

V realnem življenju pa ni tako. Tudi serijski morilci lahko izgledajo zelo prijazni. Po drugi strani je lahko človek, ki ima zelo grob videz, v resnici najbolj nežna dušica.

Zato je tako težko oceniti človeka  po tem, kar je očitno na pogled.

Kako pa potem veš?  Odgovor je: Ne veš.

Niti ti treba vedeti. V kolikor si si dovolj blizu s človekom, ti bo ta sam zaupal. Za veliko njih pa ne boš vedel /a nikoli.

Tole je namenjeno zgolj odpiranju zavedanja z namenom, da se pa mogoče ubranimo sodbam, in ne delamo zaključkov o ljudeh, ki jih resnično ne poznamo.

Zapomni si –

Vsak ima svojo zgodbo.

Jaz in ti in on in ona in vsi. Te zgodbe nas oblikujejo v osebe, kakršne smo.

In velikokrat se ravno zaradi svoje zgodbe povežemo s človekom, ki ima podobno, ker se energijsko začutimo. Takemu človeku tudi lažje zaupamo, ker je za nas kredibilen. Ima podobno izkužnjo, zato sliši in razume. In po navadi takšen človek ne pametuje.

Včasih res misliš, da je nekomu lepše kot tebi, vsaj tako izgleda. Pomisli za trenutek, da si isto mogoče misli ta oseba o tebi.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vsak ima svojo zgodbo appeared first on Plemenitenje.

Ljudje v življenju želimo prejemati:

Ljubezen

Spoštovanje

Denar

Uspeh

…

Vendar se včasih zatakne pri pretoku vzajemne energije. Pozabimo namreč, da le ta poteka v obe smeri.

Najprej daj, kar želiš prejeti.

Bumerang efekt – delaj dobro, če želiš, da se ti dobro povrne.

Ker energija konstantno kroži, je ves čas v gibanju.

Vprašanje št. 1: Ali si pripravljen najprej nekaj dati?

Vprašanje št. 2: Ali sam daješ tisto, kar želiš prejeti?

Kaj se namreč dogaja? Ljudje bi želeli prejemati, vendar sami ne dajejo tistega, kar bi želeli prejemati. V energijskem smislu pride do zastoja energije, saj je prejemanje le drugi pol dajanja. Zato, ko nekaj daš, pošlješ hkrati sporočilo, da verjameš, da lahko prejmeš, pošlješ energijo v gibanje. Torej, če nisi pripravljen dati, pomeni, da nisi pripravljen prejeti.

Kako to izgleda v praksi?

Želiš si, da bi te ljudje spoštovali, vendar ti ne spoštuješ drugih ljudi. Želiš, da bi ljudje spoštovali tvoje delo, hočeš da ga cenijo. Ali ti ceniš delo nekoga drugega?

Tako si želiš biti ljubljen, ampak ali ljubiš ti? V prvi fazi najprej – ali resnično ljubiš sebe? Ali izražaš Ljubezen, ki hočeš, da se izrazi tebi?

Želiš biti uspešen, ko pa slišiš za uspeh nekoga drugega, te popade nevoščljivost.

Želiš zaslužiti veliko denarja. Želiš, da ljudje cenijo, kar ustvarjaš, prodajaš in so za to tudi pripravljeni plačati. Ali si tudi ti pripravljen plačati nekomu, ki nekaj ustvarja, prodaja, v skladu z njegovo ceno?

Velikokrat opažam, da želimo prejemati nekaj, česar nismo pripravljeni dati. In potem se zatakne. Energija se ustavi.

Če jaz ne cenim nekoga ki ustvarja, kako bo potem nekdo cenil mene, ko bom ustvarjala jaz?

Če jaz nisem pripravljena nekomu pošteno plačati njegov izdelek oz. njegovo storitev, kako bo potem nekdo pripravljen plačati meni?

Če jaz sama ne ljubim sebe, ne dajem Ljubezni, ali v resnici verjamem, da lahko prejmem Ljubezen?

Če jaz nisem sposobna ceniti in se veseliti uspeha nekoga drugega, v bistvu uspeh odganjam. Če ga ne privoščim drugemu, ga v resnici ne privoščim sebi.

Do prejemanja uspeha vodi pot dajanja.

Vsi uspešni poslovneži bodo povedali isto – najprej so morali vložiti veliko energije, preden so le to začeli prejemati nazaj.

Najprej moraš zapraviti, oz. bolje rečeno vložiti veliko denarja, preden ga začneš prejemati.

Najprej moraš vložiti veliko truda in veliko časa, preden se ti vse to obrestuje.

Torej najprej daješ in daješ, preden energija zakroži in začneš prejemati.

Dajanje pa je delovanje!

Zato…

Povej nekomu, kako si ponosen za njegov uspeh, in kako mu želiš še več uspeha v prihodnosti. Resnično in iskreno se veseli zanj. Pomni, kar privoščiš nekomu drugemu, privoščiš sebi.

Vloži energijo v tisto, kar te veseli in izpolnjuje (čas, denar, trud).

Ceni vrednost izdelka, storitve in le to brez godrnjanja plačaj, ker se zavedaš, da se za to ceno tudi skriva nek trud in čas in denar tistega, ki je to ustvaril.

Če želiš biti dober kreator v svojem življenju, bodi vedno pozoren na vzajemnost energije, in uporabljaj ta princip na vseh področjih.

Predstavljaj si dejanski bumerang v roki. In vsakič, ko daš svojo energijo v gibanje, se vprašaj, ali je to tisto, kar želiš tudi sam prejeti. In obratno, ko želiš nekaj prejeti, se vprašaj, ali to tudi sam daješ.

Razodetje: Energija, ki jo daješ, se na poti kroženja plemeniti.

Torej se le ta vrne k tebi potencirana. Plemeniti se seveda plemenita energija.

