Odbije polnoč v Ljubljani.

SODNI DAN- vojno stanje

Gledam z balkona.

Vidim »veličasten« ognjemet in še kup ostalih zraven.

Od pokanja kar bobni.

Gledam, kako se valijo strupi po zraku.

Le te bomo vdihavali v najslednjih dneh

mi – ljudje.

Gledam ptico, ki zbegano leti po zraku.

Stisne me, ko pomislim, kaj doživlja.

Na jok mi gre.

In ljudje so ob tem srečni.

Kaj je narobe s človeštvom?

Edina vrsta na tem planetu smo, ki uničuje svoje okolje in posledično sebe – zavestno.

In imamo se za najbolj inteligenstna bitja.

Dejanja govorijo vse o naši inteligenci in o naši stopnji zavesti.

Nobena tehnologija nam ne bo pomagala, če se ne bo nekaj spremenilo v naši zavesti, in bomo kot človeštvo končno dojeli, kaj je res pomembno.

Da je mir in čist zrak in povezanost ter spoštovanje do narave vredna več od neumnih ognjemetov.

Draga Gaia – moje srce drhti s tabo, žal mi je, resnično mi je žal za tvoj zrak, ki smo ga zastrupili, za tvoje živali, ki smo jih vznemirili.

V bistvu me je malo sram, da pripadam tej rasi brezbrižnih živali, ki se imenujejo človek, pa nič človeškega ne izkazujejo.

Vstop v novo leto bi lahko bil miren, v povezavi s sabo in v povezavi z naravo, v povezavi z Materjo Zemljo, katere del smo.

To je vir sreče, zdravja, radosti.

Mi pa delamo vse kontra, potem se pa pritožujemo, zaradi odsostnosti vsega naštetega.

Namenoma povzročamo hrup in kaos in razdejanje, potem bi pa radi živeli v miru.

Ej počasni smo res.

Delamo popravca za popravcem, pa vseeno mislimo, da smo pametni, kljub temu, da se ničesar ne naučimo.

Še zdaleč nismo zreli za  naslednjo stopnjo.

Dokler bo naš prehod predstavljal reke alkohola, povzročanje hrupa in kaosa in milijone umorjenih živali na krožnikih, lahko le sanjamo o drugačnem svetu.

Le vrtimo se v krogih brezupa naše zablode, kaj naj bi življenje na Zemlji bilo.

Razočarana – morali bi znati bolje.

Pa vseeno – si upam zanetiti iskrico upanja?

Ne, da se bo svet jutri spremenil.

Morda je dovolj, da se nekomu odprejo oči,

in začne gledati s srcem.

Nekomu?

Tebi? Njemu? Njej?

Vsaka množica je sestavljena in posameznikov.

ODPRI OČI.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Del narave si.
Ko škodiš njej,
škodiš sebi.

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Človek odpri oči appeared first on Plemenitenje.

Verjamem, da je za mnoge konec tega leta še bistveno bolj zaželen kot prejšnjih.

To je bilo najkrajše ali pa najdaljše leto, odvisno s kakšnega stališča ga pogledamo.

Tukaj smo vsi zelo dobro izkusili relativnost časa. Po eni strani je bilo to leto najkrajše do sedaj, saj ga je bilo na nek način konec že marca; no vsaj leta, kot smo ga navajeni. Po drugi strani pa najdaljše ravno zaradi tega, ker se je le to v enem trenutku ustavilo. Zaradi dotične ustavitve, je bilo pa dogajanje bolj intenzivno. Vse naše težave so postale bolj intenzivne, vsa naša čutenja so postala bolj intenzivna. In takrat, ko se je svet tam zunaj ustavil in ni bilo več kam zbežati, ni preostalo več nič od sprenevedanja, ostal je naš notranji svet, le ta se je obilno odprl. In na plan je privrelo marsikaj, kar je bilo tam notri dobro pospravljeno že nekaj časa.

To je leto, ki si ga bomo zapomnili.

Razkrilo je resnico zunanjega sveta. Kot da bi, hoteli ali ne, kolektivno zaužili tisto rdečo tabletko iz filma Matrica in, hoteli ali ne, posledično uzrli resnico čez navidezno pročelje matrice.

Jaz bom temu letu rekla leto razvoja.

Prišli smo do trenutka, ko je razvoj vseh nas nujno potreben, če želimo naprej.

Razvoj kolektiva, ki ustvarja svet, pa se začne v razvoju vsakega posameznika, torej mene in tebe.

Leto, ki je mnoge zaviralo v ustvarjanju, je leto, ki je spodbujalo k razvoju.

Vsi smo to doživljali na svoj način. Razvoj se najprej začne s soočenjem vsega, česar še nismo predelali pri sebi, in se le to odraža v našem življenju, v naši manifestaciji, ali pa s soočenjem z našo zablodo, ki smo jo sprejeli kot način življenja.

Takšnih soočenj je bilo letos ogromno. Leto je odkrilo preprogo in razkrilo vse, kar je bilo lepo pometeno pod njo. Pokalo je na vseh področjih.

….vse z namenom razvoja….

Zato ob koncu leta bistvena vprašanja:

Ali smo kaj odnesli od tega?

Ali smo prisluhnili sporočilu?

Ali smo se zamislili nad svojim življenjem?

Ali smo ugotovili, kje so potrebne spremembe?

Ali smo pripravljeni delati na teh spremembah?

V bistvu bi se morala vprašanja začeti: »Ali si/sem…«, ker ne sprašujem kolektiva, sprašujem tebe, sprašujem ves čas tudi sebe.

