Težko je biti pozitiven v negativni situaciji, sploh če le ta traja in traja, in se ne zdi zgolj prehodna, in te izčrpuje do meja tvojih zmožnosti.

Ko se telo izčrpa, in postaneš neskončno utrujen, ko misli zajame neka brezmejna sivina, ko imaš občutek, da ni rešitve zate, ne glede na to, kako močno se trudiš,

in trudiš se mnogo predolgo, brez rezultatov, ko preprosto ne zmoreš več, ko postaneš šibek v svoji energiji, takrat…

predvsem potrebuješ BITI SLIŠAN in biti sprejet v svoji bolečini.

In kaj se zgodi, ko nekomu, ki mu zaupaš, razkriješ svojo neizmerno bolečino, svoje najtemnejše misli, ki jo spremljajo?

Največkrat dobiš serviran paničen odgovor, ki se sliši kot ukaz: »Ne mislit tega ! Nikoli več niti pomislit na kaj negativnega ! «

Kaj se zgodi v tem trenutku v človeku, ki neizmerno potrebuje biti slišan in sprejet?

Blokada ! Občutek nesprejetosti ! Občutek neslišanosti ! Občutek, da je nesprejemljiv !

In predvsem, da ni varno na glas izraziti svoje bolečine in vseh misli in občutkov, ki jo spremljajo.

Stavek, ki se glasi: »ne smeš«, se sliši, da nikoli več ne smeš povedati, kaj res čutiš, ker je to narobe, in se tega ne počne.

In potem človek, ki je že tako v neizmerni stiski, v tako neizmerni, da je o tem moral nekomu povedati, začuti, da je nesprejet v svoji bolečini, da je ne sme izraziti, zato postane ŠE BOLJ SAM v njej.

Umakne se še bolj vase in ostane sam v temi.

Ne, negativne in črnoglede misli in občutki ne izginejo, kljub temu, da mu je nekdo rekel, da ne sme več mislit negativno, kot da že sam prej tega ni vedel.

To je kot stavek: »Ne se sekirat« Kdaj ste se že nehali sekirat, iskreno, zgolj zato, ker vam je nekdo to rekel?

Ni tako preprosto, kajne?

Kot da se želite sekirat, in je dovolj, da vam nekdo reče, da se ne smete.

To mogoče velja pri shujševalnih dietah, ko želite pojesti tisti kos torte, pa vam nekdo reče, da ga ne pojesti.

Pri globoki bolečini, ki izhaja iz dolgotrajnega mučenja in ni nastala včeraj in ne bo izvenela do konca tedna, pa je stavek ne mislit tega, ne mislit negativno, zgolj semafor, ki zasveti rdeče, in pomeni,

nikoli več tega povedat na glas.

Zdaj pa k tem negativnim mislim…

Kaj se z njimi dogaja….

Ko je človek v hudi stiski, in utrujen od življenja, ki mu ne prinaša nobenih radosti, in v globini bolečine niti več upanja, takrat seveda pridejo negativne misli in negativni občutki, ki jih spremljajo.

To je človeško.

In o teh mislih in občutkih, ne glede na to, tako temačne/i so, JE POTREBNO GOVORITI !

Zakaj?

Ker jih je potrebno izraziti. Na ta način gre vse ven na plan, ne ostaja tam notri skrito.

Človeku že ob tem, ko se lahko izraža brez filtra, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odleže, ker je tam zunaj nekdo, ki mu je toliko mar, da ga posluša, da ga sliši, in da zdrži ob njegovi bolečini.

To, da ne poveš nikoli več nikomur, kako zares hudo ti je, ker tam zunaj ni nikogar, ki bi to prenesel, je najbolj nevarno.

Kajti misli in občutki so še vedno tam, le neizraženi. In neizražena bolečina razjeda in krni človekovo življenje še bolj. Tema postaja čedalje bolj temna, in človek v njej čedalje bolj sam.

Zato, ko človek upa govoriti o svoji stiski, takrat je še upanje zanj.

Najbolj nevarno je, ko le ta več ne govori o njej, ker ni varno.

Ker ima izkušnje, da ga ljudje ne želijo poslušati, in mu servirajo stavek: »ne več mislit tega; nikoli več mislit tako negativno«, se ne bo več izpostavil, saj želi razumevanje ne kritike, da je nesprejemljiv v svoji stiski.

In takrat ostane zares SAM.

Zato velikokrat ljudje, ki so skrajno depresivni, v družbi delujejo funkcionalno. Nič na njih se ne opazi, da so na robu svojega življenja. Nihče ne opazi, da je z njimi karkoli narobe.

Od tu pogosto stavek, ko se res kaj drastičnega zgodi: »Pa saj je bil vedno ok.«

Jp, ta OK je najbolj ne OK.

Ljudje zmotno mislijo, da človek, ki je res hudo ranjen, kaže neke očitne znake, ki so opozorilni. Pa ni temu tako.

Zato dragi moji, ko imate v svoji bližini nekoga, ki se vam potoži, ne ga odpikat s tovrstnimi stavki, o čem več ne sme mislit, in podobno.

To po navadi ni najhujši stadij in razlog za skrb, kajti človek, ki vas je poiskal, in vam razkril, kaj ga muči, ima očitno še vedno kanček upanja, da spleza ven iz svoje teme.

Človek, ki je kar naenkrat, kljub temu, da veste, da je v stiski že nekaj časa, in njegove težave niso prehodne, ampak življenjske, in niso rešene, začne govoriti, da je ok, in se smehlja in se dela, da je ok, takrat je najverjetneje znak za nevarnost.

Za zaključek – negativne misli in občutki so že tam, in bolj kot so le te temačne/i, manj je možnosti, da nekje obstaja gumb OFF, in jih več ni.