Zato priporočam, da le to tudi daješ.

iz srca, Simona

Plemenita misel:

Nič ni statično.
Neskončnost vesolja se izraža
v neskončnosti gibanja
po krožnicah energije. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vzajemnost energije appeared first on Plemenitenje.

Ali je to odlika ali pomanjkljivost?

Ali so vas učili, da je potrebno biti skromen?

»Skromnost je lepa čednost.«

– znan pregovor – Kaj nam hoče povedat?

Da bolj kot si skromen, bolj si čeden?

Ste se že kdaj vprašali? Jaz sem se to namreč vprašala večkrat.

Opažam namreč, da je veliko ljudi, ki imajo talente, pa so preskromni, da bi se pohvalili z njimi in izpostavili.

Skromnost je privzgojena.

»Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.«

– še en znan pregovor –

Mislim, da se ta pregovor bolj nanaša na hvaležnost kot na skromnost. Kajti vsaka nova kreacija se začne s hvaležnostjo za vse tisto, kar imamo, če tudi je le to majhno in skromno.

Želja po več pa je v človeški naravi in prav je, da si želimo več /veliko, to nas usmerja naprej k novemu ustvarjanju.

Razodetje: Vsak je vreden velikega, če si to želi.

Kdo je najbolj uspešen v tem svetu? Skromni ljudje?

»Dobro blago se samo hvali.«

– rek, ki je skregan z marketinško strategijo –

Dobro blago se samo hvali šele takrat, ko je že na vrhuncu.

Do takrat pa se mora človek na poti uspeha znati kar precej hvaliti, če hoče, da je opažen, kajti hvaljenje je način trženja.

Samo talent ni dovolj, če se le ta ne zna prodati. In če se ne uspe prodati, tudi drugi ljudje nimajo nič od tega talenta, ker le ta ostane nekje skrit v svoji skromnosti.

Če je tam zunaj nek dober slikar, je na mestu, da njegove slike vidi čim več ljudi. Ni namen, da slika samo zase, ni dobil talenta zato, da bo ostal skrit pri njem.

Vsi ljudje imamo neke talente, neke danosti, neke sposobnosti, ki izstopajo – zato, da le te pošljemo v svet, in se z njimi izrazimo. Tako izpolnjujemo sebe in druge.

In s to čedno skromnostjo nikomur ne delamo usluge, prej kot to, škodo delamo sebi in svetu.

Ampak eni se pa hvalijo na vsakem koraku…

Največkrat se najbolj hvalijo prav tisti ljudje, ki nimajo kaj dosti dati.

Je razlika, ali ti tržiš svojo sliko, ki si jo sam naslikal in se želiš uveljaviti kot slikar ali se hvališ sosedu in vsem povprek z novim avtom, z novim dopustom, z novo obleko,…

»Skromnost je stvar inteligence.«

Kaj pa to?

Nekoč sem imela možnost delati s človekom, ki ima tri doktorate, več visokih položajev na različnih funkcijah, napisal je ogromno knjig; seveda ima kar nekaj nazivov pred svojim imenom. Vprašala sem ga, kako naj ga kličem, ker so me medli vsi ti nazivi in nisem vedela, kateri je najbolj primeren.

Odvrnil mi je: »Reči mi kar Christian, tako mi je ime.

Mislim, da ta primer najbolj nazorno pove, kdaj je skromnost stvar inteligence.

Skromen je človek, ki se enako pogovarja s čistilko kot z direktorjem.

Skromnost v tem primeru je nasprotje nadutosti. Skromen je človek, ki je že nekaj dosegel v svojem življenju, in ne podcenjuje tistih, ki še niso tam, oz. ne predalčka ljudi glede na tiste vrste družbeno pomembnost, ki se meri z nazivi in premoženjem.

Zato so najbolj skromni po navadi tisti ljudje, ki so se morali leta in leta truditi za svoj uspeh, čez vzpone in padce.

Zato je največ nadutih ljudi tistih, ki so na zelo lahek način prišli do uspeha ali so se že rodili z zlato žlico v ustih in se, v primerjavi z drugimi, počutijo večvredne.

Torej – je skromnost na mestu?

Ja in ne.

Če povzamem – ne bodi skromen v svojih željah in ambicijah in ne v trženju sebe. Dober si, zato je prav, da se pohvališ in tudi sprejemaš pohvale.

Opazila sem namreč, da je veliko ljudem nerodno, ko jih pohvališ, ko jim daš nek kompliment. Namesto, da bi se zahvalili za izrečen kompliment, se začnejo kar opravičevati ali pojasnjevati v smislu:

Kompliment: »V tej obleki pa res super izgledaš.«

Odgovor: »Veš, saj je bila zelo poceni, sem jo kupila na razprodaji.«

Kompliment: »Lepe oči imaš.«

Odgovor: »Hvala, saj se trudim dobro namazati, sploh da skrijem te podočnjake.«

Kompliment: »Čudovito sliko si naslikal.«

Odgovor: »A dej nehi, sploh nisem tako dober. V bistvu mi sploh ne gre, to samo neki probavam.«

Meni zelo znano početje; v preteklosti sem se vedno odzivala na komplimente na ta način. Kot da nisem vredna pohvale in moram to na nek način izraziti. Pa sem se odvadila, ker če me/te nekdo pohvali, je pohvala zagotovo na mestu.

Zato, ko te nekdo pohvali oz. ti izrazi kompliment, je tvoj odgovor na to samo: »HVALA« !!!

Da zaključim povzetek o spodobnosti skromnosti…

Ko uspeš in boš zgled drugim s svojim uspehom (kar ni zgolj na cilju, ampak na vsaki stopnički na poti do tja), ohrani tisto zdravo skromnost v smislu, da spoštuješ človeka, pa naj si bo direktor ali čistilka.

