V bistvu naš ego stremi k udobju, kjer je vse znano in varno, ko si navajen svojega življenja.

Ampak kaj pa, če ti življenje, ki si ga navajen in ga živiš, ni všeč? In v bistvu ne želiš tako živeti?

Takrat zna biti, v sicer navideznem udobju, precej neudobno. Lahko si nemiren ali še huje – tesnoben.

Ljudje okrog tebe ti govorijo, da ti nič ne manjka, ti pa veš, da ti. Manjka ti življenje. Ne preživljanje časa – to je tista ”udobna” navajenost, ampak življenje.

Ko se počutiš zares živ in dihaš s polnimi pljuči.

Ves čas si v bistvu želiš iz tega udobja, ki to ni, vendar je pot ven stresna, negotova, nevarna, ne veš, kaj je tam zunaj, in ja – skrajno neudobno je – kaotično.

Če ostaneš tu, kjer si, boš imel mir. A pa res? Kakšne so pa tvoje misli in občutki v tem ”miru”? Nič kaj mirne, predvidevam.

Saj imamo plane, kako ven, ampak tudi plane kujemo take čim bolj udobne, kajne?

Kaj pa, ko zaznaš priložnost izven vseh planov, in je ta precej manj všečna od planirane, ali si pripravljen skočiti, pa bo kar bo? Verjeti, da bo, zaupati?

Ego se seveda takoj vklopi in začne strašiti s polno paro in navajati razloge, zakaj to ni pametno. Saj vem – on hoče udobje.

Vendar en mali glasek tam nekje edini ne analizira, ampak samo reče – skoči.

Zakaj bi skočil, če ne veš, kaj je spodaj? Zakaj bi se iz udobnosti znanega podal v nevarnost neznanega?

Razodetje: Edino bolj strašno od tega, da ne veš, kaj te čaka, če boš skočil, je, da veš, kaj te  čaka, če ne boš.  

Ko si drzneš skočiti, si vsaj daš možnost, da se nekaj spremeni, statičnost pa vodi le v obtičanost. Le ta vodi v občutek nesmisla, občutek nesmisla pa vodi v tesnobo. 

Dolgoročna tesnoba pa v najhujši obliki vodi celo do želje, da ne bi več živel.

Torej v bistvu ti je v vsakem primeru neudobno – v obtičanosti preživljanja časa, ko se zavedaš, da kljub navideznemu udobju, umiraš znotraj sebe ali pa ti je neudobno, ker spremembe prinašajo nemir in kaos in veliko dogajanja izven cone udobja.

Od tebe je odvisno, kaj boš izbral.

Če res hočeš ven, naprej, nekam – ko zaznaš priložnost, četudi le ta ni v skladu s tvojimi plani, le poslušaj tisti mali glasek

in skoči.

iz srca, Simona

Plemenit namig: 

Tisti mali glasek je tvoja duša, zato ji le zaupaj. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Neudobno udobje appeared first on Plemenitenje.

Verjamem, da je za mnoge konec tega leta še bistveno bolj zaželen kot prejšnjih.

To je bilo najkrajše ali pa najdaljše leto, odvisno s kakšnega stališča ga pogledamo.

Tukaj smo vsi zelo dobro izkusili relativnost časa. Po eni strani je bilo to leto najkrajše do sedaj, saj ga je bilo na nek način konec že marca; no vsaj leta, kot smo ga navajeni. Po drugi strani pa najdaljše ravno zaradi tega, ker se je le to v enem trenutku ustavilo. Zaradi dotične ustavitve, je bilo pa dogajanje bolj intenzivno. Vse naše težave so postale bolj intenzivne, vsa naša čutenja so postala bolj intenzivna. In takrat, ko se je svet tam zunaj ustavil in ni bilo več kam zbežati, ni preostalo več nič od sprenevedanja, ostal je naš notranji svet, le ta se je obilno odprl. In na plan je privrelo marsikaj, kar je bilo tam notri dobro pospravljeno že nekaj časa.

To je leto, ki si ga bomo zapomnili.

Razkrilo je resnico zunanjega sveta. Kot da bi, hoteli ali ne, kolektivno zaužili tisto rdečo tabletko iz filma Matrica in, hoteli ali ne, posledično uzrli resnico čez navidezno pročelje matrice.

Jaz bom temu letu rekla leto razvoja.

Prišli smo do trenutka, ko je razvoj vseh nas nujno potreben, če želimo naprej.

Razvoj kolektiva, ki ustvarja svet, pa se začne v razvoju vsakega posameznika, torej mene in tebe.

Leto, ki je mnoge zaviralo v ustvarjanju, je leto, ki je spodbujalo k razvoju.

Vsi smo to doživljali na svoj način. Razvoj se najprej začne s soočenjem vsega, česar še nismo predelali pri sebi, in se le to odraža v našem življenju, v naši manifestaciji, ali pa s soočenjem z našo zablodo, ki smo jo sprejeli kot način življenja.