Zato je nujno potrebno o vseh teh mislih in občutkih govoriti – brez filtra.

Ko je človek slišan in sprejet v svoji neizmerni temi, v kateri se nahaja, takrat je tam iskrica, ki se potencialno lahko razvije v žarek svetlobe, ki vodi iz te teme.

Zato – bodite nekomu ta iskrica, ko jo potrebuje, in ne s stavkom: »ne mislit tega«, poglobit njihove teme in možnosti neizhodnosti iz nje.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Človek v stiski želi biti
SLIŠAN
in
SPREJET.
...tudi če ga ne morete razumeti...

Zapomnite si to !

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post “Ne mislit tega” appeared first on Plemenitenje.

Odbije polnoč v Ljubljani.

SODNI DAN- vojno stanje

Gledam z balkona.

Vidim »veličasten« ognjemet in še kup ostalih zraven.

Od pokanja kar bobni.

Gledam, kako se valijo strupi po zraku.

Le te bomo vdihavali v najslednjih dneh

mi – ljudje.

Gledam ptico, ki zbegano leti po zraku.

Stisne me, ko pomislim, kaj doživlja.

Na jok mi gre.

In ljudje so ob tem srečni.

Kaj je narobe s človeštvom?

Edina vrsta na tem planetu smo, ki uničuje svoje okolje in posledično sebe – zavestno.

In imamo se za najbolj inteligenstna bitja.

Dejanja govorijo vse o naši inteligenci in o naši stopnji zavesti.

Nobena tehnologija nam ne bo pomagala, če se ne bo nekaj spremenilo v naši zavesti, in bomo kot človeštvo končno dojeli, kaj je res pomembno.

Da je mir in čist zrak in povezanost ter spoštovanje do narave vredna več od neumnih ognjemetov.

Draga Gaia – moje srce drhti s tabo, žal mi je, resnično mi je žal za tvoj zrak, ki smo ga zastrupili, za tvoje živali, ki smo jih vznemirili.

V bistvu me je malo sram, da pripadam tej rasi brezbrižnih živali, ki se imenujejo človek, pa nič človeškega ne izkazujejo.

Vstop v novo leto bi lahko bil miren, v povezavi s sabo in v povezavi z naravo, v povezavi z Materjo Zemljo, katere del smo.

To je vir sreče, zdravja, radosti.

Mi pa delamo vse kontra, potem se pa pritožujemo, zaradi odsostnosti vsega naštetega.

Namenoma povzročamo hrup in kaos in razdejanje, potem bi pa radi živeli v miru.

Ej počasni smo res.

Delamo popravca za popravcem, pa vseeno mislimo, da smo pametni, kljub temu, da se ničesar ne naučimo.

Še zdaleč nismo zreli za  naslednjo stopnjo.

Dokler bo naš prehod predstavljal reke alkohola, povzročanje hrupa in kaosa in milijone umorjenih živali na krožnikih, lahko le sanjamo o drugačnem svetu.

Le vrtimo se v krogih brezupa naše zablode, kaj naj bi življenje na Zemlji bilo.

Razočarana – morali bi znati bolje.

Pa vseeno – si upam zanetiti iskrico upanja?

Ne, da se bo svet jutri spremenil.

Morda je dovolj, da se nekomu odprejo oči,

in začne gledati s srcem.

Nekomu?

Tebi? Njemu? Njej?

Vsaka množica je sestavljena in posameznikov.

ODPRI OČI.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Del narave si.
Ko škodiš njej,
škodiš sebi.

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Človek odpri oči appeared first on Plemenitenje.

Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.

Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.

Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.

Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.

Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.

Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.

Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.

Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.

Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.

Kaj potrebujejo eni in drugi?

Oboji morajo zrasti !

Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.

Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.

Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.

Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.

Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.

Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.

Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.

In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.

Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.

Pa ni treba da je tako.

Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.

Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.

Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.

Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.

Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.

Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.

Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…

Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.

Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.

In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.

Skupni imenovalec pa je

SPOŠTOVANJE

najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Če verjameš, da si največji,

nimaš kam več rasti.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Realno ogledalo appeared first on Plemenitenje.

Gre namreč za izjemno močno energijo, ki se je mnogi ne zavedajo. Ljudje smo pač nagnjeni k temu, da želimo prejemati, želimo imeti neko korist, to je v človeški naravi. Vedno smo v nekem preračunavanju v smislu, kaj imam jaz od tega.

Le malokrat se vprašamo, kaj lahko damo, brez pričakovanja, da dobimo kaj v zameno. Damo zgolj zato, ker pač lahko, in ker je energija dajanja enakovredna energiji prejemanja. Vse energije namreč stremijo k ravnovesju.

Pri blagoslavljanju odpiramo našo srčno energijo, preko katere se povežemo s tistim, kar želimo blagosloviti.

In ne predstavljate si, kako izjemno močna je naša srčna energija, energija Ljubezni.

Ko blagoslavljamo naravo in živali, le to energijsko zdravimo.

Ko blagoslavljamo hrano, le to oplemenitimo, zato bo najverjetneje energijsko bogatejša in zagotovo bolj okusna.

Jaz sem se v svojem življenju sčasoma navadila blagoslavljati ves čas. Vedno, ko pridem v naravo, v gozd, blagoslovim ves gozd, vsa drevesa, vse rastline, vse živali, pozdravim in blagoslovim Gaio. Včasih to storim v mislih, včasih pa prav na ves glas.

Blagoslovim hrano, preden jo pojem. Zahvalim se lady Gaio zanjo. In včasih blagoslovim hrano tudi med kuhanjem – to je moja skrivna sestavina .