Ne glede na ves uspeh, ki ga bom v življenju doživela, bom vedno…

Simona – ker mi je tako ime –

Plemenit citat:

Skromnost na stran -
Kdor je z malim zadovoljen,
velikega nikoli ne bo izkusil.
Zato bodi hvaležen za vse kar imaš,
in zahtevaj veliko, ker ti pripada.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Spodobna skromnost appeared first on Plemenitenje.

“Počutim se, kot bi se v mojem srcu borila dva volkova,” reče ded svojemu vnuku. “Prvi volk je jezen, maščevalen, ljubosumen in nasilen. Drugi volk je ljubeč, sočuten, srečen in prijazen.”

“In kateri volk bo zmagal?” vpraša vnuk.

“Tisti, ki ga bom hranil,” odgovori ded.

Sporočilo je kratko in močno: Odločitev je v tebi.

Jaz bi se dotaknila teh dveh volkov malo drugače. Zdi se mi vse skupaj precej bolj kompleksno.

Zdi se, da znotraj nas ves čas poteka nek boj, pa ne nujno med dobrim in zlom, ampak predvsem o tem, kdo mi smo, o naših sposobnostih in o naših nesposobnostih. Pa lahko rečemo temu boju, boj med dvema volkovoma.

Le da ju bom jaz malo drugače definirala:

ČRN VOLK je tisti, ki je nesposoben, nesamozavesten, nezmožen kreiranja, zato je reaktiven, ne verjame vase,…

BEL VOLK je nasprotje črnega, torej samozavesten in kreativen

Kajti volka iz indijanskega pregovora posledično izhajata iz teh dveh.

Katerega hraniš, je malo preveč preprosto vprašanje.

Zakaj?

Ker so ti ga večino tvojega življenja pomagali hraniti drugi.

Hranili so ga starši, vzgojitelji, učitelji, partnerji, šefi,… In ti se niti nisi tega zavedal, da ti vsi ti ljudje hranijo enega ali drugega.

Če si imel srečo, in te je tvoje življenje obdarilo s starši, ki so te vedno spodbujali in verjeli vate, z učitelji, ki so ti govorili, kako si pameten, s šefi, ki so prepoznali in priznali tvoje sposobnosti, s partnerjem, ki je v tebi videl ves tvoj potencial, potem si jim v tem trenutku lahko neskončno hvaležen, kajti res so te lepo pospremili na tvoji poti.

Vendar nismo imeli vsi takšne sreče, kajne?

Koliko je ljudi tam zunaj, ki so bili zatirani na 1001 način, včasih že od ranega otroštva. Ob sebi so imeli ljudi, ki niso znali hraniti belega volka, kajti tudi v njih je prevladoval črn volk, in tako se prenaša to hranjenje iz generacije v generacijo.

Vsi ti ljudje, ki so tako vestno hranili črnega volka v tebi, te lahko na koncu res prepričajo, da bel ne obstaja. Shiran do roba preživetja čepi nekje tam v nekem zakotnem kotu in upa, da se bo kdo spomnil nanj in ga končno nahranil.

Kako ga lahko nahraniš, če sploh ne veš, da obstaja? Nekateri ljudje so namreč že tako obupali, da niso več sposobni niti pomisliti na možnost, da imajo belega volka v sebi, ki lahko postane prav tako močen, kot trenutni črn volk, če ga le vztrajno in dovolj dolgo hranijo.

Kje se začne?

V TEM TRENUTKU ! TOČNO ZDAJ !

Razodetje: Bel volk obstaja v tebi. Čudovito mogočen je.

Če ga ne čutiš, ga ne čutiš zaradi prevelike prisotnosti črnega volka. Le ta je očitno preveč nahranjen, zato bel volk strada do te mere, da ga ne zaznaš.

V nekem trenutku v svojem odraslem življenju pa je potrebno prevzeti popolno odgovornost za oba svoja volka. In če po nekem »naključju« tole bereš, je očitno zate ta trenutek zdaj.

Ti si tisti, ki se odločiš zavestno, katerega volka boš od sedaj naprej hranil, ker boš potem z njim živel naprej.

Kako? Najprej ozavesti stanje obeh. Če ugotoviš, da je črn preveč rejen in bel preveč shiran, potem moraš najprej ugotoviti, kdo vse ti je pomagal hraniti črnega. To je zelo pomembno. Zato, da se odcepiš od teh hraniteljev. Čustveno v smislu, da so pač naredili, kar so, vendar nimajo več svoje pristojnosti v tvojem življenju, in tudi fizično, v kolikor takšni hranitelji v tvojem življenju še vedno aktivno hranijo črnega volka zate. Teh ne potrebuješ več !!! Res »hvala«, ampak naj hranijo svojega, vašega pa naj pustijo pri miru.

Potem imaš na drugi strani pa seveda možnost, da začneš izbirati hranitelje, ki ti bodo pomagali hraniti belega volka. Ti so nadvse dobrodošli v tvojem življenju. Z njihovo pomočjo boš hitreje nahranil lačnega belega volka. Izbiraj jih zavestno na vseh področjih tvojega življenja.

Dovolj je zgolj prepuščanja. Ne moreš kar dovoliti, da so drugi, ki niso bili sposobni verjeti vase, uničili ali še vedno uničujejo tudi tvoj potencial.

Ne izkoriščaj črnega volka za izgovore v svojem življenju, v smislu, tak pač sem, ne morem si pomagati. S tem si samo zapiraš možnosti, ki jih imaš.

Premik naprej se zgodi takrat ko, kljub temu, da tak pač si, začneš ustvarjati novega sebe. Kajti lahko ostaneš tak, kot pač si, celo življenje, ali pa se zavestno spreminjaš v takega, kot želiš biti, v takega, ki ima več od sebe.

Črn volk ne bo zares nikoli popolnoma izginil. Vsi ga imamo in vsi ga hranimo občasno nezavedno, in vsi občasno dovoljujemo, da nam ga nahranijo drugi.