Če smo se v tem razvojnem letu ukvarjali z razvojem, potem smo naredili več, kot mislimo, da smo, in leto ni zgolj minilo. Postavili smo dobre temelje, na katerih bomo v prihodnje gradili naš svet.

V kolikor smo se le prepustili negativnim vplivom zunanjega sveta in ves čas le tarnali in čakali, da bo vsega konec, nismo slišali sporočila, zato se le to zna ponoviti, mogoče tokrat še malo bolj glasno.

Kot vsako leto, spremembe zgolj z novo letnico, ne pridejo samoumevno, ker smo mi tisti, ki s svojo zavestjo ustvarjamo te spremembe.

Tudi leto 2021 bo intenzivno – nadaljuje se. Tako bo leto 2021 za nekatere leto novih priložnosti, za nekatere pa še glasnejše izkušanje lekcij – z namenom razvoja.

In zapomnite si še nekaj: Razvoj vodi v uspeh.

V bistvu je vsak uspeh posameznega človeka pogojen z razvojem.

Zakaj? Ker nismo vsi v življenju startali v isti izhodiščni točki. Ravno zato uspeha človeka ne moremo gledati objektivno. Lahko govorimo o objektivno uspešnem produktu, prodaji, podjetju, o uspehu človeka pa ne, ker je odvisen od njegovega razvoja.

Nekdo se je rodil v bogato družino, nekdo drug v revno, nekdo z boljšimi telesnimi predispozicijami kot nekdo drug, nekdo v razvitejšem bolj naprednem delu sveta, kot nekdo drug,… Kako bomo primerjali uspešnost različnih ljudi po nekih objektivnih merilih? Kdo je bolj uspešen? Tisti, ki ima več denarja? Tisti, ki ima svoje podjetje? Tisti, ki ima svojo hišo?

Ne da se primerjat, kajne? Kajti gre za popolnoma različne ljudi, z različnimi izhodiščnimi točkami ter različnimi izzivi in ovirami na poti.

Zato odgovor na vprašanje, kdo je bolj uspešen, je:

Tisti, ki je v tem času naredil večji razvoj.

To je uspeh – kam uspeš priti, glede na to, kje si začel in kaj si vse moral prestati vmes.

Zato te v tem letu razvoja pozivam, da nehaš gledati druge, kje in kaj že vse so, in kje ti še nisi, se nehaš primerjati z drugimi, in pogledaš samo sebe.

Pogledaš, kje vse si bil na tej poti, čez kaj vse si se uspel prebiti, kaj vse si premostil in preživel, koliko si zrasel v tem času, kaj vse si dojel, kaj vse si ustvaril.

Le poglej – grem stavit, da si bolj uspešen, kot si mislil. Bodi ponosen na ta uspeh. Naj ti bo le ta pozitivno vodilo za prihodnost.

Premikaš se, razvijaš se, torej postajaš čedalje bolj uspešen. Tvoj uspeh pomeni, koliko svojega potenciala uresničuješ in v kolikšni meri ustvarjaš življenje, ki ga želiš živeti.

Ne ukvarjaj se z uspehom, ukvarjaj se z razvojem, zavestno ves čas. Kajti z razvojem uspeh pride avtomatsko, ne pa takoj.

Najtežje se je razvijati takrat, ko se nam zdi, da se sploh nič ne dogaja, da smo obtičali, da ne bo nikoli nič bolje, vendar je vse to le znak, da je razvoj še toliko bolj pomemben.

Celo življenje je en sam razvoj – po to smo navsezadnje prišli v inkarnacijo, po izkušanje ob ustvarjanju sebe. Če se hočemo ustvarjati, se seveda moramo razvijati.

Če se razvoju upiraš, pač samo izkušaš, kar ti življenje dozira. Tudi to je ok, na voljo imamo kar nekaj inkarnacij.

Vendar, če želimo od življenja kaj več, tudi življenje želi več od nas.

Kaj praviš? Kako želiš naprej?

Zdaj se odločiš, kako boš vstopil v novo leto. Zdaj zasidraš novo energijo.

Sprejmeš razvoj? To pomeni delo, vendar le to dolgoročno vodi v zadovoljstvo in uspeh.

Ali sprejmeš zgolj preživljanje? To sicer ne terja pretiranega truda, vendar tudi ne vodi v samouresničitev.

Odločitev je tvoja.

Zagon se začenja zdaj !

iz srca, Simona

Plemenit novoletni pozdrav:

Se vidimo na drugi strani. 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razvojno leto appeared first on Plemenitenje.

Koliko ste trpeli, ker se niste mogli družiti s tistimi, kot po navadi? Kakšna prilagoditev je bila letos potrebna? Tisti, ki se udeležujete svetih maš, kako vam je tokrat to manjkalo? Letos ste jedli nežegnano hrano.

Držita dve dejstvi:

1.Ljudje smo pogostokrat ujetniki navad in tradicij.

Veliko stvari smo navajeni početi na isti način vedno znova in znova, velikokrat niti ne vemo zakaj – tako je pač od nekdaj. In tradicije ravno ne puščajo veliko manevrskega prostora, so kot nekakšni nezapovedani protokoli, ki nas silijo stvari početi na določen način

2.Ljudje smo se vedno sposobni prilagoditi.

Vendar stežka in velikokrat šele takrat, ko življenje to od nas zahteva. In po navadi ta prilagoditev v nas vzbuja nekakšno nelagodje.

Letos je drastično leto polno sprememb in novih prilagoditev. Vsi izkušamo v teh dneh marsikaj novega – in ni vse slabo, se strinjate?