Blagoslovim vsa reševalna vozila, ko zaslišim sireno, blagoslovim reševalce, in vse ostale v reševalnem vozilo in ves promet okoli reševalnega vozila.

Blagoslovim delavce na cesti, pa smetarje, ki so v resnici čistilci (smetarji smo mi).

Blagoslovim morje, vsakič ko ga vidim.

Blagoslavljam vse po trenutnem navdihu.

Ko se enkrat navzameš energije blagoslavljanja, ko ti to pride v navado, to počneš avtomatsko, in verjemi, čudovito je.

Ko blagoslavljaš, te namreč prevzame nek izjemno prijeten občutek, in z energijo le tega se napajaš tudi sam.

Razodetje: Energija blagoslavljanja, ki izhaja iz tvoje srčnosti, je energija v kroženju, torej, kar oddajaš, tudi sam prejemaš.

Torej ko blagoslavljaš, to energijo prejemaš tudi sam, se z energijo blgoslovov napajaš, zato se ob tem tako prijetno počutiš.

Poskusi – verjemi, všeč ti bo.

In ko blagoslavljaš lady Gaio, katere del si, v bistvu blagoslavljaš sebe. Ne pozabi, tvoje telo je od lady Gaie, ti ga v času bivanja na njenem planetu samo dobiš v uporabo za določen čas. Tudi svoje telo lahko blagosloviš, da le to ostane zdravo in vitalno in pretočno.

In, ko se ob blagoslavljanju povezuješ s svojo srčno energijo, se povezuješ z največjo globino sebe, si v stiku s samim seboj.

Zato je mogoče čas, da v svoje življenje poleg tistih škodljivih navad, ki se jih dokaj hitro navzamemo, vneseš kakšno novo, ki izjemno blagodejno vpliva nate, na tvoje počutje, na tvoje zdravje, na tvojo energijo. In vse to je energija blagoslavljanja.

Ko ti le ta pride v navado, te občutek kar sam vodi, in hitro v vsakdanjem življenju zaznaš, kaj želiš blagosloviti, tukaj ni meja, zato se le prepusti in zares uživaj v blagoslavljanju.

Ob tem boš ugotovil še nekaj. In sicer, da na ta način postajaš bolj pozoren na vse v tvoji okolici. Stvari, ki ji prej nisi zaznal, jih sedaj opaziš, zato postajaš bolj zavesten v doživljanju sebe in okolice, bolj znaš biti prisoten v trenutku.

In velikokrat zelo hitro preobraziš energijo pritoževanja v energijo hvaležnosti. Npr. ko obtičiš na cesti zaradi prometne nesreče, namesto slabe volje, ker moraš čakati v koloni vozil, blagosloviš vse udeležence v prometni nesreči in hkrati začutiš hvaležnost, da si ti zgolj v koloni, in čakaš da se cesta sprosti. Cel si, zdrav, in živ. Kmalu prispeš na svoj cilj zgolj z zamudo.

Ta svet še kako potrebuje energije blagoslovov v protiutež vsem težkim energijam, katerim smo priča vsak dan.

Zapomni si, prišel si na ta svet, da boš svetil v temi, ne ugašal svetlobe. Ja – lučka si, zato sveti v vsem svojem sijaju, in uživaj v tem.

iz srca, Simona

Plemenit blagoslov:

Blagoslavljam vse vas, ko tole berete.
Naj vas preplavi občutek radosti in sreče.
Mene pa preplavlja občutek hvaležnosti, da ste z mano.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Energija blagoslavljanja appeared first on Plemenitenje.

V bistvu naš ego stremi k udobju, kjer je vse znano in varno, ko si navajen svojega življenja.

Ampak kaj pa, če ti življenje, ki si ga navajen in ga živiš, ni všeč? In v bistvu ne želiš tako živeti?

Takrat zna biti, v sicer navideznem udobju, precej neudobno. Lahko si nemiren ali še huje – tesnoben.

Ljudje okrog tebe ti govorijo, da ti nič ne manjka, ti pa veš, da ti. Manjka ti življenje. Ne preživljanje časa – to je tista ”udobna” navajenost, ampak življenje.

Ko se počutiš zares živ in dihaš s polnimi pljuči.

Ves čas si v bistvu želiš iz tega udobja, ki to ni, vendar je pot ven stresna, negotova, nevarna, ne veš, kaj je tam zunaj, in ja – skrajno neudobno je – kaotično.

Če ostaneš tu, kjer si, boš imel mir. A pa res? Kakšne so pa tvoje misli in občutki v tem ”miru”? Nič kaj mirne, predvidevam.

Saj imamo plane, kako ven, ampak tudi plane kujemo take čim bolj udobne, kajne?

Kaj pa, ko zaznaš priložnost izven vseh planov, in je ta precej manj všečna od planirane, ali si pripravljen skočiti, pa bo kar bo? Verjeti, da bo, zaupati?

Ego se seveda takoj vklopi in začne strašiti s polno paro in navajati razloge, zakaj to ni pametno. Saj vem – on hoče udobje.

Vendar en mali glasek tam nekje edini ne analizira, ampak samo reče – skoči.

Zakaj bi skočil, če ne veš, kaj je spodaj? Zakaj bi se iz udobnosti znanega podal v nevarnost neznanega?

Razodetje: Edino bolj strašno od tega, da ne veš, kaj te čaka, če boš skočil, je, da veš, kaj te  čaka, če ne boš.  

Ko si drzneš skočiti, si vsaj daš možnost, da se nekaj spremeni, statičnost pa vodi le v obtičanost. Le ta vodi v občutek nesmisla, občutek nesmisla pa vodi v tesnobo. 

Dolgoročna tesnoba pa v najhujši obliki vodi celo do želje, da ne bi več živel.