Takšnih soočenj je bilo letos ogromno. Leto je odkrilo preprogo in razkrilo vse, kar je bilo lepo pometeno pod njo. Pokalo je na vseh področjih.

….vse z namenom razvoja….

Zato ob koncu leta bistvena vprašanja:

Ali smo kaj odnesli od tega?

Ali smo prisluhnili sporočilu?

Ali smo se zamislili nad svojim življenjem?

Ali smo ugotovili, kje so potrebne spremembe?

Ali smo pripravljeni delati na teh spremembah?

V bistvu bi se morala vprašanja začeti: »Ali si/sem…«, ker ne sprašujem kolektiva, sprašujem tebe, sprašujem ves čas tudi sebe.

Če smo se v tem razvojnem letu ukvarjali z razvojem, potem smo naredili več, kot mislimo, da smo, in leto ni zgolj minilo. Postavili smo dobre temelje, na katerih bomo v prihodnje gradili naš svet.

V kolikor smo se le prepustili negativnim vplivom zunanjega sveta in ves čas le tarnali in čakali, da bo vsega konec, nismo slišali sporočila, zato se le to zna ponoviti, mogoče tokrat še malo bolj glasno.

Kot vsako leto, spremembe zgolj z novo letnico, ne pridejo samoumevno, ker smo mi tisti, ki s svojo zavestjo ustvarjamo te spremembe.

Tudi leto 2021 bo intenzivno – nadaljuje se. Tako bo leto 2021 za nekatere leto novih priložnosti, za nekatere pa še glasnejše izkušanje lekcij – z namenom razvoja.

In zapomnite si še nekaj: Razvoj vodi v uspeh.

V bistvu je vsak uspeh posameznega človeka pogojen z razvojem.

Zakaj? Ker nismo vsi v življenju startali v isti izhodiščni točki. Ravno zato uspeha človeka ne moremo gledati objektivno. Lahko govorimo o objektivno uspešnem produktu, prodaji, podjetju, o uspehu človeka pa ne, ker je odvisen od njegovega razvoja.

Nekdo se je rodil v bogato družino, nekdo drug v revno, nekdo z boljšimi telesnimi predispozicijami kot nekdo drug, nekdo v razvitejšem bolj naprednem delu sveta, kot nekdo drug,… Kako bomo primerjali uspešnost različnih ljudi po nekih objektivnih merilih? Kdo je bolj uspešen? Tisti, ki ima več denarja? Tisti, ki ima svoje podjetje? Tisti, ki ima svojo hišo?

Ne da se primerjat, kajne? Kajti gre za popolnoma različne ljudi, z različnimi izhodiščnimi točkami ter različnimi izzivi in ovirami na poti.

Zato odgovor na vprašanje, kdo je bolj uspešen, je:

Tisti, ki je v tem času naredil večji razvoj.

To je uspeh – kam uspeš priti, glede na to, kje si začel in kaj si vse moral prestati vmes.

Zato te v tem letu razvoja pozivam, da nehaš gledati druge, kje in kaj že vse so, in kje ti še nisi, se nehaš primerjati z drugimi, in pogledaš samo sebe.

Pogledaš, kje vse si bil na tej poti, čez kaj vse si se uspel prebiti, kaj vse si premostil in preživel, koliko si zrasel v tem času, kaj vse si dojel, kaj vse si ustvaril.

Le poglej – grem stavit, da si bolj uspešen, kot si mislil. Bodi ponosen na ta uspeh. Naj ti bo le ta pozitivno vodilo za prihodnost.

Premikaš se, razvijaš se, torej postajaš čedalje bolj uspešen. Tvoj uspeh pomeni, koliko svojega potenciala uresničuješ in v kolikšni meri ustvarjaš življenje, ki ga želiš živeti.

Ne ukvarjaj se z uspehom, ukvarjaj se z razvojem, zavestno ves čas. Kajti z razvojem uspeh pride avtomatsko, ne pa takoj.

Najtežje se je razvijati takrat, ko se nam zdi, da se sploh nič ne dogaja, da smo obtičali, da ne bo nikoli nič bolje, vendar je vse to le znak, da je razvoj še toliko bolj pomemben.

Celo življenje je en sam razvoj – po to smo navsezadnje prišli v inkarnacijo, po izkušanje ob ustvarjanju sebe. Če se hočemo ustvarjati, se seveda moramo razvijati.

Če se razvoju upiraš, pač samo izkušaš, kar ti življenje dozira. Tudi to je ok, na voljo imamo kar nekaj inkarnacij.

Vendar, če želimo od življenja kaj več, tudi življenje želi več od nas.

Kaj praviš? Kako želiš naprej?

Zdaj se odločiš, kako boš vstopil v novo leto. Zdaj zasidraš novo energijo.

Sprejmeš razvoj? To pomeni delo, vendar le to dolgoročno vodi v zadovoljstvo in uspeh.