Spremembe velikokrat dojemamo kot zoprne, vendar, ko jih sprejmemo, ko sprejmemo situacijo, v kateri smo se znašli, se pomirimo z njo, se pomirimo s sabo v njej, takrat smo ok. Torej, če se vrnemo na Veliko noč. Je minila, kakor pač je. Se je vsak prilagodil po svoje. Pri nas je celo padla ideja, da jo praznujemo enkrat v maju, oz. ko bodo okoliščine pač dopuščale. Kako svobodomiselno. Ali je res pomemben datum? Ti si lahko narediš Veliko noč, kadarkoli želiš.

Ja, kaj pa maša, pa žegnanje, pa blagoslovitev hrane?

Dragi moji – za vse to ne potrebujete niti cerkve niti župnika. Molitev bo isto delovala doma, če je iskrena. Hrano, kakor tudi vse ostalo v življenju, lahko vedno blagoslovite kar sami in to kar brez žegnane vode. Verjemite, da bo isto zaleglo. Zakaj? Ker je namen tisti, ki deluje. Tu se skriva vsa moč blagoslavljanja.

Jaz ves čas blagoslavljam svojo hrano, da je le ta še okusnejša in še bolj hranljiva.

Zato, ne se preveč pustiti ukalupiti tradiciji in navadam. Včasih je fajn, da naredimo nekaj na popolnoma drugačen način, uvedemo nekaj novega, opustimo staro odsluženo in gremo naprej.

Ta situacija nam daje priložnost, da malo osvežimo svoje delovanje v življenju.

No, kakšne navade pa le obdržite – tiste, ki vas podpirajo na vaši poti, ki krepijo vaše zdravje in zavedanje in so predvsem za vas smiselne.

In predvsem na vaši poti vedno verjemite vase, verjemite v to, kar počnete, v to kar vas žene naprej, verjemite v svoje poslanstvo, verjemite, da se stvari, ne glede na vse, odvijajo v pravo smer. Konec koncev, verjemite v čudeže – to je sporočilo mojstra odrešenja Jezusa.

Ne glede na to, kaj se vam vse v življenju pripeti, koliko trpljenja je včasih potrebno dati skozi, tudi če vas “križajo”, ker sledite sebi, verjemite, da ste, v kolikor delate na sebi, na poti odrešitve, verjemite, da prihaja dan, ko se bo odvalil tudi vaš kamen in boste vstopili v tisto novo življenje, po katerem tako hrepenite.

To je to vstajenje od mrtvih – ko se enkrat osvobodite vseh svojih muk, ki so vas pestile vrsto let in onemogočale vašo svobodo, ko pustite svojo preteklost za sabo in oprostite sebi in ljudem, ki so vas prizadeli. Ko se pomirite sami s sabo v tem trenutku bivanja, in si priznate, da ste čudoviti. To je vaše odrešenje, vaše vstajenje, vaše zveličanje, ki riše povsem novo pot.

iz srca, Simona

Plemenit blagoslov:

Blagoslovljeni
vsi, ki verjamete vase,
vsi, ki sledite sebi,
vsi, ki sprejemate novo pot,
vsi, ki se plemenitite.
 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Velikonočno sporočilo appeared first on Plemenitenje.

Po navadi proti koncu leta komaj čakamo, da se le to konča in z njim vsa stara energija, vse kar nam ni povšeči, vse, kar bi hoteli drugače, boljše.

Vendar vsi vemo, da zgolj pričakovanje ni dovolj in ne prinese želenega samoumevno samo s spremembo številke na koledarju.

Mi smo tisti, ki moramo narediti nekaj drugače, če želimo izkušati drugačnost.

»Norost je ponavljanje starega ravnanja in pričakovanje drugačnih rezultatov.«

Albert Einstein

Čas je zdaj – takoj.

Čas je, da najprej vzpostavimo energijsko platformo, na kateri bomo delovali vse leto. Kako? Tako, da izberemo energijo, na kateri bomo delovali.

Kakšna bo tvoja izbira?

Boš skrbel za svoje zdravje ali ga boš uničeval?

Boš s svojimi dejanji pripomogel k varovanju ali k uničevanju tega planeta?

Boš podpiral ljudi ali jih boš zatiral?

Boš privoščil dobro ljudem ali boš nevoščljiv in škodoželjen?

Boš širil strpnost ali nemir?

Boš navdihoval ali teptal?

Boš kreiral ali zasmehoval?

Se boš vdajal strahovom ali dal možnost pogumu?

Boš lenobno sanjaril ali aktivno sodeloval?

….

Seznam se nadaljuje, ampak veš, o čem je govora.

Zavestno se odloči in postavi svojo energijsko platformo.

Navajam dva močna energijska vzvoda, ki izjemno vplivata na naše življenje.

Prvi izhaja frustracije in se imenuje Posmehovanje.

Posmehovanje predstavlja zelo močno negativno energijo. S posmehovanjem zapiraš vrata kreaciji, zato opravi s posmehovanjem, če hočeš biti kreator. Posmehovanje je zgolj izraz notranjega nezadovoljstva. Znebi se te negativne energije v svojem življenju, ne koristi ti v nobenem pomenu.

Drugi izhaja iz kreacije in imenuje se Podpora.

Podpora predstavlja izjemno močno pozitivno energijo. Ko podpiraš nekoga na njegovi poti, ga spodbujaš, verjameš vanj, s tem močno energijsko podpreš tudi sebe. To je definitivno energija, ki jo hočeš širiti v svetu in zasidrati v svoji novoletni energijski platformi.

Izjemno močen energijski stavek: »Verjamem vate.« Izrazi ga osebi, v katero verjameš in si zasluži tvojo spodbudo. S tem ga boš energijsko podprl, vendar pa mora biti znotraj teh besed izražena resnica. Torej izreci ta stavek z najvišjo stopnjo energije v smislu, da resnično verjameš v izrečeno.