Torej v bistvu ti je v vsakem primeru neudobno – v obtičanosti preživljanja časa, ko se zavedaš, da kljub navideznemu udobju, umiraš znotraj sebe ali pa ti je neudobno, ker spremembe prinašajo nemir in kaos in veliko dogajanja izven cone udobja.

Od tebe je odvisno, kaj boš izbral.

Če res hočeš ven, naprej, nekam – ko zaznaš priložnost, četudi le ta ni v skladu s tvojimi plani, le poslušaj tisti mali glasek

in skoči.

iz srca, Simona

Plemenit namig: 

Tisti mali glasek je tvoja duša, zato ji le zaupaj. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Neudobno udobje appeared first on Plemenitenje.

Verjamem, da je za mnoge konec tega leta še bistveno bolj zaželen kot prejšnjih.

To je bilo najkrajše ali pa najdaljše leto, odvisno s kakšnega stališča ga pogledamo.

Tukaj smo vsi zelo dobro izkusili relativnost časa. Po eni strani je bilo to leto najkrajše do sedaj, saj ga je bilo na nek način konec že marca; no vsaj leta, kot smo ga navajeni. Po drugi strani pa najdaljše ravno zaradi tega, ker se je le to v enem trenutku ustavilo. Zaradi dotične ustavitve, je bilo pa dogajanje bolj intenzivno. Vse naše težave so postale bolj intenzivne, vsa naša čutenja so postala bolj intenzivna. In takrat, ko se je svet tam zunaj ustavil in ni bilo več kam zbežati, ni preostalo več nič od sprenevedanja, ostal je naš notranji svet, le ta se je obilno odprl. In na plan je privrelo marsikaj, kar je bilo tam notri dobro pospravljeno že nekaj časa.

To je leto, ki si ga bomo zapomnili.

Razkrilo je resnico zunanjega sveta. Kot da bi, hoteli ali ne, kolektivno zaužili tisto rdečo tabletko iz filma Matrica in, hoteli ali ne, posledično uzrli resnico čez navidezno pročelje matrice.

Jaz bom temu letu rekla leto razvoja.

Prišli smo do trenutka, ko je razvoj vseh nas nujno potreben, če želimo naprej.

Razvoj kolektiva, ki ustvarja svet, pa se začne v razvoju vsakega posameznika, torej mene in tebe.

Leto, ki je mnoge zaviralo v ustvarjanju, je leto, ki je spodbujalo k razvoju.

Vsi smo to doživljali na svoj način. Razvoj se najprej začne s soočenjem vsega, česar še nismo predelali pri sebi, in se le to odraža v našem življenju, v naši manifestaciji, ali pa s soočenjem z našo zablodo, ki smo jo sprejeli kot način življenja.

Takšnih soočenj je bilo letos ogromno. Leto je odkrilo preprogo in razkrilo vse, kar je bilo lepo pometeno pod njo. Pokalo je na vseh področjih.

….vse z namenom razvoja….

Zato ob koncu leta bistvena vprašanja:

Ali smo kaj odnesli od tega?

Ali smo prisluhnili sporočilu?

Ali smo se zamislili nad svojim življenjem?

Ali smo ugotovili, kje so potrebne spremembe?

Ali smo pripravljeni delati na teh spremembah?

V bistvu bi se morala vprašanja začeti: »Ali si/sem…«, ker ne sprašujem kolektiva, sprašujem tebe, sprašujem ves čas tudi sebe.

Če smo se v tem razvojnem letu ukvarjali z razvojem, potem smo naredili več, kot mislimo, da smo, in leto ni zgolj minilo. Postavili smo dobre temelje, na katerih bomo v prihodnje gradili naš svet.

V kolikor smo se le prepustili negativnim vplivom zunanjega sveta in ves čas le tarnali in čakali, da bo vsega konec, nismo slišali sporočila, zato se le to zna ponoviti, mogoče tokrat še malo bolj glasno.

Kot vsako leto, spremembe zgolj z novo letnico, ne pridejo samoumevno, ker smo mi tisti, ki s svojo zavestjo ustvarjamo te spremembe.

Tudi leto 2021 bo intenzivno – nadaljuje se. Tako bo leto 2021 za nekatere leto novih priložnosti, za nekatere pa še glasnejše izkušanje lekcij – z namenom razvoja.

In zapomnite si še nekaj: Razvoj vodi v uspeh.

V bistvu je vsak uspeh posameznega človeka pogojen z razvojem.

Zakaj? Ker nismo vsi v življenju startali v isti izhodiščni točki. Ravno zato uspeha človeka ne moremo gledati objektivno. Lahko govorimo o objektivno uspešnem produktu, prodaji, podjetju, o uspehu človeka pa ne, ker je odvisen od njegovega razvoja.

Nekdo se je rodil v bogato družino, nekdo drug v revno, nekdo z boljšimi telesnimi predispozicijami kot nekdo drug, nekdo v razvitejšem bolj naprednem delu sveta, kot nekdo drug,… Kako bomo primerjali uspešnost različnih ljudi po nekih objektivnih merilih? Kdo je bolj uspešen? Tisti, ki ima več denarja? Tisti, ki ima svoje podjetje? Tisti, ki ima svojo hišo?

Ne da se primerjat, kajne? Kajti gre za popolnoma različne ljudi, z različnimi izhodiščnimi točkami ter različnimi izzivi in ovirami na poti.

Zato odgovor na vprašanje, kdo je bolj uspešen, je:

Tisti, ki je v tem času naredil večji razvoj.

To je uspeh – kam uspeš priti, glede na to, kje si začel in kaj si vse moral prestati vmes.

Zato te v tem letu razvoja pozivam, da nehaš gledati druge, kje in kaj že vse so, in kje ti še nisi, se nehaš primerjati z drugimi, in pogledaš samo sebe.