Ali sprejmeš zgolj preživljanje? To sicer ne terja pretiranega truda, vendar tudi ne vodi v samouresničitev.

Odločitev je tvoja.

Zagon se začenja zdaj !

iz srca, Simona

Plemenit novoletni pozdrav:

Se vidimo na drugi strani. 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razvojno leto appeared first on Plemenitenje.

Odgovor je: Nihče ne ve.

Ker se nahajamo v viharju transformacije.

Naporno je, strašljivo, zaskrbljujoče je.

Vsak dan nas premetava ob spremljanju te skoraj apokaliptične scene.

Vsi s strahom zremo v nič kaj obetavno prihodnost.

Vsi komaj čakamo, da bo vsega konec in se stvari vrnejo nazaj, in bo tako, kot je bilo.

Razodetje: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Ker bo izkušnja ostala.

Kar pa ni nujno slabo.

Veliko transformacij je bolečih, vendar veliko njih vodi v nekaj boljšega.

Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Takrat se mu verjetno ni sanjalo, da bo postal, ne le predsednik države, temveč eden najbolj odmevnih ljudi na tem svetu, človek, ki se je za vedno zapisal v človeško zgodovino in človeška srca.

Nihče ne more predvideti, kam gremo in kam vse to pelje.

Smo, kjer smo.

Na veliko stvari pač nimamo vpliva.

Dobra novica v vsem tem slabem je, da se človeštvo prebuja – to je del transformacije. Ljudje so naveličani ponižnosti in slepega sledenja, in navidezne demokracije. Začenjajo razmišljati s svojo glavo, verjamejo v svojo logiko. Začenjajo videti ozadje vsega dogajanja, brati drobni tisk skozi pročelje zavite resnice.

Ljudi na splošno ni več tako strah samega virusa kot posledic, ki jih oblasti sprožajo pod njegovim naslovom.

In, hočemo ali ne, se strinjamo z njimi ali ne, se nam zdijo smiselni ali ne ali totalno absurdni, smo prisiljeni v določene ukrepe.

Ampak človeštvo se prebuja. Znotraj teh zatiranih množic so/smo posamezniki, ki znamo razmišljati s svojo glavo.

Na to, kar se dogaja v zunanjem svetu, res morda nimamo vpliva, na to, kar se dogaja v našem individualnem svetu in našem notranjem svetu, ga pa imamo. In ravno ta čas je čas, ki je bistvenega pomena za to.

Varnosti tam zunaj ni. Torej je nujno, da jo poiščemo znotraj sebe.

Kajti svet gre naprej in ne bo šel, potem ko bo vsega tega konec, nazaj. Tega tudi nočemo – prišel je čas za spremembe. Naprej želimo iti – vedno, kot posamezniki in kot kolektiv.

Zdaj smo na preizkušnji, ali bomo podlegli pritiskom, in na koncu res zboleli zaradi skrbi, stresa, strahu, ali se bomo začeli graditi.

Naj bo v ospredju zdravje, če je že v ozadju virus. Torej še bolj moramo skrbeti za svoje telo. Telesa pa ne prizadene samo virus in bakterije, ampak predvsem stres, ki ohromi naš imunski sistem.

Lahko je reči, ne se sekirat, ko cel svet propada, kajne?

Res je, ne moremo se izogniti temu popolnoma, navsezadnje smo samo ljudje. Kako se ne boš sekiral, če ne veš, ali boš jutri še imel službo.

Tema tam zunaj je trenutno res močna in še bohoti se, ker se hrani z našim strahom. In, ko podležemo strahovom, hote ali nehote, podpiramo temo in ji dovoljujemo dostop do sebe.

Kako se lahko ubranimo?

Ko te je nečesa strah, se ukvarjaj s strahom samim, ne s stvarjo, katere te je strah.

Pomembno je, da se načrtno in zavestno povezuješ s svetlobo. Tako zavestno krepiš dostop svetlobe do sebe, kar avtomatično odganja temo.

Kako?

Svetlobo predstavlja vse, kar v tebi vzbuja občutek miru, prijetne lahkotne energije, občutke veselja, občutke povezanosti.

Torej izbiraj glasbo, ki te pomirja, izbiraj filme, ki te spravljajo v smeh, hodi v naravo, povezuj se s svetlimi ljudmi, in delaj dobro – ko se povezuješ s svetlobo jo širi naprej tudi sam. Blagoslavljaj naravo, ki ti preskrbi svež zrak, veter v laseh, mir v glavi – daj nekaj nazaj tudi ti, iz spoštovanja in hvaležnosti. Narava in živali predstavljajo vir svetlobe na našem planetu. Del te transformacije je, da se tega začnemo v polnosti zavedati. Ljudje prevečkrat samo čakamo, da nam nekdo nekaj da. Dajmo dat nekaj nazaj, zgolj zato, ker lahko – brez preračunljivosti – svetlobno.