V bistvo vsako energijsko sporočilo dostavi na ta način – z namenom in energijo in absolutno resnico izrečenega. Ne trosit besed kar tako iz navade.

Stavek: »Ljubim te« lahko spremeni celotno vibracijo, lahko pa je zgolj stavek kot npr. pomil sem posodo. Razlika je v energiji izrečenega.

Ko izbereš, s kakšno energijo se želiš ukvarjati, oz. kakšno energijo hočeš pošiljati v svet, le-ta predstavlja tvojo energijsko platformo, na kateri ustvarjaš svoje življenje.

Kajti, kot večkrat poudarjam – energija, ki jo podpiraš, podpira tebe.

Ne vem za vas, zase vem, da se hočem napajati iz energije podpore in spoštovanja. V tej energiji hočem ustvarjati.

Ti si upravljalec energije. Zato jo upravljaj modro, z vsem spoštovanjem do sebe in drugih in vsega, kar te obdaja.

Tako, teren je pripravljen. Zdaj lahko vanj zasadiš vse ideje in cilje, ki jih imaš za leto, ki je pred tabo.

Brez obotavljanja in oklevanja z glavo pokonci, strumno naprej po svoji poti.

Korak za korakom, in pomni – posej le tisto, kar želiš nekoč požeti.

2020 – AKCIJA !

iz srca, Simona

Plemenita novoletna afirmacija:  

To je moje leto.
Sprejemam vse, kar oddajam.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Energijski zagon novega leta appeared first on Plemenitenje.

In nekje na poti se jim je izmuznilo življenjsko poslanstvo.

Živeti sanje – to so sanje vsakega človeka na svetu. Vsi sanjarimo, kako bi živeli. Ampak le malo je tistih, ki zaživijo svoje sanje.

Zakaj? Ker se sprijaznijo s tem, kar je, namesto, da bi konstantno stremeli k tistemu, kar bi moralo biti.

Nekaj poskušajo in se trudijo in upajo in čakajo, da bo nekoč drugače, bolje. In ker kar ne gre, na koncu obupajo, in se sprijaznijo s tem, kar je.

Na koncu pridejo do spoznanja, da je to vse kar je »as good as it gets«, pač ne gre drugače. Zadovoljijo se z življenjem, ki ne izpolnjuje. Ostanejo večno ujeti v tisti bedni službi, v tisti nefunkcionalni partnerski zvezi, nezadovoljivem finančnem stanju, nevšečni preobilni telesni postavi,…

Najbolj žalostno je videti človeka, ki se je sprijaznil s svojo usodo in ne verjame, da je lahko drugače.

Nesrečni, nezadovoljni, neizpolnjeni ljudje postanejo zagrenjeni in tečni. Nekateri postanejo celo zlobni in nevoščljivi in znajo nagajat drugim. Nekateri bodo naredili vse, da izsilijo pozornost, da se drugi ukvarjajo z njimi, ker sami ne vedno, kaj bi s sabo. To so, nič drugega kot, izražene frustracije.

Pojavijo se tudi razne oblike bega, bodisi v alkoholu, varanju, pretiranemu materializmu, raznih pomirjevalih in antidepresivih, …

Dolgoročno to ne pelje nikamor – vse to te le drži na istem mestu v življenju in oddaljuje od samega sebe.

Ampak – ljudje obupajo prekmalu, ker so včasih utrujeni od predolgega hrepenenja in, ker se v toliko letih nič ne zgodi, začnejo verjeti, da jim ni namenjeno.

Ja vem, čakal si že »100« let, da se bo zgodilo, pa se ni. Pregledal si za vsak ovinek, pa tam ni bilo ničesar. Ponavljal si vse »ta prave« afirmacije, pa niso delovale. Poskusil si že vse, pa ni šlo. Zdaj si pa že naveličan vsega, ne da se ti več, nima smisla – predaja usodi.

Ampak občutek znotraj tebe pa ni kompatibilen s tvojim sprejetjem stanja »as good as it gets«. Ostajaš nervozen in nezadovoljen, ker se na nek način zavedaš, da tam zunaj obstaja nekaj več tudi zate. Ta občutek te ne vara – ta občutek je govorica tvoje duše.

Nikoli se ne zadovolji/sprijazni s približkom življenja.

Če ti občutek sporoča, da nekaj ni zate, da ti ne služi več, je nujno potrebno, da ga upoštevaš.

Itak se ne boš jutri ločil, pustil službe, se preselil nekam drugam, začel nekaj novega…

Te stvari trajajo in terjajo veliko energije in kar nekaj poguma in predvsem vztrajnosti.

Novo leto – nova energija, ne se svaljkat v stari, ustvarjaj novo, poslavljaj se od starega, išči pot ven iz tistega, kar veš, da ni zate – vedno – in znova – in vedno znova.

Moja novoletna želja za vas je, da zaupate občutkom, ki vam govorijo, kaj je za vas in kaj ne, da sledite sebi, da vedno hodite naprej, ne glede na vse izzive v življenju, da nikoli ne obupate in se nikoli ne sprijaznite z manj, kot ste vredni, da ne odnehate, dokler v polnosti ne izpolnite sebe.

Torej vam ne bom zaželela zdravja in uspeha in sreče.  Želim vam čim več stika s samim seboj in izpolnjevanjem sebe.

Kajti, ko izpolnjuješ sebe, v skladu s tem, kar ti si, takrat si zdrav in uspešen in ja – srečen.