Pogledaš, kje vse si bil na tej poti, čez kaj vse si se uspel prebiti, kaj vse si premostil in preživel, koliko si zrasel v tem času, kaj vse si dojel, kaj vse si ustvaril.

Le poglej – grem stavit, da si bolj uspešen, kot si mislil. Bodi ponosen na ta uspeh. Naj ti bo le ta pozitivno vodilo za prihodnost.

Premikaš se, razvijaš se, torej postajaš čedalje bolj uspešen. Tvoj uspeh pomeni, koliko svojega potenciala uresničuješ in v kolikšni meri ustvarjaš življenje, ki ga želiš živeti.

Ne ukvarjaj se z uspehom, ukvarjaj se z razvojem, zavestno ves čas. Kajti z razvojem uspeh pride avtomatsko, ne pa takoj.

Najtežje se je razvijati takrat, ko se nam zdi, da se sploh nič ne dogaja, da smo obtičali, da ne bo nikoli nič bolje, vendar je vse to le znak, da je razvoj še toliko bolj pomemben.

Celo življenje je en sam razvoj – po to smo navsezadnje prišli v inkarnacijo, po izkušanje ob ustvarjanju sebe. Če se hočemo ustvarjati, se seveda moramo razvijati.

Če se razvoju upiraš, pač samo izkušaš, kar ti življenje dozira. Tudi to je ok, na voljo imamo kar nekaj inkarnacij.

Vendar, če želimo od življenja kaj več, tudi življenje želi več od nas.

Kaj praviš? Kako želiš naprej?

Zdaj se odločiš, kako boš vstopil v novo leto. Zdaj zasidraš novo energijo.

Sprejmeš razvoj? To pomeni delo, vendar le to dolgoročno vodi v zadovoljstvo in uspeh.

Ali sprejmeš zgolj preživljanje? To sicer ne terja pretiranega truda, vendar tudi ne vodi v samouresničitev.

Odločitev je tvoja.

Zagon se začenja zdaj !

iz srca, Simona

Plemenit novoletni pozdrav:

Se vidimo na drugi strani. 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razvojno leto appeared first on Plemenitenje.

Ljudje moramo pripadati, drugače se počutimo izgubljeni.

Pripadati nekomu, nečemu…

Saj smo samosvoji in najprej moramo pripadati sebi, kajti šele, ko imamo lastno identiteto, lahko zares izražamo pripadnost v odnosu do nekoga, do nečesa.

Torej ne gre za tisto najstniško pripadnost, ko se še iščeš, ko brez pripadnosti sploh ne veš, kdo si, ko te določa okolica, ko se zdiš sam sebi toliko vreden, kot te vrednoti skupina, ki ji želiš pripadati.

Okolica te več ne determinira, zdaj si odrasla osebnost, in se več ne iščeš, temveč se ustvarjaš. Drznem si trditi, da ste tisti, ki berete tole pisanje, že zdavnaj na tej stopnji.

Pa vendar…. rabiš pripadati – nekomu, nečemu.

Drugače se življenje zdi ohlapno in zmedeno, in brez posebnega mesta zate.

Pripadati….partnerju, družini, otrokom, službi, delu, domu, kraju,…

Pripadnost prinaša zadovoljstvo in občutek varnosti in pomembnosti.

In ko nekomu oz. nečemu pripadaš, je le ta/to zate pomemben/pomembno.

S pripadnostjo označiš pomembnost tistemu, komur/čemur pripadaš.

Če čutiš pripadnost do partnerja, je partner zate pomembna oseba v tvojem življenju, če čutiš pripadnost delu, je delo zate pomembno,…

In ne le to – ti se počutiš pomembnega v odnosu do tistega, komur/čemur pripadaš.

Razodetje: Pomembnost in pripadnost sta sorazmerni.

Bolj kot se počutiš pomembnega v službi, bolj ji pripadaš.

Bolj kot čutiš pripadnost svojemu kraju, bolj je zate pomemben.

V tem času hitrega tempa, ko življenje velikokrat kar drvi mimo, mnogo ljudi velikokrat ne čuti pripadnosti do skoraj nikogar/ničesar. In so kar razpršeni vsepovsod, nikomur in ničemur ne pripadajo.

Iz tega se razvije osamljenost, iz pomanjkanja občutka pripadnosti in pomanjkanja občutka pomembnosti.

Ker se ne zdiš dovolj pomemben v odnosu do nekoga/nečesa, le temu ne moreš pripadati. In, če ne pripadaš, postaneš osamljen, zdi se ti, da tam zunaj ničesar ni – zate.

Od tu se razvije lahko melanholija, depresija in celo težnje po samomoru.

Ljudje na tem svetu moramo pripadati.

Razmisli o tem. Komu ali čemu pripadaš ti? Kaj v svojem življenju označuješ kot pomembno?

V tistem, v čemer čutiš pripadnost, si res dober.

Če čutiš pripadnost delu, si zelo dober delavec, če čutiš pripadnost kraju, si zelo dober krajan, če čutiš pripadnost partnerju, si zelo dober partner,…

Ljudje, ki so najbolj zadovoljni v svojem življenju, imajo v njem veliko mero pripadnosti. Počutijo se pomembni.

Zakaj je pa pomembno biti pomemben?

Lahko prebereš v moji pretekli objavi:

https://plemenitenje.si/pomembnost-pomembnosti/

Ne išči pripadnosti, da boš pomemben. Ne išči je le zato, da se lahko nekam umestiš, ne gre na silo.

Pripadaj le tistemu, kar je zate, v skladu s tvojimi vrednotami, res vredno.