Ampak, če se tega zavedaš, potem še toliko bolj zavestno hraniš svojega belega volka, kajti z njim boš lahko v življenju dosegal tisto, kar si najbolj želiš.

Upam, da sem ti ga vsaj malo zdaj nahranila tudi jaz, to je moj nadvse plemenit namen.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

V tebi se skriva vsa moč.
Ozavesti jo in začni uporabljati.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Hranjenje belega appeared first on Plemenitenje.

To so ljudje, ki živijo velika življenja – lepi, bogati, slavni – tisti, ki se pojavljajo na TV ekranih, na velikih zaslonih kinematografov, na naslovnicah revij, tisti, ki nosijo najdražje blagovne znamke, vozijo luksuzne avtomobile, imajo celo svoja letala, vile z bazenom, in hodijo po rdečih preprogah. In gleda jih cel svet.

Blišč je ekstremno privlačen. Vsi bi živeli tako, kajne?

In potem si ti, povprečen človek v povprečnem svetu, živiš svoje majhno življenje, hodiš v službo in, s prigarano plačo, plačaš položnice in si vsake toliko časa še kaj privoščiš, če ti znese. Edini stik z bliščem imaš, ko se usedeš na kavč in prižgeš TV in gledaš – tiste ideale. In postaneš zagrenjen, ker se tvoje življenje prav ne zdi smiselno.

Zakaj je tako? Zakaj so nekateri ideali, ti si pa samo ti?

Gledam ljudi okrog sebe, ljudi ki jih že leta poznam, tudi ljudi, ki jih prvič vidim nekje mimogrede na cesti, ko hodim, v trgovini, … Velikokrat v njih opazim toliko potenciala, lepote, talentov.

Ideali so iluzija, ker je namreč vsak lahko ideal. Ne gre za neko elitno skupinico ljudi, ki jih časti ves svet. Le izgleda tako, ker smo tako sprogramirani.

Vsak lahko izgleda hollywoodsko. To je samo maska. Če te pošljem profesionalnim stilistom, frizerjem, maskerjem – si jutri lahko na rdeči preprogi zvezdniški tudi ti.

Kaj je sploh ideal?

Razodetje: Ideal je v polnosti razvit potencial.

Torej – tudi ti lahko postaneš ideal, če v polnosti razviješ svoj potencial. Razmisli o tem.

Potencial pa imamo vsi. Le nekateri ne verjamejo, da ga imajo, ker so jim celo življenje govorili drugače, tako dolgo, da so začeli sami verjeti, da nimajo nobenega talenta, da niso dovolj dobri, da niso dovolj pametni, dovolj lepi, dovolj mladi, da iz njih nič ne bo.

Vse skupaj ni nič drugega kot prenašanje čustvenih vzorcev in frustracij iz generacije v generacijo, ter programiranje človeka k majhnosti in poslušnosti in sledenju velikim.

V resnici ni majhnih in velikih, to je samo priučen program za ločevanje ljudi. Ti se lahko odločiš ali boš v svojem življenju zavzel položaj majhnosti ali veličine. Ali boš verjel vase in sledil svojim talentom ter razvijal svoj potencial, ali se ponižno skrival v množici povprečja in poslušnosti.

Človek lahko s polnimi pljuči zadiha takrat, ko si upa stopiti iz množice. Vendar ni enostavno. Ko izstopiš, postaneš viden, izpostavljen, opažen. Večja tarča si za vse morebitne napade.

V enem koraku svojega razvoja se to pač zgodi. Vsak posameznik začuti ta trenutek. Vendar ga vsi ne izkoristijo. Nekateri se raje skrijejo nazaj med množico, ker je tam bolj varno. In potem pogledujejo iz množice ljudi, ki so se upali izpostaviti – to so ti ideali, ki jih častimo.

Zato – ko pride tvoj trenutek, izstopi iz publike, stopi na oder svojega življenja, in postani ideal.

Tudi, če je še dolga pot pred tabo, se za začetek prikloni sam sebi, kajti zate si ti tisti, ki si vreden tvoje pozornosti, in predvsem vreden v vseh smislih, da postaneš vse tisto, o čemer sanjariš, da bi lahko bil.

Zatorej, namesto da iščeš ideale v drugih, poišči raje ideal v sebi – tam je, čaka, da ga boš spustil na plan z uresničevanjem sebe in razvijanjem svojega potenciala. To ni iluzija – to je resnica.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Ne izgubljaj se na poti iluzije,
razvijaj se na poti resnice.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Resnica o idealih appeared first on Plemenitenje.

Vsi imamo v življenju svoje izzive. Izzivajo naše zdravje, naše finančno stanje, naše odnose,…, predvsem pa izzivajo naše počutje ob tem.

Niso lahki ti izzivi in le malokrat se imamo čas pripraviti nanje, ker velikokrat pridejo kot strela z jasnega. In nikoli ne minejo kar sami od sebe. Vedno terjajo veliko naše pozornosti in energije, in ko se znajdeš v osrčju izziva, po navadi komaj dihaš, zato se nimaš kaj dosti časa ukvarjat in ozaveščat njegov smisel.

In stavek: »Vse se zgodi z namenom.«, se ti zdi v tistem trenutku bolj kot ne krut, ker se namen skriva pod tono teže bremena, ki ti ga je izziv naložil.

Pa vendar, izzivi prihajajo in nam drugega ne preostane, kot da jih predelamo, se iz njih nekaj naučimo, sčasoma najdemo namen in smisel, če ga dovolj dolgo iščemo, predvsem pa se z izzivi na novo ustvarjamo in osebnostno rastemo – dobivamo vsebino.

Všeč ali ne – tako pač je. Lagodje ne prinese nobene rasti, zato nam življenje preko izzivov ponuja priložnosti za rast, za razvoj.