Jaz tudi s tem pisanjem izpolnjujem sebe. Srečna sem, da lahko ta del sebe delim z vami.

In iskreno hvaležna vsem Vam, ki me berete in se plemenitite skupaj z mano.

Hvala, ker ste. Hvala, ker sem.

iz srca, Simona

Plemenito novoletno sporočilo:

Bodi to, kar si,
in postani,
kdor hočeš biti.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Novoletne želje izpolnjenih sanj appeared first on Plemenitenje.

Kaj sploh je Božič?

Je postavljanje in okraševanje smrekce?

Je postavljanje jaslic?

Je družinsko druženje?

Je odpiranje daril?

So to božični piškoti?

So morda božični filmi?

Je vonj po cimetu?

Je božična večerja?

Je božično jutro?

Je Božiček ali Jezus?

Je vse našteto ali nič od tega?

Kaj je Božič za vas?

Potrošništvo pravi, da je to nakupovanje in darila.

Coca Cola je svetu dostavila najbolj simpatičnega starca v rdečem.

Zraven dodamo še malo pravljičnosti severnega sija in jelenov, ki tečejo po zraku.

Krščanska vera pa poveličuje Jezusov prihod z napevom Sveta noč.

Kakorkoli, to je vse prej kot navaden večer oz. navaden dan.

Takrat si ljudje vzamemo čas – čas zase, čas za naše najbližje. Še trgovine se prej zaprejo. In, ko se to zgodi, nastane – MIR. Nek spokojen mir, ki ga ne doživiš na noben drug dan v letu.

Vsi se pospravijo v tople domove in v, s kadilom odimljene, cerkve.

In na TV-ju se tradicionalno predvajajo vsi deli filma Sam doma.

Nekaj se spremeni v kolektivni zavesti za hip – prijetno je.

Torej kaj je Božič?

Božič je vse od naštetega, in več, ki ti nekaj pomeni, kajti Božič ni tam zunaj, Božič se nahaja v tebi.

Razodetje: Božič je občutek.

• Občutek, ko sediš za mizo s svojo družino,
• občutek, ki ti ga vzbuja vonj po cimetu,
• občutek, ko vidiš iskrice v očeh otrok ob pričakovanju na Božička,
• občutek spokojnosti ob melodiji Svete noči,…

Zato ni pomembno, kaj počneš na ta večer/dan, in ali verjameš v Božička ali Jezusa, ali v oba ali v nobenega. Pomemben je občutek znotraj tebe.

V tem božičnem vzdušju se za hip ustavi in ozavesti to čudovito energijo.

Le zapri oči, sprosti se, in vdihni – Božič.

Jaz obožujem Božič. Božič nosi v sebi prav posebno energijo. Jaz si jo predstavljam kot neko kombinacijo vonja po cimetu in kadilu, najbolj tople odeje, kosmatih copat, kakava v roki, lučkajoče svetlobe, božičnih risank, toplega objema, notranje radosti, iskrive magičnosti in dopuščanja, da se lahko družiš z Jezusom, Božičkom ali pa medvedkom Puuh-jem, kajti Božič znotraj tebe nikoli ne omejuje ampak neomejeno osvobaja.

Zato ga majhni otroci doživljajo tako potencirano. S svojimi velikimi očki ne predalčkajo, kaj je resnično in kaj ne. Resnično je vse, v kar verjamejo.

Tudi pri odraslih ljudeh je tako, le da veliko njih ne verjame več skoraj v ničesar, izgubijo stik s čarobnostjo, in potem so nesrečni, kajti svet brez čarobnosti je pust in turoben in dolgočasen.

Spomnite se tistih svojih otroških dni, ko ste še verjeli. Zdaj se spomnite tega občutka. Itak gre vedno za občutek pri vseh stvareh v življenju. Če si drznete verjeti, boste nazaj dobili tudi ta občutek – tako zelo preprosto. Pa vseeno ne, ker odrasli ljudje tako radi komplicirajo, tako se sami sebi zdijo bolj pametni in resni, v resnici so pa samo še bolj nesrečni.

Božič je idealen čas, da malo ugasneš svoj prenatrpan um, postaneš spet malo otroško naiven, pustiš svojemu notranjemu otroku, da pride na plan in poiščeš v sebi vsa tista pravljična bitja, v katera si nekoč verjel in se ponovno povežeš z njimi. Verjemi, všeč ti bo.

Odpri se vsej božični čarobnosti in naj te domišljija ponese tako daleč, kot ji dovoliš.

Navsezadnje, jeleni letijo, če upaš verjeti v to.

iz srca, Simona

Plemenita božična afirmacija:

Vse, v kar verjamem, je zame resnično.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Božič v meni appeared first on Plemenitenje.

Vsaj tako izgleda v blišču prazničnih dni. Vendar za vsakim pročeljem blišča obstaja temno zakulisje stiske.

Veliko jih je. Opazim jih na obrazih ljudeh.

Temu prazničnemu vzdušju se ne da izogniti, čeprav je veliko ljudi, ki bi jim odleglo, da bi ga že bilo konec in bi se življenje spet vrnilo v stalnice vsakdanjika, kjer te vse na vsakem koraku ne opominja, da nisi tam, kjer bi hotel biti.

December narekuje nakupovanje, zapravljanje, druženje, bogate pojedine, nazdravljanje, …

Ob vsem tem dogajanju pa se prebujajo stiske, ki zajemajo vsa področja pomanjkanja. In v tem času je doživljanje pomanjkanja potencirano.

Kajti težko je ljudem, ki v času zapravljanja nimajo kaj zapravljati, in jim njihovo trenutno stanje ne omogoča, da bi se lahko predajali decembrskim radostim. Na obraz si nadenejo masko s pripravljenimi izgovori, kako jim letos ni do tega/onega, znotraj sebe pa želijo in tiho trpijo.

