Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.

Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.

Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.

Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.

Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.

Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.

Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.

Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.

Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.

Kaj potrebujejo eni in drugi?

Oboji morajo zrasti !

Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.

Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.

Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.

Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.

Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.

Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.

Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.

In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.

Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.

Pa ni treba da je tako.

Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.

Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.

Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.

Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.

Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.

Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.

Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…

Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.

Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.

In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.

Skupni imenovalec pa je

SPOŠTOVANJE

najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Če verjameš, da si največji,

nimaš kam več rasti.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Realno ogledalo appeared first on Plemenitenje.

Ljudje ne obstajamo brez odnosov. Spremljajo nas celo življenje.

Vpleteni smo v različne odnose: poslovne, prijateljske, partnerske,…

Osrečujejo nas ali pa spravljajo v slabo voljo in obup.

Na nek način smo vsi odvisni od odnosov, v katerih smo.

Tako, kot je dober odnos na določenem področju, takšna je stopnja zadovoljstva na tem področju, in s tem tudi seveda povezan uspeh.

Dobri poslovni odnosi pripomorejo k poslovnemu uspehu in zadovoljstvu v poslu.

Bolj kot imamo pristne prijateljske odnose, bolj se počutimo povezani in bolj čutimo podporo v našem življenju.

In izpolnjujoč partnerski odnos nam daje občutek varnosti in ljubljenosti.

V končni/ali začetni fazi – tudi naš odnos do sebe – boljši kot imamo odnos sami s sabo, bolj zadovoljni smo, kajne?

Vendar se v besedah vse zdi zelo enostavno, v življenju pa precej bolj kompleksno.

Ali veste, da ljudje največkrat trpimo zaradi odnosov?

Najbolj nas prizadene, ko v odnosih začutimo izkoriščanje, neiskrenost in nespoštovanje. In to na vseh področjih.

Tudi v službi – velikokrat ljudje v službah bolj kot zaradi službe same ali dela, trpijo zaradi odnosov, ki niso takšni, kot bi morali biti, t.j. spoštljivi in iskreni.

Veliko je mobinga, nespoštovanja, zatiranja vseh vrst in veliko krivic.

Še bolj kot poslovni odnosi, boli, ko prijateljstvo zaide s svoje poti. Ko se dva človeka, ki sta si bila zelo blizu, začneta razhajat in se nikakor več ne najdeta.

Prijateljski razhodi niso nič manj boleči kot partnerski. Nekateri ljudje so ti blizu, in ko se odnos ohladi ali celo konča, ti seveda ni vseeno. Pogrešaš tega človeka, pogrešaš čas z njim.

In potem je tu partnerski odnos, od tega imaš največ pričakovanj, vanj je vloženo veliko energije, izbral si si človeka, s katerim boš najbolj intimen, s katerim si si še posebno blizu, zato je trpljenje toliko večje, ko povezave več ni, ko se ti zgodi krivica, ko si v tem odnosu opeharjen in ko včasih tega človeka celo izgubiš.

Bolj, kot ti je človek, s katerim si v odnosu, blizu, bolj trpiš, ko ta odnos ni več tak, kot bi moral biti – pretočen in izpolnjujoč.

Ljudje se velikokrat, in tega se niti ne zavedamo, igramo igro prestolov v odnosih.

Bolj kot opazujem odnose okrog sebe, več tega početja opazim. Ko se kaj zalomi, zelo hitro vsak zavzame svoj obrambni položaj in v naslednji fazi tudi napade.

In igra prestolov se začne – prepiri, argumentiranje, kdo ima prav in kdo ima narobe, kdo je kriv,…

Poznano?

Igra prestolov se gre na zmago in poraz – in seveda se bijejo bitke, dokler ni nekdo poražen.

V vojni to mogoče deluje, čeprav tudi tam v resnici ne, v igri prestolov v odnosih pa ni zmagovalcev, so samo poraženci. Poražen si že tisti trenutek, ko se spustiš v to igro.

Kajti velikokrat imajo vsi udeleženci oz. oba udeleženca prav. Vsak namreč izhaja iz svojega stališča, iz svojega čustvenega sveta. Zaradi prizadetosti pride do konflikta v komunikaciji in potem se, namesto odnosa, brani svoj prav.