Ko se ukvarjamo s svojimi izzivi, velikokrat gledamo ljudi okrog sebe in zdi se nam, da vsi živijo lažje. Nihče nima tako hudih težav, kot jih imaš ti. Življenje se ti ne zdi fer.

Zakaj enim kar gre? Zakaj eni kar imajo? Zakaj eni kar živijo? Ti pa životariš v trpljenju od izziva do izziva.

Ob vsem tem se mi poraja vprašanje:

A bi zamenjal svoje izzive z nekom drugim? A bi zamenjal svoje življenje za življenje nekoga drugega? Poglej ljudi okrog sebe – s kom bi zamenjal? Če vsi živijo boljše od tebe? Ker če zamenjaš, zamenjaš vse, ne le en del, ki ti je pač všečen. Zagotovo en tak všečen del premoreš tudi ti.

A bi zamenjal z njo/njim, ki ima res veliko denarja in si lahko privošči vse, kar si želi? Vendar pa bi tem primeru dobil tudi njenega moža/njegovo ženo, ki ti je vse prej kot povšeči.

A bi zamenjal z njo, ki ima bogate starše, od katerih je dobila vse svoje premoženje, vendar pa se že celo življenje bori z debelostjo in nevšečnim videzom?

A bi zamenjal z njim, ki je na kariernem vrhuncu, vendar pa bi bil potem petnajst let starejši?

A bi zamenjal z njim/njo, ki ima najboljšega moža/ženo in najlepšo novo hišo in še dva čudovita otroka, vendar se bori z rakom?

A bi zamenjal z nekom, ki je noro fizično privlačen in star petindvajset let, vendar pa ima revne starše, prazen bančni račun, trenutno je brezposeln in brez izobrazbe?

Vprašanja so na mestu. Večkrat sem namreč že slišala ljudi reči:

Kaj bi dala za njeno postavo.

Kaj bi dal, da bi imel takšno hišo.

Kaj bi dal za njegovo delovno mesto.

Kaj bi dala, da bi imela njene starše.

Kaj bi torej dal/a?

Svoje zdravje? Svoj denar? Svojo pamet? Svoje telo? Svojo mladost? Svojo hišo? Svojo karizmo?

Čemu bi se bil pripravljen odpovedati?

Tudi jaz sem že pomislila na to. Kaj bi dala, da bi imela, kar ima ona. Odgovor je NIČ. Nič ne bi dala, vse svoje dobro bi obdržala. Predvidevam, da tudi ti.

Sosedova trava je vedno bolj zelena zato, ker gledamo samo travo – to je tisti del, ki v našem življenju ne funkcionira.

Vendar, če pogledamo celotno sliko in pri tem upoštevamo še to, da niti vsega ne vemo o ljudeh, katerih življenja se nam zdijo tako idilična in zavidljiva, pridemo do zaključka, da ostanemo pri svojih izzivih in obdržimo vse tisto všečno.

Vsak je prišel na ta svet s svojim namenom – s svojim dušnim zapisom.

Starše, telo, okoliščine si si sam kot duša izbral, še preden si prišel na ta svet, in tudi izzive, skozi katere moraš iti, da boš izpolnil svoj namen. In opremljen si z vsem, kar potrebuješ, da ga izpolniš.

Zatorej se ne ukvarjaj s primerjavami in ne sanjari o sosedovi travi.

Ohrani fokus na svojo travo – le tako bo ta nekoč lahko tako zelena, kot jo boš ustvaril ti.

iz srca, Simona

Plemenita kitica iz pesmi:

I am the one and only 

 »I can't wear this uniform
 without some compromises.
 Because you'll find out that we come
 in different shapes and sizes.
 No one can be myself like I can.
 For this job I'm the best man.
 And while this may be true,
 you are the one and only you.«
  
                               Nik Kershaw 

...moj prevod in priredba...

Te uniforme brez kompromisov
se ne da nositi.
Različni smo ljudje v izzivih
in v biti.
Nihče drug kot jaz 
ne more biti boljši JAZ.
Najbolj usposobljen 
sem nositi ta obraz.
In kot življenje 
resnico govori,
ti na tem svetu
si eden in edini TI.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Zamenjava izzivov appeared first on Plemenitenje.

Kolikokrat ste bili nesrečni zaradi neizpolnjenih pričakovanj? Pomislite. Stavim, da večkrat, kot se zavedate.

Pričakujete sončni vikend in pada dež, pričakujete božičnico v službi in te ni, pričakujete čestitko za rojstni dan in nekdo je pozabil, pričakujete romantično večerjo, vendar se je nekdo zadržal v službi, pričakujete …

Pričakujete – od sebe – od partnerja – od otrok – od službe – od vremena – od življenja.

In ko ne gre po pričakovanjih, sledi razočaranje.

Najbolj bolijo neizpolnjena pričakovanja v odnosih, ko od najbližjih ne dobimo tistega, kar si želimo.

Ko hočemo, da nas partner razume in podpira, pa tega ne zmore, ko hočemo da so starši ponosni na nas, pa tega ne zmorejo.

Ne vem, kako je z vami, jaz priznam, da sem se mnogokrat ujela v limanice pričakovanj. Prizadeta sem bila, ko sem pričakovala, velikokrat čisto malo, pa še tega nisem dobila.

Razodetje: Pričakovanja so uničujoča.

Nalijmo si čistega vina – oz. jaz bom raje rekla – nalijmo si čiste vode – le ta bolj plemenito resonira z mano.

Od nekaterih ljudi nikoli v življenju ne bomo dobili tistega, kar si želimo, pa vendar od njih vedno znova in znova pričakujemo.

Verjamem, da je to boleče spoznanje.

Zato je nujno potrebno v eni točki življenja spustiti to neustavljivo hrepenenje, in nehati prosjačiti za razumevanje, slišnost, ponos, ljubljenost – ljudi, ki tega niso sposobno dati.