In prazniki ne prizanašajo tistim, ki so sami.

December je mesec osamljenosti.

Na vsakem koraku opomini, da nimaš nekoga, ki bi užival z njim v tem prazničnem vzdušju. Na TV-ju pocukrani božični filmi s srečnim zaljubljenim koncem, na radijskih postajah božične pesmi,…

Veliko ljudi se na božično jutro zbudi samih v postelji. Nekateri niti smreke ne postavijo, da jih le ta ne bi opominjala, da ni nikogar, s katerim bi delili pogled nanjo, ko bi se na kavču stiskali pod toplo odejo, in na božični večer ali božično jutro skupaj odprli darila.

Veliko ljudi na silvestra ob polnoči nima nikogar, ki bi ga poljubili. Držijo kozarec v roki, gledajo ognjemet, poslušajo pesem Silvestrski poljub (ki je, mimogrede, pesem o osamljenosti), s prikritimi solzami v očeh in cmokom v grlu razpadejo v prehodu v novo leto. In res zakopljejo silvestrski poljub v sebi, ker jim očitno tudi letos ni bil namenjen.

Veliko je nasvetov, kako preživeti te praznične dni. Večkrat sem že slišala, prebrala – saj je samo en dan, ki traja tako kot vsi – 24 ur in mine kot vsi ostali dnevi.

Torej vse kar moraš storiti je, da ga preživiš, počakaš, da mine? Kljub temu, da ne glede na to, kako se sprenevedaš, veš, da to ni zgolj en navaden dan.

Nasvete največkrat radodarno delijo tisti, ki se jim ni potrebno soočati s tovrstnimi stiskami. Vedno je lahko biti pameten za druge.

Zato moj praznični poziv: Ne dajajte nasvetov ljudem, ki so v stiski. Ponudite jim raje pomoč, če lahko. Ali pa bodite raje modro tiho.

Morda se nekoč sami znajdete v takšni stiski in verjemite, nasvet je zadnje, kar v takem trenutku potrebujete.

Za vse ljudi, ki se v prazničnih dneh soočate s stisko pa želim reči naslednje:

Bila tam, doživela in vas razumem.

Saj bo, saj bo bolje – je stavek brez pomena in kilava tolažba.

Sedaj sledi moj nasvet, ki to ni – ampak zgolj govorica izkušnje:

Ne se sprenevedat, da si ok, če nisi. Ne se delat veselega zgolj zato, da zadostiš okolici. Ne se udeleževat vseh druženj, če ti ni do tega. Izbiraj svojo družbo.

In na ta dva kritična dneva ne gre le za preživetje, ker mineta. To je že res, ampak …

Razodetje: Stvari, ki se jim izogibaš, imajo tendenco vračanja.

Torej, če si se/se boš znašel v teh prazničnih dneh v primežu stiske, se z njo sooči – naj pride na plan v vsej svoji grozoti.

Izgovori jo, izrazi jo, povej, kako si žalosten, ker si sam, povej, kako boli tvoja stiska. Izgovori vse, napiši vse, napiši knjigo o svoji stiski, napiši pisma ljudem, ki bi morali razumeti tvojo stisko (ne rabiš jih poslati, le napiši jih), zjoči se do konca.

In pogovori se – z Bogom. Povej mu vse, kar te muči, povej mu, da hočeš pomoč, naj ti pomaga, da ti bo lažje.

Ne glede na to, kako osamljenega se počutiš, verjemi – nikoli nisi sam – nikoli!

In že zdaj se lahko odločiš, kako se boš počutil na silvestrsko noč. Da, res je – odločiš se lahko.

In ob polnoči nazdravi vsej svoji nebeški družbi, ki ti šepeta na uho: »OK je, zaupaj, s tabo smo.«

iz srca, Simona

Plemenit citat:  

Osamljenost je le ena od interpretacij samote.
Interpret pa si TI.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Praznične stiske appeared first on Plemenitenje.

Dan, ko se dobimo z živimi domačimi in obiščemo grobove mrtvih domačih. V spomin nanje prižgemo sveče, lepo okrasimo njihove grobove, nekateri zmolijo molitev, duhovniki blagoslovijo grobove z žegnano vodo, srečajo se ljudje, ki se že dolgo niso videli, na pisto premierno pridejo novi plašči, in nekatera pokopališča se celo spremenijo v zabavišča s stojnicami s pestro ponudbo.

Vsemu pa po navadi botruje novembrski hlad, skozi katerega se nekako prebijemo, zato potem še kako paše toplina doma, toplina čaja, toplina novembrske kurjave, ko so radiatorji že prijetno topli, da si na njih pogrejemo prezeble roke, in toplina družine – tistih, ki so še vedno tukaj z nami, tistih, ki jih lahko obiščemo v dnevni sobi, ne na pokopališču.

Kolikokrat se zares zavemo tega dneva? In kolikokrat le opravimo vse potrebno, kot je v navadi in odkljukamo še en 1. november?

Kaj sploh je 1. november? Je dan mrtvih? Je dan vseh svetih? Komu je namenjen? Tistim ki so že odšli? Tistim, ki smo še tukaj? Je namenjen spominjanju, žalovanju, blagoslavljanju, molitvi? Se v tem dnevu ukvarjat s pokojnimi ali s še živimi?

Ste se kdaj vprašali, kakšen smisel ima za vas vse to početje tega dne? Kakšen je vaš osebni smisel, ne tisti, ki so ga sprogramirali drugi? Zakaj rože, zakaj sveče, zakaj obisk grobov, zakaj…? Kaj VAM vse to pomeni?