Pripadaj človeku, ki tudi sam čuti pripadnost do tebe.

Kljub temu, da vsi ljudje na nek način iščemo pripadnost, se le te na da izsiliti.

Pride sama od sebe, ko je nekaj res »prav«, t.j., ko začutimo, da smo z nekom/nečim zares povezani.

Ne glede na to, da okolica več ne narekuje, kdo naj bi ti bil, ker to določaš ti sam, pa te pripadnost odraža, veliko pove o tem, kdo si. Ali pripadaš uničevanju ali varovanju, ali pripadaš širjenju resnice ali laži, ali pripadaš ustrahovanju ali razsvetljevanju (vse trenutno zelo aktualno).

Jaz si želim zase, zate, za vse, vedno in povsod, pripadnost plemenitenju –plemenitenju sebe. In saj veš, če me bereš, ko se plemenitiš ti, se avtomatsko plemeniti vse okoli tebe.

iz srca, pripadna pisanju, Simona

Plemenit namig:

Če želiš vzbuditi v nekom pripadnost do tebe,
mu povej, kako pomemben je zate.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Potreba po pripadnosti appeared first on Plemenitenje.

Ali je to odlika ali pomanjkljivost?

Ali so vas učili, da je potrebno biti skromen?

»Skromnost je lepa čednost.«

– znan pregovor – Kaj nam hoče povedat?

Da bolj kot si skromen, bolj si čeden?

Ste se že kdaj vprašali? Jaz sem se to namreč vprašala večkrat.

Opažam namreč, da je veliko ljudi, ki imajo talente, pa so preskromni, da bi se pohvalili z njimi in izpostavili.

Skromnost je privzgojena.

»Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.«

– še en znan pregovor –

Mislim, da se ta pregovor bolj nanaša na hvaležnost kot na skromnost. Kajti vsaka nova kreacija se začne s hvaležnostjo za vse tisto, kar imamo, če tudi je le to majhno in skromno.

Želja po več pa je v človeški naravi in prav je, da si želimo več /veliko, to nas usmerja naprej k novemu ustvarjanju.

Razodetje: Vsak je vreden velikega, če si to želi.

Kdo je najbolj uspešen v tem svetu? Skromni ljudje?

»Dobro blago se samo hvali.«

– rek, ki je skregan z marketinško strategijo –

Dobro blago se samo hvali šele takrat, ko je že na vrhuncu.

Do takrat pa se mora človek na poti uspeha znati kar precej hvaliti, če hoče, da je opažen, kajti hvaljenje je način trženja.

Samo talent ni dovolj, če se le ta ne zna prodati. In če se ne uspe prodati, tudi drugi ljudje nimajo nič od tega talenta, ker le ta ostane nekje skrit v svoji skromnosti.

Če je tam zunaj nek dober slikar, je na mestu, da njegove slike vidi čim več ljudi. Ni namen, da slika samo zase, ni dobil talenta zato, da bo ostal skrit pri njem.

Vsi ljudje imamo neke talente, neke danosti, neke sposobnosti, ki izstopajo – zato, da le te pošljemo v svet, in se z njimi izrazimo. Tako izpolnjujemo sebe in druge.

In s to čedno skromnostjo nikomur ne delamo usluge, prej kot to, škodo delamo sebi in svetu.

Ampak eni se pa hvalijo na vsakem koraku…

Največkrat se najbolj hvalijo prav tisti ljudje, ki nimajo kaj dosti dati.

Je razlika, ali ti tržiš svojo sliko, ki si jo sam naslikal in se želiš uveljaviti kot slikar ali se hvališ sosedu in vsem povprek z novim avtom, z novim dopustom, z novo obleko,…

»Skromnost je stvar inteligence.«

Kaj pa to?

Nekoč sem imela možnost delati s človekom, ki ima tri doktorate, več visokih položajev na različnih funkcijah, napisal je ogromno knjig; seveda ima kar nekaj nazivov pred svojim imenom. Vprašala sem ga, kako naj ga kličem, ker so me medli vsi ti nazivi in nisem vedela, kateri je najbolj primeren.

Odvrnil mi je: »Reči mi kar Christian, tako mi je ime.

Mislim, da ta primer najbolj nazorno pove, kdaj je skromnost stvar inteligence.

Skromen je človek, ki se enako pogovarja s čistilko kot z direktorjem.

Skromnost v tem primeru je nasprotje nadutosti. Skromen je človek, ki je že nekaj dosegel v svojem življenju, in ne podcenjuje tistih, ki še niso tam, oz. ne predalčka ljudi glede na tiste vrste družbeno pomembnost, ki se meri z nazivi in premoženjem.

Zato so najbolj skromni po navadi tisti ljudje, ki so se morali leta in leta truditi za svoj uspeh, čez vzpone in padce.

Zato je največ nadutih ljudi tistih, ki so na zelo lahek način prišli do uspeha ali so se že rodili z zlato žlico v ustih in se, v primerjavi z drugimi, počutijo večvredne.

Torej – je skromnost na mestu?

Ja in ne.

Če povzamem – ne bodi skromen v svojih željah in ambicijah in ne v trženju sebe. Dober si, zato je prav, da se pohvališ in tudi sprejemaš pohvale.

Opazila sem namreč, da je veliko ljudem nerodno, ko jih pohvališ, ko jim daš nek kompliment. Namesto, da bi se zahvalili za izrečen kompliment, se začnejo kar opravičevati ali pojasnjevati v smislu:

Kompliment: »V tej obleki pa res super izgledaš.«

Odgovor: »Veš, saj je bila zelo poceni, sem jo kupila na razprodaji.«

Kompliment: »Lepe oči imaš.«

Odgovor: »Hvala, saj se trudim dobro namazati, sploh da skrijem te podočnjake.«

Kompliment: »Čudovito sliko si naslikal.«

Odgovor: »A dej nehi, sploh nisem tako dober. V bistvu mi sploh ne gre, to samo neki probavam.«

Meni zelo znano početje; v preteklosti sem se vedno odzivala na komplimente na ta način. Kot da nisem vredna pohvale in moram to na nek način izraziti. Pa sem se odvadila, ker če me/te nekdo pohvali, je pohvala zagotovo na mestu.