Večji/a si od tega!

Tvoj uspeh ni odvisen od ponosa tvoje mame.

Tvoje delovanje ni odvisno od odobravanja tvojega parterja.

Postani neodvisen v vseh pogledih.

Vem – težko reči.

Ljudje vse to potrebujemo.

Potrebujemo biti ljubljeni, biti slišani, biti razumljeni, potrebujemo, da nas nekdo podpira na naši poti, da nekdo verjame v nas, da je nekdo ponosen na nas, da je nekdo vesel, da nam uspe in sočuten, ko nas pestijo težave.

Nekoč mi je nekdo rekel: »Verjemi vase.« Odvrnila sem mu, da ne morem.

»Nič hudega,« mi je dejal, »bom pa jaz verjel vate, dokler sama ne boš zmogla.«

Ta stavek me je držal po konci dolgo časa.

Izrekel mi ga je človek, od katerega tega nisem pričakovala.

Želela pa sem celo življenje, da bi ga slišala od nekoga drugega. To se do danes ni zgodilo.

Kaj hočem povedati?

Naučila sem se sprejemati tisto kar potrebujem, od ljudi, ki so to zmožni dati.

Ali je pomembno, od koga slišiš, da verjame vate? Zame je nekoč bilo, danes vidim stvari malo drugače.

Nekdo ob tebi verjame vate.

Sporočilo je bilo dostavljeno.

Prej, ko se uspemo osvoboditi nenehnih pričakovanj, ki jih gojimo do ljudi, ki jih nikoli ne izpolnijo, prej bomo lažje zadihali.

Lahko pa od življenja zahtevate, kar vam pripada.

Zahtevate, da se vas spoštuje, zahtevate pristne odnose in iskrene ljudi, zahtevate biti slišani in razumljeni.

Življenje vam bo dostavilo, le ne omejevat tega na določene ljudi. Mogoče vam dostavi nove ljudi – razširi zavedanje, pusti se presenetiti.

In predvsem, kar zahtevate, tudi sami izražajte do sebe in drugih – tistih, ki si to zaslužijo, seveda.

Predvsem pa nikoli živeti po pričakovanjih drugih – tudi drugi ljudje izhajajo iz svojih pričakovanj, ki so jih nekje prevzeli, nekdo je od njih pričakoval – tako se krojijo družbena pričakovanja.

Seveda vas ne bo nihče nagradil, če ne boste ustrezali družbenih pričakovanjem. Največ obrekovanja in zasmehovanja so deležni ravno tisti, ki najbolj štrlijo izven vseh pričakovanj.

To lahko pričakujete.

Ves svet se vrti v pričakovanjih.

Berete članke, gledate prispevke:

• Po pričakovanjih…je tudi letos…
• Dosegel je rezultate nad pričakovanji…
• Na žalost niso dosegli pričakovanega…

Pričakovanja krčijo naše obzorje, ker znotraj pričakovanj vedno iščemo odzive in rezultate. Znotraj tega pa ne dopuščamo nepričakovanega. In največkrat se največ lepote skriva ravno v nepričakovanem.

Zato – dovolj je omejevanja z uničujočimi pričakovanji.

Sprostite se in zadihajte, imejte se radi in živite po svojih standardih, ne glede kakšni so, in nikoli jih spreminjat za nikogar.

In – pustite se presenetiti nepričakovanemu.

iz srca, Simona

Plemenita pesnitev:

V pričakovanjih človek izgubi,
v ravnini tava, išče, kar želi.
Čudovito v krivuljah se razkriva
nepričakovanega _____________
                (Ste pričakovali konec rime?  ) 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Uničujoča pričakovanja appeared first on Plemenitenje.

Sledi brezvoljnost in melanholija.

Poznate?

Življenje izgubi okus.

Zakaj se to zgodi?

Razodetje: Življenje izgubi okus zaradi pomanjkanja užitka.

Vedno je tako.

Če iz življenja odstranimo užitek, življenje kar naenkrat postane životarjenje.

Predstavljajte si hrano brez vseh začimb. Predstavljajte si, da to hrano jeste vsak dan. Jeste zgolj, da preživite. Brez hrane človek pač ne preživi.

Sedaj pa si predstavljajte svojo najljubšo jed, z vsemi pripadajočimi začimbami. Predstavljajte si, kakšen okus ima, kako diši, kakšne strukture je, sočna, ali hrustljava. Predstavljajte si, kakšne senzacije v vas vzbudi vsak grižljaj – mmm –

Ja vem, že ob misli na to se vam začne nabirati slina.

Isto je v življenju. Ko le to postane brez okusa, živimo, da preživimo.

In ta okus je užitek.

Užitek z vsemi začimbami – od najbolj blagih do najbolj intenzivnih, z vsemi odtenki vznemirjenja.

V trenutku, ko začutiš užitek, se počutiš živ, celo telo zavibrira, svet se ti zdi lep.

Užitek je trenutek. Torej, ko zares uživaš, si najbolj prisoten v trenutku bivanja.

Užitek te takoj vrže v tukaj in zdaj.

V trenutku užitka ima celo življenje smisel, vse se ti zdi tako OK.

In ti si več kot OK, ti si super.

Užitek ni neko namledno stanje.

Užitek je izjemno močna energija.

Ljudje včasih predolgo vztrajamo v odsotnosti užitka.

Velikokrat niti ne ozavestimo, da je ravno to tisto, kar potrebujemo.

Svaljkamo se v malodušju in tarnamo nad življenjem.

Vsi potrebujemo užitek.

Več si ga privoščimo, bolj lušno je živeti.

Se strinjaš?

Seveda razumem, da včasih pač ne gre. Znajdemo se v situaciji, ki terja od nas vse prej kot predajanje užitkom, od izgub, prevar, pomanjkanjem denarja, bolezni,…

Vse te, in mnoge druge, situacije terjajo odsotnost užitka in prinašajo namesto njega bridkost in trpljenje.