Ko si prizadet, je namreč težko poslušati stališče nekoga drugega, sploh ker je takšna komunikacija po navadi, bolj kot ne, polna obtožb.

Ljudje bi se morali več pogovarjati o svojih občutkih ob dejanjih kot o dejanjih samih. Kajti vsi živimo vsak v svojem čustvenem svetu, vsak s svojimi čustvenimi vzorci. In, ko v odnosu nekdo nekaj naredi, gre ob tem dejanju za občutek, ki ga vzbudi v tebi. Najde tisto točko v tebi, ki te znervira in sproži cel val negativnih čustev, ki so ti na nek način poznana iz tvoje preteklosti, česar se največkrat niti ne zavedaš.

Zato je edina pristna komunikacija v odnosu, ki vodi ven iz bolečine, POSLUŠANJE drug drugega in pogovor o občutkih.

Namesto:

• …ti si naredil/a to…
• … ti si kriv/a…
• …zaradi tebe…

Raje:

• …ko si ti naredil/a to, si v meni vzbudil/a občutke…
• …jaz sem se ob tem počutil/a…
• …me prizadene, ko ti…, ker…

—brez obtoževanj—

—brez sarkazma in cinizma—

Vem, to zna biti težko. Mnogo lažje se je pač skregat, včasih celo raziti.

Vendar je to na koncu edini način, kako se lahko nek odnos reši.

Da se karte na mizo – karte občutkov, ne obtoževanj, in se pogovori – VSE.

Dajmo temu reči karte iskrenosti.

Verjemite, preizkusila tudi sama igro prestolov in karte iskrenosti, zato vam lahko iz izkušenj povem, kaj se obnese in kaj ne.

Odnose težko ohranjamo s principi in trmastim vztrajanjem pri svojem prav. In ja, nekateri odnosi se pač morajo končati; v življenju ljudje prihajajo in od nekaterih se moramo tudi posloviti. Vendar naj bo to takrat, ko si nismo več sorodni in začutimo, da v tem odnosu ni več potenciala. Škoda je odnosov, ki prenehajo zaradi česarkoli drugega.

In odnosi, tako kot vse na tem svetu, terjajo svojo energijo in angažiranost. Niso kar samoumevni, potrebujejo nego ves čas, ne le na začetku. Če ne neguješ telesa, kaj kmalu le to izgleda uvelo in zanemarjeno, če ne neguješ avta, te kaj kmalu lahko pusti na cesti, če ne neguješ hiše, se v njej kaj kmalu ne boš več počutil dobro. Isto je pri odnosih.

Seveda niso vsi odnosi vredni nege; negujemo tiste odnose, za katere nam je res mar, za tiste pristne odnose, ki naše življenje plemenitijo.

Kdaj je odnos pristen? Pristen je:

• ko v njem nihče nikogar ne izkorišča,
• ko v njem čutimo spoštovanje,
• ko v njem oba lahko izrazita svoje stališče,
• ko v njem ni neiskrenosti,
• ko oba privoščita drug drugemu najbolje,
• ko sta oba enakovredna in ni nobene nadvlade ali podrejenosti,
• ko oba izražata interes do drugega,
• ko preprosto čutimo, da je pristen.

Najboljši odnosi so tisti, v katerih je v ozadju interes poznavanja drugega največji.

Kaj?

Kdo te najbolj pozna?

Razodetje: Najbolj te pozna tisti, ki ga najbolj zanima o tebi tisto, kar najbolj zanima tebe.

Ta človek ti je najbolj blizu.

Človek, ki je meni najbolj blizu, ga zanima vse o meni, predvsem pa tisto, kar je najbolj pomembno zame.

Na ta način se ustvarja bližina.

Torej smo si najbolj blizu tisti, ki smo si medsebojno najbolj interesantni.

In na koncu je interes tisti, ki odloči, v katerih odnosih ostanemo in od katerih se poslovimo.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Trpljenje v odnosih 
naj bo vedno prehodno.
Kajti če v odnosu trpimo,
ga je potrebno rešiti ali končati.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Kompleksnost odnosov appeared first on Plemenitenje.