No, meni se je vedno vse skupaj zdelo odveč, in vsa ta ceremonija okrog grobov se mi ni zdela kaj dosti smiselna. Bolj kot ne se mi je vse skupaj zdelo kot neka promenada živih v neki krancariji grobarskega aranžiranja. Gneča na cestah, gneča na parkingih, gneča na pokopališčih, hitenje sem, hitenje tja, vsek skupaj me je bolj spominjalo na prometno konico, kot na nek duhovni mir in stik s pokojnimi.

Tako doživiš ta dan v prvonovembrski čredi. Če pa malo izstopiš iz nje…

Ali si že kdaj obiskal pokopališče zvečer, ko že pade tema? Ko je mir in v tišini odseva soj sveč? Ko se v zraku vonja prav posebna energija? Ko globoko v sebi, če tudi nezavedno, čutiš neko prisotnost?

To je ta stik.

Stik s sorodnimi dušami, ki te niso zapustile, zapustile so le svoje telo in prešle v višje dimenzije, kjer ga pač več ne potrebujejo.

Ta stik lahko vzpostaviš tako, da na široko odpreš svoje srce, in dovoliš pretok energije. S svojo sorodno dušo se lahko pogovoriš vse kar si želiš, v mislih ali v besedah, potiho ali na glas, ali pa jo zgolj začutiš in zaupaš, da je res tam s tabo. S tabo je na ta dan, s tabo je takrat, ko jo potrebuješ, in s tabo bo na dan, ko se boš tudi ti pridružil višjim sferam.

Ali mora biti za to ravno 1. november? Seveda ne, vendar pa je na ta dan kolektivna zavest bolj odprta duhovnim sferam, zato lahko izkoristiš to energijo.

Zakaj gremo na grob, če vemo, da tam v resnici nikogar ni, le strohnjeno telo?

Zakaj, ko nas nekdo zapusti, in smo v fazi žalovanja, hodimo jokat na grob? Zakaj, ko to osebo pogrešamo, mu pridemo prižgat svečko na grob? Zakaj, ko nas nekaj teži, gremo na grob, in tam povemo svoji ljubljeni osebi? Ste se že kdaj to vprašali? Vse to bi lahko naredili doma, pa vendar je drugače tam na grobu. Lažje je najti stik.

Na pokopališču je druga energija, tam je mir, tja si prišel z namenom, tam te nihče ne moti. In grob ti služi kot portal – to je tvoja povezava med tem in onim svetom, portal med Zemljo in Nebesi.

Zato dragi moji, doživite ta 1. november zavestno, ozavestite kaj VAM pomeni, konektajte se s svojimi sorodnimi dušami, tistimi ki še imajo telo in tistimi, ki ga več nimajo. In doživljajte dušni mir – zase. Spomnite se, da ste tudi vi duša, ki trenutno s tem telesom hodi po Zemlji.

Želim vam en lep Dan odprtih src.

iz odprtega srca, Simona

Plemenit citat:

 »Smrt je snidenje.
 Grobnica izgleda kakor ječa,
 v resnici pa se tam osvobodiš
 v združitev.«
                               Rumi 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Dan odprtih src appeared first on Plemenitenje.

Sosledje razvijajočih se delavskih pravic, ki izhajajo iz zgodovinskih demonstracij in delavskih gibanj. To proslavljamo 1. in 2. maja – delavske pravice.

Tisti, ki me berete, pa upravičeno predvidevate, da danes ne bom o tem.

Prav imate. Jaz se bom lotila praznika dela malo drugače.

Za začetek, kaj delo sploh je in kaj vam predstavlja?

Ali je delo služba?

Ali je delo nekaj, kar delaš za denar?

Ali delaš zato, ker moraš?

Ali te delo izpolnjuje?

Ali rad delaš to, kar delaš?

Kaj ti tvoje delo nudi?

Odgovori si na ta vprašanja in bodi iskren do sebe.

Pravijo, da delo krepi človeka.

V današnjem svetu, polnem stresa in pomanjkanja časa zase zaradi obilice dela, ta stavek resnično precej mede.

Sploh tiste, ki vsak dan stežka vstajajo prezgodaj zjutraj, razvozijo svoje otroke in nato odhitijo v bedno službo, kot to počnejo že vrsto let, kjer se izžemajo nadaljnjih cca 8 ur zato, da enkrat v mesecu prejmejo neko, od nekoga drugega določeno, plačilo.

In tako leta in leta – vmes otroci rastejo, krediti se odplačujejo, zakoni se krhajo, pojavljajo se bolezni, …

Ne zdi se mi, da takšno delo človeka krepi, prej bi rekla, da ga krepa.

Izžema ga vsak dan sproti, včasih do zadnje kapljice življenjske energije radosti in zadovoljstva.

Tukaj ni kaj dosti praznovati, razen dveh prostih dni za počitek, odmislek, pobeg od realnosti, …          … in 3. maja nazaj na to sceno – do penzije ali smrti.

Se vam zdi, da pretiravam? Poglejte svet okrog sebe.

Vsi že v ponedeljek sprašujejo, kdaj bo petek (tisti seveda, ki so vikende prosti). In danes ljudje že pred 50. letom izračunavajo, koliko let še imajo do upokojitve in vedno znova študirajo zakone in zamike.

Precej črn scenarij …

Gremo na svetlega .

Delo lahko krepi človeka – in ga.

Kadar je delo zadovoljstvo.

Ko delaš nekaj, kar te veseli in rad delaš.

Ko delaš zaradi dela samega, ker te le to izpolnjuje.