Tukaj ni bližnjic. Tudi nekih magičnih nasvetov ne. Oddelat je treba, da greš nekoč lahko naprej.

Vendar, ne glede na to, kako dolga in temna je noč, vselej pride jutro, ki naznanja prihajajoči dan.

Takrat imamo na izbiro, ali bomo zagrnili zavese in podaljševali našo temo, ali bomo dali dnevu možnost, da nas razsvetli.

In v naše življenje spet povabili užitek.

Včasih se užitek kar zgodi, nekdo nas pocrklja s tem, da nam ga ponudi.

Včasih pa je na nas, da ga povabimo, da ga sami poiščemo, da se zanj odločimo.

In v življenju vedno stremimo v tisto smer, kjer nam bo vsak dan prinašal užitke, užitke v delu, užitke v odnosih, užitke v zdravju in vitalnosti,…

Zato v življenju izbirajmo prave stvari, prave ljudi, pravo okolje, pravo hrano in pijačo,… vse pravo za nas, da bomo lahko uživali dolgo, ne le za hip.

In naj tvoj užitek nikoli ne ogroža tebe, drugih ljudi in predvsem ne tvojih vrednot.

Če dirkaš po prometni avtocesti ne meji zmogljivosti, roko na srce, je to sproščanje nekih notranjih frustracij, ne užitek, ne glede na to, kako to doživljaš.

Ljudje pijejo alkohol, da bi pozabili tegobe, ki jih tarejo, pijejo, da se ne bo počutili tako osamljeni, pijejo, da bi postali bolj samozavestni in pogumni.

In to se celo zgodi, za uro ali dve.

Kaj sledi? V najboljšem primeru samo maček, ker je telo zastrupljeno.

Tegobe pridejo nazaj, osamljenost se še poveča, samozavest upade in strahovi se prikradejo nazaj. Človek pije, da bi še našel, v resnici se pa ne zaveda, da se izgubi. Človek pije, da bi si upal, kar se sicer ne, in potem si res upa, največkrat take stvari, ki niso v skladu z njegovimi vrednotami, zato se potem počuti bedno. In včasih se niti ne spomni, kaj si je vse upal.

Vse droge so zavajajoče – tudi alkohol. Obljubljajo užitek, nek višji stik s samim seboj, brez skrbi, poln užitka. Vendar za kakšno ceno!

Pravi užitek zdravi človeka, ga nikoli ne uničuje.

Kako veš, da je tvoj užitek, kakršen koli je, pravi zate?

Tudi, ko le ta mine, se še vedno počutiš dobro in zadovoljen si sam s sabo.

In v tem stanju boš veliko lažje še naprej izbiral življenje, polno užitkov.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Začini svoje življenje z užitkom. 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Nujnost užitka appeared first on Plemenitenje.

Čakamo in prosimo – za eno samo priložnost.

In največkrat se zdi, da nas nihče ne usliši, ker se nič ne zgodi.

Priložnosti ni nikjer.

Mi pa čakamo in čakamo.

In obupujemo…v nekem brezizhodnem stanju…

Življenje pa teče dalje, le mi smo obstali.

Vsaj tako se zdi na prvi pogled.

Kaj pa, če nam življenje v resnici ves čas ponuja priložnosti, le mi jih ne zaznamo?

Ker čakamo na veliki pok, malega pokca ne vidimo.

Ne zdi se nam vreden naše pozornosti.

Nekdo si želi biti naravovarstvenik in bi reševal deževni gozd in oceane, ko pa vidi pločevinko na travi, je ne pobere, ne zdi se mu pomembno dovolj.

Nekdo si želi dobiti denar, ko pa vidi petdeset centov ležati na cesti, jih ne pobere, ker je znesek premajhen.

Nekdo bi rad potoval po celem svetu in snemal oddaje o reševanju in zaščiti živali (tovrstne oddaje so danes zelo gledane in popularne), in mu to predstavlja sanjski poklic, ko pa vidi ranjenega ptička, pa odvrne pogled, ker se s tem ne bi ukvarjal.

Ali vidite?

Zakaj bi ti življenje dalo priložnost za nekaj velikega, če ti ni mar za majhno?

Življenje nam ponuja veliko priložnosti, le vidimo jih ne, ker so premajhne z našega vidika. Ne zdijo se nam vredne naše pozornosti in energije, ker sanjarimo o velikem.

Ker pa se to ne zgodi, se potem pritožujemo, da ne dobimo nobene priložnosti.

Razodetje: Če nisi sposoben uzreti malega, na veliko nisi pripravljen.

Začne se tukaj in zdaj.

Si na pravem mestu ob pravem času, da zaznaš tisti znak, tisto priložnost na tvoji poti, ki je v tem trenutku najbolj pomemba zate.

To te bo pripeljalo do naslednjega znaka, do naslednje priložnosti.

Ker je vsak najmanjši korak pomemben.

Vsi sanjamo velike sanje.

In prav je tako.

In zelo velika možnost obstaja, če vztrajno slediš svoji poti, da boš to, o čemer sanjariš, nekoč dejansko dosegel.

Mnogo je poti do tja. Tvoja je unikatna. Vse so.

Tudi stvari, ki se zgodijo »čez noč«, o tem veliko beremo in slišimo v medijih – odmevne zgodbe (nekdo obogati »čez noč«, nekdo ozdravi »čez noč«, nekdo postane slaven »čez noč«,…), v resnici tlijo kar nekaj časa, preden vzplamtijo »čez noč«.

Vendar o tem vam nihče ne pove.

Nič se ne zgodi samo od sebe »čez noč«. Še jackpot ne. Marsikaj se mora prej energijsko sestaviti človeku, da zadane jackpot.