In v današnjih časih smo še kako potrebni svetlobnih posegov. Zato pojdite po svetlobo tudi izven meja Zemlje, tega vam nihče ne more zapreti. V meditaciji se lahko povežeš s svetlobnimi vodniki, angeli, Bogom. Tam je nepredstavljiv vir svetlobe. Koristi ga.

Dviguj svojo vibracijo ves čas.

Kaj se namreč dogaja v energijskem smislu? Zelo velik razkorak med temo in svetlobo med ljudmi. Nekateri ljudje bodo padli pod težo okoliščin in vplivom teme. To je izziv v tej situaciji – kako se obdržati nad gladino, kako varno prikrmariti skoznjo in kako ves čas ohraniti sebe.

Svetloba omogoča transformacijo.

Tema vodi v degradacijo.

Kaj boš izbral?

Jaz priporočam svetlobo, da se povezuješ s svetlobo, da si svetloba, da širiš svetlobo.

Vsi pademo v določenem trenutku. Smo ljudje in zato ranljivi.

Kolikokrat se ti zdi vse skupaj že brezupno in brez smisla? Ko že misliš, da si obupal čisto do konca, nekako preživiš in greš dalje – to je življenje.

— iz trenutka v trenutek —

Ves čas pa je pomembno, da zaupaš v nek višji smisel, ki ga iz te perspektive trenutno ne vidiš. (nekaj o tem sem že pisala v prispevku: https://plemenitenje.si/limone-in-limonada/)

Kam gremo vsi skupaj, ne moremo predvideti, niti kam greš ti, ne. Je pa pomembno, kakšni bomo na koncu prišli ven iz tega. In vse kar imamo, je ta trenutek in kaj bomo naredili z njim.

Ne vem zate, jaz vem zase, da hočem biti ta trenutek OK, in da od tega trenutka hočem naprej, ne nazaj.

Cilji, sanje, ambicije pa ostajajo – jutri bo svet še vedno tam – za uresničitev le teh.

iz srca, s svetlobnimi pozdravi, Simona

Plemenit blagoslov:

Dragi moji bralci,
BLAGOSLAVLJAM VAS,
želim vam le najboljše,
pošiljam vam svetlobo,
sprejmite jo vase (z globoookim vdihom),
in jo posredujte naprej.
 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Kam gremo? appeared first on Plemenitenje.

Predvsem, ker se ne zdi fer. Ker noben človek ni zgolj enota zase; v sobivanju z drugimi ljudmi na tem svetu, se ne moremo nikoli povsem izogniti primerjavi z drugimi, s čemer se uvrščamo na neko objektivno lestvico vrednotenja bivanja.

Le ta nam vsak dan kaže, kako dobro oz. kako slabo nam gre. Kaže na naš uspeh ali naš neuspeh, našo hitrost napredka in izpolnjevanja sebe.

Seveda v svojo enačbo ljudje vedno pozabimo uvrstiti dejstvo, da nismo vsi začeli na isti izhodiščni točki. Vedno vidimo le očitno in tudi primerjamo le tisto, kar je očitno.

Npr. nekdo ima svojo lastno hišo že pri 25 tih letih, nekdo drug šele pri 50 tih. Takoj ustvarimo primerjavo očitnega in pripišemo uspeh prvemu, kajne?

Zanemarimo drobni tisk, kjer piše, da je prvi hišo dobil od premožnih staršev, drugi pa si jo je skozi dolga leta izzivov in rasti, ustvaril sam.

Ljudje vedno primerjamo samo očitno, in se posledično počutimo neuspešni, nesposobni, mislimo, da nam v življenju ne gre, včasih celo več ne verjamemo, da nam lahko uspe.

Zaradi teh razlik, ki izhajajo iz primerjav očitnega, smo nesrečni.

In, ko pridemo do dejstva, da smo v tem življenju pač startali z zelo »slabe« pozicije, in zato ugotavljamo, da ne bomo nikoli prišli tako daleč kot nekateri, ki so se že rodili s precejšnjo prednostjo, takrat se zna zgoditi, da se življenje zdi nesmiselno, ker se zaman trudiš, da bi vsaj dohajal, kaj šele zares živel.

Porajajo se večna vprašanja:

Zakaj pa jaz še tega nimam?

Zakaj pa jaz še nisem tam?

Ali je vesolje pozabilo name?

Na ta vprašanja največkrat ne dobimo odgovorov, le občutke neizpolnjenosti in žalosti, ker življenje ni takšno, kot si ga želimo.

Včasih je skoraj nemogoče, s človeškega vidika, razumeti, zakaj je tako, kot je.

Zato je veliko bolj pomembno, da smo namesto razumevanja, sposobni sprejeti življenje.

Ja vem, lahko reči. Ampak to je edina pot, ki vodi naprej – iz krča obtičanosti in občutka ujetosti in neuspeha.