Ko z delom izražaš samega sebe.

Ko je plačilo posledica tvojega dela, ne cilj.

Ko s svojim delom na svoj način doprinašaš svetu.

Če imaš rad svoje delo in se veseliš svojega dela, ker s svojim delom ustvarjaš samega sebe v skladu  s svojo resnico, potem

te delo definitivno krepi.

Ker te dela živega.

Ker te dela vibrantnega.

Ker te dela ustvarjalnega.

Ker te dela radostnega.

Ker te pozitivno vznemirja.

V tem primeru imaš 1. maja prav zares kaj praznovati. Mogoče si celo ne boš vzel prostega dneva, ker boš dobil kako novo idejo, boš pa zagotovo notranje zadovoljen.

Kje ste se našli?

Vas vaše delo krepa ali krepi?

Če je odgovor krepa – mogoče pa je čas za spremembo. Za začetek zgolj v glavi, da razplamtite prvo iskrico, ki bo prižgala naslednjo, …

Če je vaš odgovor krepi – PRAZNUJTE!

iz srca, Simona

Plemenit stavek:

 Delo izpolnjuje človeka.
 (Vsaj tako bi vedno moralo biti.) 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Delo krepi/krepa appeared first on Plemenitenje.

Valentinovo – praznik zaljubljencev in skeleči opomin vseh osamljenih.

Praznik, za katerega nikomur ni mar, vsaj po govoricah sodeč, pa vendar prinaša neko energijo, ki se ji ne da izogniti.

Ker v resnici ne gre za rože in večerje in darila, gre za bližino drugega, po kateri vsi ljudje hrepenimo.

In hote ali nehote v tem srčkastem obdobju pomislimo, kje se trenutno nahajamo v tej ljubezenski sceni.

*Tisti, ki so še v prvi fazi zaljubljenosti, tisti so v tem trenutku točno tam, kjer hočejo biti, in za njih se zgodba šele začenja. Uživajte v tem rožnatem obdobju.

*Tisti nesrečno zaljubljeni se še bolj vdajajo fantaziji nedosegljivega in brezciljno upajo na odrešitev.

*Tisti, ki imajo ob sebi prave življenjske partnerje, s katerimi se počutijo ljubljene, sprejete, si v tem obdobju lahko znova potrdijo, kako srečni so, in hvaležni za to, kar imajo.

*Tisti v, ne tako trdni zvezi, se začnejo spraševati ali je to res tisto pravo in si nemara ne zaslužijo kaj boljšega.

*Tisti, ki so že nekaj časa nesrečni v zvezi, se začnejo spraševati, kam vse skupaj pelje in ali se sploh splača v to zvezo še kaj vlagati ali bi se bilo bolje predati in vse skupaj končati.

*Tisti, ki so skrajno nesrečni v zvezi in že leta vztrajajo v njej, začenjajo biti jezni nase, ker so se vdali usodi in se »sprijaznili« z manj, kot jim pripada.

*Tisti, ki so izgubili svojega partnerja, se še ukvarjajo s svojo bolečino, žalostjo, jezo in nekateri celo z obupom, da je igra za njih končana.

*Tisti, ki so samski, pa se začnejo spraševati, zakaj so še vedno samski in ali bodo sploh kdaj spoznali tisto pravo osebo.

Kje se najdete? Jaz sem odkljukala že vse.

Na žalost je na tem svetu mnogo osamljenih src z neustavljivim hrepenenjem po tisti pravi Ljubezni.

»Nihče ni rad sam niti samota,
zato vedno išče družbo človeka, ki je sam,
kajti v dvoje je lepše.«

neznan

Ljudje potrebujemo sočloveka, s katerim delimo našo življenjsko pot, brez tega se počutimo neizpolnjeni, to je vgrajeno v našem človeškem programu. In vedno bomo neustavljivo hrepeneli po tovrstni Ljubezni, tako pač je, del naše človeškosti je.

Toliko bolečine izvira iz neizpolnjene Ljubezni.

Ker čisto vsak človek na tem svetu v resnici hoče vedeti, da ni sam, hoče biti ljubljen.

In če stopimo malo iz teh človeških okvirov in pogledamo širšo sliko?

In če se zavemo, KDO v resnici smo?

Če se zavemo, da nismo le telo, ki hodi po Zemlji, da smo duša, ki je večna, da izhajamo iz Ljubezni, da smo Ljubezen?

In če začutimo drug utrip Ljubezni?

Ljubezni, ki je vseobsegajoča in se nikjer ne začne in nikjer ne konča – ki je neskončna  – in se razliva v večnost.

Ljubezen je vse kar je.

Praznik Ljubezni je v resnici vsak dan. Ker Ljubezen ne potrebuje datuma, niti ne potrebuje dveh oseb, ker smo v resnici vsi Eno.

Torej nikoli ne moreš biti sam, vedno si povezan, in vedno si ljubljen – vedno, od nekdaj in za vedno.

»Ničesar onkraj ljubezni ni.
Ljubezen je tista, ki vrti ta svet
in varuje zvezde na nebu.«

Paulo Coelho

Drzni se odpreti tej višji frekvenci Ljubezni in začuti, kako si del nje. Kako te prežema celega, kako izhajaš iz nje, kako izhaja iz tebe, kako SI LJUBEZEN.

Zato ne obupuj v iluziji pomanjkanja Ljubezni, ker si vir ti.

iz srca, Simona

 Plemenit citat:  

"Pomani si oči 
in še enkrat poglej na Ljubezen 
z Ljubeznijo."
                                           Rumi

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post »Ničesar onkraj Ljubezni ni« appeared first on Plemenitenje.