Vse se sestavlja – košček za koščkom, čez mnogo dni in noči, preden se zgodi veliki pok.

Mnogi uspešni ljudje vam bodo povedali, da je dolga pot za njimi.

Kako so prišli do velikega poka?

Tako, da so na svoji poti vztrajali in zaznali vsak majhen pokec.

»Priložnost zamujena ne vrne se nobena.«

Poznate?

Meni večino mojega življenja zastrašujoč stavek.

Ker me je bilo vedno strah, da sem vse zamudila, da sem se napačno odločila.

Naj vas pomirim.

V življenju ničesar ne zamujate.

In nobena odločitev ni napačna.

Za vas je pravilna v tistem trenutku bivanja, v katerem se, s tistim stanjem zavedanja, nahajate.

In nič ni dokončno.

Vse vedno lahko spremenite.

Ker je tukaj nov trenutek, nova priložnost, nova odločitev.

Bodi le pozoren – zaznavaj svet okoli sebe, tako boš zaznal vsako najmanjšo priložnost.

In ko jo zaznaš – deluj.

Vsako, na videz še tako majhno, dejanje šteje.

In naj vam še nekaj povem – ni majhnih priložnosti, so samo priložnosti.

Ljudje predalčkamo na majhno in veliko.

In ni majhnih dejanj, so samo dejanja – naj bodo tvoja plemenita.

iz srca, Simona

Plemenita afirmacija:

V mojem življenju vedno zaznam 
pravo priložnost zame. 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Zaznava priložnosti appeared first on Plemenitenje.

Ko se trudiš na vse pretege, pa se stvari kar ne premaknejo v pravo smer.

Še več – ko se ti zdi, da narediš vse in namesto rezultata vedno znova in znova naletiš na nov zid, novo oviro.

Potem doživiš še domina efekt, ko se začne vse rušiti okrog tebe.

Ti pa se ves ta čas trudiš nekaj zgraditi.

Predvidevam, da veste, o čem govorim.

Letos je tovrstno dogajanje ekstremno. Vse sili v spremembe in velikokrat se le te ne zdijo nič kaj prijetne in predvsem ne lahkotne.

Vsi ljudje želimo živeti prijetno in lahkotno. Takšne hočemo tudi naše spremembe. Da se odvijejo takrat, ko smo mi pripravljeni nanje in na najbolj lahkoten način.

Večkrat sem se že v življenju vprašala, zakaj kot strela z jasnega nekaj negativnega pade nate? Zakaj se potem nikoli ne zgodi tudi obratno? Zakaj ne pade nate čez noč nekaj skrajno pozitivnega? Nekaj, kar v trenutku spremeni tvoje življenje na bolje – samo od sebe, brez potrebnega truda?

Zdi se, kot da ta pol ne obstaja. In potem izgleda, da nas doletavajo same negativne stvari.

In mi se jim upiramo, godrnjamo, jokamo, smo jezni, žalostni, obupujemo, in predvsem se nam zdi krivično.

Poznate rek: »Ko ti življenje ponuja limone, si naredi limonado« ?

Kaj neki naj bi ta rek sploh pomenil?

Torej, ko ti življenje ponuja same »slabe« stvari, naj bi vse to sprejel in iz njih naredil nekaj pozitivnega?

Sliši se dokaj poetično in precej zapleteno.

Ko se ti dogajajo težke stvari, je v tistem trenutku zelo težko verjeti, da vodijo v nekaj lepega.

Ko ti življenje dostavlja limone, težko vidiš limonado, sploh ker se ukvarjaš z vsako limono posebej, in ko se le teh nabere preveč, …

Kaj potem?

Kaj storiti, ko se ti zdi, da si postal zbiratelj izzivov?

In namesto, da bi se razreševali, se množijo?

Kaj storiti, ko se cel tvoj svet okrog tebe ruši in se ti zazdi, da si se zaman trudil, in imaš občutek, da bi se najraje kar predal, saj vse skupaj nima smisla?

Razodetje: Vse skupaj ima smisel, samo ti ga ne vidiš.

Če se nahajaš v sestavljanki, vidiš okrog sebe le tiste koščke, ki so vidni tvojemu očesu v dosegu tvojega vidnega polja.

Ta sestavljanka je tvoje življenje.

Predstavljaj si, da se dvigneš od tal visoko v zrak, kjer lahko od dovolj daleč vidiš celo sestavljanko – celo sliko.

Ko bi to zagledal s te perspektive, bi lahko rekel: »AAAAAAA«.

Marsikaj bi ti postalo jasno.

Ampak si, kjer si, zato lahko vidiš le s pozicije, kjer si, kjer ne vidiš celotne slike.

Ja, in kaj na s tem?

Nikoli ne moreš videti celotne slike s pozicije, kjer se nahajaš, vendar pa moraš vedeti, da celotna slika obstaja.

Kaj ti je storiti, ko cel tvoj svet propada in se ti ne da več?

Nekaj, kar je človeku precej težko.

ZAUPAJ !!!

Še več – ZAUPAJ NA SLEPO.

Zaupaj, da je vse tako, kot mora biti.

Zaupaj, da si na pravem mestu ob pravem času.

Zaupaj, da se stvari odvijajo v pravo smer.

Zaupaj, da je tvoja trenutna okoliščina prehodna.

Zaupaj v celotno sliko.

Ljudje težko zaupamo na slepo, ker hočemo dokaz, da bo vse ok, šele takrat se lahko pomirimo.

Pa vendar v življenju le malokdaj to zares dobimo.

Zato, pozabi na zbiranje limon za limonado, razen dobesedno v teh poletnih dneh za prijetno hidracijo in osvežitev.

V življenju pa, ne glede na vse – ZAUPAJ.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

 »Nevernik je tisti, ki se poslovi, 
ko se cesta stemni.«
                                  J. R. R. Tolkien         

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Limone in limonada appeared first on Plemenitenje.