Pri sebi moramo nujno razviti sposobnost sprejemanja in sprejeti vse v življenju – predvsem dejstvo, da le to ni fer.

primeri…

Sprejeti, da je bil tvoj oče pijanec, ki te je ves čas degradiral, za katerega si moral dolga leta skrbeti….sprejeti, da je bil oče tvojega prijatelja uspešen podjetnež in dober oče, ki je zanj vedno lepo poskrbel, ga spodbujal na njegovi poti in mu tudi zagotovil zelo dobre temelje za življenje.

Sprejeti, da ne moreš imeti otrok, vse tvoje prijateljice jih pa imajo.

Sprejeti, da si po dolgih letih še vedno samska, tvoja prijateljica je pa spoznala svojega partnerja že v mladostnih letih in je srečno poročena z njim. Sprejeti, da se vsi okrog tebe poročajo, ko zate še vedno nikjer nikogar ni.

Sprejeti, da letos pač ne boš šel na dopust, ko poslušaš prijatelje, kam vse se bodo podali.

sprejeti….sprejeti…sprejeti…

Sprejeti vse svoje nevšečno, z vsem opažanjem všečnosti vsega tistega, kar izkušajo drugi.

Vem – ni lahko. S človeškega vidika nikoli ni lahko sprejeti nekaj, kar nam ni všeč in česar, ko pogledamo okolico, ne razumemo.

Je pa nujno, če hočemo kaj narediti iz sebe in se premakniti naprej v svojem življenju.

In to, da sprejmemo življenje, takšno kot je v trenutku, ne pomeni, da se sprijaznimo z usodo. To sta dva različna pojma.

Sprijaznjenje z usodo pomeni, da smo obupali, da verjamemo, da za nas tam zunaj nič ni, da ni možnosti, da smo ujeti.

Sprejemanje našega življenja pomeni, da se nehamo ves čas boriti z neenakostmi in različnimi izhodiščnimi točkami in dejstvom, da življenje ni fer.

Preboli ! (GET OVER IT !) Si kjer si, in to je to !

Od tu dalje pa so odprte nove možnosti. Ne glede na to, kako »slabo« si startal to življenje in kje trenutno si, v življenju lahko dosežeš, kar si želiš in doživiš uspeh, o katerem sanjariš.

Zapomni si: Ni konec, dokler ni konec!     (It’s not over until it’s over!)

Zato, dokler si živ, sprejemaj življenje in bodi prizanesljiv in skrajno ljubeč do sebe, kajti čudovito bitje si, in prišel si na ta svet izpolnit sebe. Ne se ves čas ubadat s tem, za kaj vse te je življenje prikrajšalo, kajti ti si kreator, ti imaš vso moč, da ustvariš vse tisto, kar želiš.

Ne obupaj nikoli ! Sprejemaj in ustvarjaj !

iz srca, Simona

Plemenit citat:

…v vesolju ni žrtev, so samo ustvarjalci.
 
                       Neale Donald Walsch
               
                       - iz knjige Pogovori z Bogom -

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Sposobnost sprejemanja appeared first on Plemenitenje.

Ljudje cenimo znanje. Več kot ga imamo, bolj razgledani smo in bolj kredibilni v svetu.

Znanje širi obzorja in odpira možnosti.

Ljudje smo lačni znanja, odkrivamo, raziskujemo, se učimo… Proces pridobivanja znanja se nikoli ne konča, ampak vedno znova začenja. Ko pridemo do konca nečesa, ugotovimo, da smo v bistvu na začetku. In tako se nadaljuje in nadaljuje.

Seveda nismo vsi željni istega znanja – različne ljudi zanimajo različne stvari. Tako se oblikujejo različna področja znanja.

Znanje o vsem, kar te zanima, je nujno za vse stvari, ki jih hočeš početi.

Delovanje brez ustreznega znanja je delovanje v prazno. Po drugi strani pa samo obilica znanja brez delovanja oz. implementacije le tega v svet, je zgolj filozofiranje.

Torej pridobi znanje o vsem, kar te zanima, in ko nekaj znaš, to znanje uporabi!

Znanje ima svoj smisel, ko je uporabljeno.

Kajti veliko je ljudi na svetu, ki so polni znanja, pa ga ne uporabljajo, ne posredujejo ga naprej. To je resnična škoda za te ljudi, ker nimajo koristi od svojega znanja in škoda za svet, ki nima koristi od njihovega znanja.

Vendar pa znanje ni vse. Znanje izvira iz že znanega –

ZNAN – JE

Znanje je nekaj, kar že obstaja, je že nekje napisano, je že ustvarjeno; znanje je znano.

Kje pa se skriva tisto neodkrito, tisto neznano, tisto, ki še ni?

Odgovor je: V DOMIŠLJIJI.

Če je znanje omejeno na znano, je domišljija brezmejna.

Domišljija je onkraj. Domišljija je povezava, je stik.