Zato, ko te nekdo pohvali oz. ti izrazi kompliment, je tvoj odgovor na to samo: »HVALA« !!!

Da zaključim povzetek o spodobnosti skromnosti…

Ko uspeš in boš zgled drugim s svojim uspehom (kar ni zgolj na cilju, ampak na vsaki stopnički na poti do tja), ohrani tisto zdravo skromnost v smislu, da spoštuješ človeka, pa naj si bo direktor ali čistilka.

Ne glede na ves uspeh, ki ga bom v življenju doživela, bom vedno…

Simona – ker mi je tako ime –

Plemenit citat:

Skromnost na stran -
Kdor je z malim zadovoljen,
velikega nikoli ne bo izkusil.
Zato bodi hvaležen za vse kar imaš,
in zahtevaj veliko, ker ti pripada.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Spodobna skromnost appeared first on Plemenitenje.

“Počutim se, kot bi se v mojem srcu borila dva volkova,” reče ded svojemu vnuku. “Prvi volk je jezen, maščevalen, ljubosumen in nasilen. Drugi volk je ljubeč, sočuten, srečen in prijazen.”

“In kateri volk bo zmagal?” vpraša vnuk.

“Tisti, ki ga bom hranil,” odgovori ded.

Sporočilo je kratko in močno: Odločitev je v tebi.

Jaz bi se dotaknila teh dveh volkov malo drugače. Zdi se mi vse skupaj precej bolj kompleksno.

Zdi se, da znotraj nas ves čas poteka nek boj, pa ne nujno med dobrim in zlom, ampak predvsem o tem, kdo mi smo, o naših sposobnostih in o naših nesposobnostih. Pa lahko rečemo temu boju, boj med dvema volkovoma.

Le da ju bom jaz malo drugače definirala:

ČRN VOLK je tisti, ki je nesposoben, nesamozavesten, nezmožen kreiranja, zato je reaktiven, ne verjame vase,…

BEL VOLK je nasprotje črnega, torej samozavesten in kreativen

Kajti volka iz indijanskega pregovora posledično izhajata iz teh dveh.

Katerega hraniš, je malo preveč preprosto vprašanje.

Zakaj?

Ker so ti ga večino tvojega življenja pomagali hraniti drugi.

Hranili so ga starši, vzgojitelji, učitelji, partnerji, šefi,… In ti se niti nisi tega zavedal, da ti vsi ti ljudje hranijo enega ali drugega.

Če si imel srečo, in te je tvoje življenje obdarilo s starši, ki so te vedno spodbujali in verjeli vate, z učitelji, ki so ti govorili, kako si pameten, s šefi, ki so prepoznali in priznali tvoje sposobnosti, s partnerjem, ki je v tebi videl ves tvoj potencial, potem si jim v tem trenutku lahko neskončno hvaležen, kajti res so te lepo pospremili na tvoji poti.

Vendar nismo imeli vsi takšne sreče, kajne?

Koliko je ljudi tam zunaj, ki so bili zatirani na 1001 način, včasih že od ranega otroštva. Ob sebi so imeli ljudi, ki niso znali hraniti belega volka, kajti tudi v njih je prevladoval črn volk, in tako se prenaša to hranjenje iz generacije v generacijo.

Vsi ti ljudje, ki so tako vestno hranili črnega volka v tebi, te lahko na koncu res prepričajo, da bel ne obstaja. Shiran do roba preživetja čepi nekje tam v nekem zakotnem kotu in upa, da se bo kdo spomnil nanj in ga končno nahranil.

Kako ga lahko nahraniš, če sploh ne veš, da obstaja? Nekateri ljudje so namreč že tako obupali, da niso več sposobni niti pomisliti na možnost, da imajo belega volka v sebi, ki lahko postane prav tako močen, kot trenutni črn volk, če ga le vztrajno in dovolj dolgo hranijo.

Kje se začne?

V TEM TRENUTKU ! TOČNO ZDAJ !

Razodetje: Bel volk obstaja v tebi. Čudovito mogočen je.

Če ga ne čutiš, ga ne čutiš zaradi prevelike prisotnosti črnega volka. Le ta je očitno preveč nahranjen, zato bel volk strada do te mere, da ga ne zaznaš.

V nekem trenutku v svojem odraslem življenju pa je potrebno prevzeti popolno odgovornost za oba svoja volka. In če po nekem »naključju« tole bereš, je očitno zate ta trenutek zdaj.

Ti si tisti, ki se odločiš zavestno, katerega volka boš od sedaj naprej hranil, ker boš potem z njim živel naprej.

Kako? Najprej ozavesti stanje obeh. Če ugotoviš, da je črn preveč rejen in bel preveč shiran, potem moraš najprej ugotoviti, kdo vse ti je pomagal hraniti črnega. To je zelo pomembno. Zato, da se odcepiš od teh hraniteljev. Čustveno v smislu, da so pač naredili, kar so, vendar nimajo več svoje pristojnosti v tvojem življenju, in tudi fizično, v kolikor takšni hranitelji v tvojem življenju še vedno aktivno hranijo črnega volka zate. Teh ne potrebuješ več !!! Res »hvala«, ampak naj hranijo svojega, vašega pa naj pustijo pri miru.