Kaj vse izvira iz domišljije?

… vse pesmi

… vse slike

… vse inovacije

… vsi izumi

…

Vse, kar se iz neznanega pretvori v novo znanje.

Domišljija odpira pot neznanemu, to je nekaj za kar sploh še ne vemo, da obstaja, ker nimamo znanja o tem.

V bistvu vsa znanja izhajajo iz prvobitne domišljije nekoga. Nekdo v svoji domišljiji vidi nekaj, o čemer se začne spraševati, raziskovati, razvijati, pretvarjati v znanje.

To je alkimija iz neznanega v znano.

Razodetje: Znanje je prizemljena domišljija.

Od kod pa potem domišljija?

– iz neomejenosti vsega –

Domišljija je potovanje po neomejenosti vesolja, in v vesolju neskončnih informacij skozi domišljijo pridemo v stik s katero izmed njih, ki je za nas zanimiva.

Kdo tam zunaj nam jih pa podaja? Hm – dobro vprašanje !

Ali lahko odgovor najdete v znanju? Ali želite odgovor od mene? Torej bo izviral iz mojega znanja.

Ali pa vas prepustim vaši domišljiji.

Znanje je odpiranje novih vprašanj.

Domišljija pa poda včasih celo odgovor na vprašanje, ki ne obstaja. Ja vem, sliši se abstraktno – in tudi je. Domišljija je abstraktna. Včasih tako zelo, da se je ljudje ustrašijo, ker imajo občutek, da so že malo nori, ko se srečajo z begajočo abstrakcijo neznanega. Zato upravičijo svojo prištevnost z zanikanjem neznanega, in se vrnejo v varno zavetje omejenosti znanja, kjer niso čudni, ampak omejeno normalni.

Razodetje: Nikoli ne boš dobil vseh odgovorov na vprašanja v znanju.

Ljudje pa želimo več od tega, kajne?

Zato nas neka nezadržna sila vleče tja ven – onkraj – v neskončnost, kjer lahko izkušamo svobodo neomejenosti.

Dovolite se prepustiti domišljiji, ne se ji upirat, kajti tam se nahajajo vse vaše ideje, vsa vaša ustvarjalnost, vse vaše bodoče kreacije, ki čakajo na odkritje in stvaritev.

Pojdite v neznano po neznano, da boste nato nekoč pod znanim podpisani vi.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Svet brez domišljije je statičen,
je samo premetavanje znanega.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Brezmejnost domišljije appeared first on Plemenitenje.

Bomo zdivjali takoj, ko se prižge zelena luč, z vso hitrostjo, ali bomo stopili zavestno, obogateni z novo izkušnjo, prisotni v svet?

Kajti ta izkušnja, v kateri smo se znašli, ni nič drugačna od vseh drugih izkušenj, ki nam jih življenje ponudi. Namen nje je, da se nekaj naučimo, nekaj predelamo, nekaj končno dojamemo, da je ne bo potrebno ponavljat. V kolikor ne dojamemo njenega sporočila, dobimo popravni izpit, in še enega in še enega…dokler ne dojamemo in prekinemo ponavljanje.

Vsak človek nosi s sabo prtljago nekih vzorcev, ki jih predeluje. Kako prepoznaš vzorec? Vedno znova izkušaš iste stvari, lahko v različnih situacijah z različnimi ljudmi, pa vendar je izkušnja ista. To so izkušnje zapuščenosti, ponižanosti, nesposobnosti, ujetosti, …

Namen neke izkušnje je, da ti osvetli tvoj vzorec, da ga ozavestiš in tako  lahko predelaš, ter s tem prekineš vzorec in ponavljanje vedno iste izkušnje.

Tokrat imamo poleg svojih mikro izkušenj, ki so naše lastne, še na meniju tole makro izkušnjo, ki se ne tiče več zgolj posameznika (čeprav tudi, saj posameznik tvori kolektiv), temveč celotne človeške družbe oz. celotne človeške rase.

Ta izkušnja zajema cel svet. Kaj to pomeni? Da moramo v globalnem smislu nekaj dojeti in več ne ponavljati znova in znova v nedogled. V kolikor bomo to spregledali, in zgolj premostili nelagodje ob izkušanju, in nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo, uganite – sledi ponovitev izkušnje – ki bo mogoče še bolj glasna, še bolj ekspresivna.

Kajti, če nečesa ne slišiš, ko ti nekdo nekaj govori, le-ta povzdigne svoj glas in pove zadevo bolj glasno, da boš tokrat res slišal. In če še ne slišiš? Je potrebno čakati v neposlušnosti, da se na koncu potem nekdo zadere? To zna zaboleti, zna biti skrajno neprijetno. Vendar ni potrebno priti do dretja, če se odločimo poslušat že na začetku.

Torej obstajata dva scenarija:

Scenarij št. 1:

Dojamemo sporočilo, ne ponavljamo istega vzorca in gremo naprej.

Scenarij št. 2:

Ne dojamemo in se sprenevedamo še naprej, kar pomeni, da po koncu te izkušnje gremo nazaj, kar pomeni, da bomo spet prišli do sem, bodisi v tej, bodisi v kakšni drugi obliki.

Ali vidite pomembnost dojetja sporočila? Gre za kakovost življenja, kakšne bodo naslednje izkušnje.

Kaj pa je sporočilo? 

SPOŠTOVANJE !!!

Tega smo malo izgubili na tej poti človeštva. Velikokrat posamezniku ni mar, potem se pa jezi na kolektiv.

Spoštovanje izhaja iz zavedanja, zavedanja sebe in sveta, in zavedanja sebe v svetu. In ko se nečesa zaveš, takrat sledi delovanje, v skladu s tem novim zavedanjem.

Dajmo primere…

Zavedanje: Zrezki, čevapčiči, pleskavice, kotleti… niso le kos mesa, ampak živali, ki čutijo, so čuteča bitja kot človek, kot tvoj otrok, kot tvoj partner, kot tvoji starši.

Spoštovanje v delovanju: Če ješ meso, in se ti zdi, da ga pač moraš jesti, a ga lahko vsaj zmanjšaš za polovico? Namesto šest dni na teden, z novo zavestjo samo trikrat na teden? Namesto štirikrat na mesec, samo dvakrat na mesec? Tako se začne. S tem pripomoreš, da zaradi tebe umre polovico manj živali kot do sedaj, in za polovico zmanjšaš onesnaževanje, ki ga povzroča vzreja živali (na nivoju tvoje osebne porabe). Se ti to zdi izvedljivo?

Zavedanje: Za pridobivanje dobičkonosnega palmovega olja, se za namen sajenja nasadov palm, iz katerih se prideluje olje, množično izsekava naravne gozdove. S tem se uničujejo celotni ekosistemi in krčijo se območja, kjer živijo ogrožene vrste živali, kot npr. tiger, slon, orangutan.

Spoštovanje v delovanju: V trgovinah obstaja ogromno izdelkov, ki vsebuje palmovo olje, od prehranskih do kozmetičnih. Vsi izdelki imajo na embalaži deklaracijo, kjer so navedene sestavine. Če zavrneš nakup izdelka s sporno sestavino, pripomoreš k ohranjanju ekosistemov, in s tem dejanjem ščitiš živali, ki jih zagotovo rad gledaš v raznih dokumentarnih serijah. Mnogim živalim grozi izumrtje, dejansko se lahko zgodi, da jih bomo lahko videli le še na posnetkih. Takšno škodo dela človek – posredno sam sebi. Pomisli, koliko pripomoreš, če zavrneš zgolj eno sestavino.

Zavedanje: Plastika preplavlja planet, uničuje morja in življenje v njem. Morje pokriva 70 % zemeljske površine ! Zemlja je v večini morje.

Spoštovanje v delovanju: Na voljo so embalaže, ki so biorazgradljive. Veliko je tudi izdelkov, ki ne vsebujejo embalaže, razna mila, trdi šamponi, masažne ploščice. V trgovino se lahko odpraviš s svojo vrečko in ne kupiš vsakič nove, in sadnje in zelenjavo nabiraš v pralne vrečke, namesto klasične plastične za enkratno uporabo. Vsakič, ko zavestno kupuješ izdelke s čim manj plastike, varuješ TVOJ planet. Rešuješ življenja.

Zavedanje: Živali so čuteča bitja. Isto pravico imajo do spoštljivega odnosa in svobode kot človek. V tem trenutku izolacije ne obstajajo le živalski vrtovi, skreirali smo si ČLOVEŠKI VRT ! Srna v gozdu se danes prosto sprehaja, ti pa si ujet v svojem stanovanju/hiši. Ali bomo dojeli, da so živali svobodna bitja, ki niso namenjena zapiranju v živalske vrtove, cirkuse, in razne laboratorije, kjer se izvajajo poskusi na njih za znanstvene namene ter kozmetične produkte. Gre za nehumano mučenje živali !

Spoštovanje v delovanju: Če kupiš izdelek, ki ni bil testiran na živalih, kar označujejo oznake na embalaži, s tem zavračaš testiranje na živalih. Listo podjetij, ki testirajo na živalih in listo podjetij, ki so živalim prijazna najdeš na mojem blogu pod naslovom: Za ljubitelje živali – prilagam povezavo:

https://plemenitenje.si/2019/01/27/za-ljubitelje-zivali/

Lahko bi naštevala in naštevala, ampak mislim, da ste dojeli sporočilo.

Čas je, da začnemo spoštovati sebe, in čas je, da začnemo spoštovati svet, kajti TI SI SVET in SVET JE TI. Najbolj pomembno je dojeti, da je vse povezano z vsem. Kar storiš ti, se odraža v celem svetu, zato je tvoja odgovornost velika, če tudi v majhnih dejanjih. Čas je za upgrade (nadgradnjo) !