Potem imaš na drugi strani pa seveda možnost, da začneš izbirati hranitelje, ki ti bodo pomagali hraniti belega volka. Ti so nadvse dobrodošli v tvojem življenju. Z njihovo pomočjo boš hitreje nahranil lačnega belega volka. Izbiraj jih zavestno na vseh področjih tvojega življenja.

Dovolj je zgolj prepuščanja. Ne moreš kar dovoliti, da so drugi, ki niso bili sposobni verjeti vase, uničili ali še vedno uničujejo tudi tvoj potencial.

Ne izkoriščaj črnega volka za izgovore v svojem življenju, v smislu, tak pač sem, ne morem si pomagati. S tem si samo zapiraš možnosti, ki jih imaš.

Premik naprej se zgodi takrat ko, kljub temu, da tak pač si, začneš ustvarjati novega sebe. Kajti lahko ostaneš tak, kot pač si, celo življenje, ali pa se zavestno spreminjaš v takega, kot želiš biti, v takega, ki ima več od sebe.

Črn volk ne bo zares nikoli popolnoma izginil. Vsi ga imamo in vsi ga hranimo občasno nezavedno, in vsi občasno dovoljujemo, da nam ga nahranijo drugi.

Ampak, če se tega zavedaš, potem še toliko bolj zavestno hraniš svojega belega volka, kajti z njim boš lahko v življenju dosegal tisto, kar si najbolj želiš.

Upam, da sem ti ga vsaj malo zdaj nahranila tudi jaz, to je moj nadvse plemenit namen.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

V tebi se skriva vsa moč.
Ozavesti jo in začni uporabljati.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Hranjenje belega appeared first on Plemenitenje.

Celo najstniško obdobje se vrti okrog ugajanja – s tem se tvori pripadnost in na podlagi potrditev tudi oblikuje samopodoba.

In potem nismo več najstniki. Razvijemo se v odrasle osebe s svojo lastno identiteto, ki naj ne bi bila odvisna od odziva in potrditve okolice.

In če se sedaj odrasli ljudje malo ozrete okoli sebe, boste kaj kmalu opazili, da je tudi v odraslem svetu opaziti še kar nekaj najstniške scene.

Zagotovo boste našli človeka, katerega mnenje se spreminja z njegovim sogovornikom. Ko se le ta zamenja, se zamenja tudi mnenje.

In nekateri ljudje bodo naredili vse, da bi nekomu ugajali in bili pri njem dobro zapisani (velikokrat je to tudi povezano z določenimi koristmi, ki izhajajo iz tega naslova).

In so ljudje, ki morajo vedno ugajat vsem.

Brez potrditve se ne znajdejo in ne vedo, ali so ok, ali so sprejemljivi. Odvisni so od odziva okolice.

Kako je z ugajanjem v partnerskem odnosu?

Na začetku partnerskega odnosa je ugajanja z obeh strani kar veliko, se strinjate? Seveda hočeš ugajat nekomu, s katerim bi rad bil. Ampak, kaj se zgodi potem? Ko si že v partnerskem odnosu s to osebo, pa se ugotovi, da le nisi tako zelo ugajalen, kot je sprva kazalo, in še več, tudi on ni. In tako se začnejo prve težave.

To so ti novodobni nasveti za zmenke – kako se obnašati na prvem zmenku, kako na drugem, kaj se na prvem sme povedati in početi in s čim je potrebno počakati, da le ne bi tistega na drugi strani prehitro odgnal.

Ali je to res smiselno?

Da prideš na prvi zmenek v visokih petah, ki jih sicer nikoli ne nosiš, potem se zlažeš glede svoje starosti in nato nadaljuješ po priporočilih.

Moj pogled na to bi zelo hitro zmanjšal število zmenkov in verjetno veliko teh skrčil na enega, ker bi rekla, razkrij vse svoje karte takoj, bodi to, kar si – naj sprejme ali pusti.

Lahko si predstavljate, da nisem doživela veliko drugih zmenkov. – se malo hecam, ali pa tudi ne –

Vse to zveni smešno, ampak v resnici ni. Potreba po ugajanju nas oddaljuje od svoje identitete.

Če si vedno odvisen od potrditve s strani drugih, ne boš nikoli v resnici ugotovil, kdo si, oz. se razvil v svojstveno osebo.

To sčasoma postane naporno in povečuje tvoje nezadovoljstvo, in lagodje ob ugajanju je bistveno manjše od nelagodja neizraženosti sebe.

Kajti edinstven človek si, znotraj tebe obstaja želja po izražanju te edinstvenosti.

Ženske smo včasih še bolj podvržene nekemu ugajanju, ko nam moški ves čas sugerirajo, da nam bolj pristoji, če nosimo visoke pete, da smo v krilih lepše kot v hlačah in so dolgi lasje bolj privlačni od kratkih,…

To ni neka antipropaganda proti visokim petam in krilom – nosim vse to – ko pač meni paše. To je bistveno.

Skratka, vsi znamo zelo hitro opaziti druge okrog sebe, ki ustrezajo opisom ugajanja, kajne?

Kaj pa, ko pogledaš sebe? Si nagnjen k ugajanju in potrditvi?

Želiš biti všečen vsem?

Kolikokrat tvoja prava identiteta ostaja neizražena?

Ne nehaj ugajat. Le ne ugajaj drugim – UGAJAJ SEBI.

Nekaterim v tvoji bližini to seveda ne bo všeč – pa kaj – to je njihov problem.

Ti pa imaš pravico biti TI.

iz srca, Simona

Plemenito spoznanje:

Paše mi biti JAZ.
In mi tudi zelo pristoji. 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post (Ne)lagodje ugajanja appeared first on Plemenitenje.