Ta pot vodi v scenarij št. 1. In vsi si želimo tega kajne?

Kako boš ti pripomogel k temu?

Ko padejo maske z ust, naj se ne naselijo nazaj na oči !

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Iz trenutka "zdaj"
se kreira nov svet,
ali ponavlja star.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Ko padejo maske appeared first on Plemenitenje.

Danes smo na tem koncu sveta svobodni. Res?

Seveda smo. Lahko živimo, kjer hočemo, delamo, kar hočemo, jemo, kar hočemo, govorimo, kar hočemo, …

Res?

Hm – ni tako zelo preprosto, kajne?

Kajti tudi v svobodnem svetu človek ni popolnoma svoboden.

Vsi imamo svoje ječe. Te res niso iz zidov, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo.

Mnogi ljudje tudi v svobodnem svetu ne živijo svobodno. Ne živijo, kjer bi hoteli, ne delajo tistega, kar hočejo, tudi povedati velikokrat ne smejo ali ne upajo tistega, kar želijo.

Kdo je potemtakem sploh svoboden?

Otroci, ker za njih skrbijo starši?

Študenti, ker so že odrasli, vendar jih še ne obremenjuje služba in položnice?

Samski, ker lahko počnejo, kar hočejo, s komer hočejo, brez nepotrebne razlage?

Gospodinje, ki se preživljajo z moževim denarjem, in jim ni potrebno hoditi v službo?

Finančno premožni ljudje, ki sem jim ni potrebno ukvarjati s preživetjem?

Menihi, ki so res zaprti pred zunanjim svetom, ampak tudi varni pred njegovim vplivom?

Ali je lahko človek svoboden, če je poročen?

Ali je lahko človek svoboden, če hodi v službo?

Ali je lahko človek svoboden, če ima otroke?

Odgovor je DA.

Ne glede na starost in status in življenjski stil, je človek lahko svoboden, v kolikor lahko sam upravlja svoje življenje, ter lahko svobodno izraža sebe, v skladu s tem, kdo je.

Svoboda je nasprotje ujetosti.

Ujetost modernega človeka presega fizične zidove ječe.

Ti zidovi so danes neizpolnjujoč partnerski odnos, služba, ki zavira tvojo kreativnost, bolezen, ki te fizično omejuje, finančno stanje, ki ti ne dovoljuje, da bi izkušal, kar svet ponuja,…

In potem so tukaj še čustveni zidovi, ki te držijo v ujetništvu – osamljenost, ki ji ne moreš ubežati, razočaranje nad življenjem, žalost, ker veš, da si zaslužiš več,…

Zame je svoboda največja vrednota. In najbolj trpim, ko se počutim ujeto in ne morem v polnosti izražati z vsem svojim bitjem to, kdo JAZ SEM.

Moja naloga, kot tudi vaša je, da se celo življenje osvobajate tistega, kar vas drži v ujetosti – načrtno.

Poglejte svoje življenje. Kje se počutite ujeti? Kaj je potrebno storiti, da se osvobodite? Bodite iskreni do sebe.

Vaša ujetost vas ovira na vaši poti. Drži vas v primežu, onemogoča vam osebni razvoj.

Nikoli se ne vdajajte v usodo. Če ste nekje ujeti, vam to le sporoča, na katerem področju morate delati, da najdete pot ven, se osvobodite spon, in greste naprej.

Vedno obstaja pot ven – vedno. Če jo boste iskali, jo boste nekega dne našli.

Kako? Najprej opredeli svojo ječo. Nato izrazi željo, da hočeš ven. Nato izrazi namen, da boš našel pot ven. Potem se začne iskanje možnosti in poti, ki vodijo ven. Prišli bodo dvomi in strahovi, ki ti bodo prišepetovali, da se ne splača vlagati energije, in da le ta ječa niti ni tako slaba, vsaj veš pri čem si, na nek način je kar varno v tej ječi. Ne poslušat teh glasov, večno boš ostal ujet. Raje poslušaj glas poguma, kajti pogum kreira krila.

Ko se uspeš osvoboditi, si res lahko malo omotičen in negotov, in še ne znaš samozavestno leteti, ampak okus svobode in veter v krilih naredita svoje.

Verjemi, poletel boš.

iz srca, Simona

Plemenita pesnitev:

Leta in leta v ječi tej trpim,
zlomljena v sebi, poražena klečim.
Čakam rešitev, nekoga, da prinese ključ,
odpre ta zarjavela vrata in mi pokaže luč.

Nikjer nikogar, sama sem za vse,
dokler se ne zavem, da jaz sem tista, in odprem srce.
Iz srca razvije se svetloba, ki šepeta, naj ji sledim,
odklenejo se vsi okovi, na krilih svobode poletim.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Na krilih svobode appeared first on Plemenitenje.