Težko je biti pozitiven v negativni situaciji, sploh če le ta traja in traja, in se ne zdi zgolj prehodna, in te izčrpuje do meja tvojih zmožnosti.

Ko se telo izčrpa, in postaneš neskončno utrujen, ko misli zajame neka brezmejna sivina, ko imaš občutek, da ni rešitve zate, ne glede na to, kako močno se trudiš,

in trudiš se mnogo predolgo, brez rezultatov, ko preprosto ne zmoreš več, ko postaneš šibek v svoji energiji, takrat…

predvsem potrebuješ BITI SLIŠAN in biti sprejet v svoji bolečini.

In kaj se zgodi, ko nekomu, ki mu zaupaš, razkriješ svojo neizmerno bolečino, svoje najtemnejše misli, ki jo spremljajo?

Največkrat dobiš serviran paničen odgovor, ki se sliši kot ukaz: »Ne mislit tega ! Nikoli več niti pomislit na kaj negativnega ! «

Kaj se zgodi v tem trenutku v človeku, ki neizmerno potrebuje biti slišan in sprejet?

Blokada ! Občutek nesprejetosti ! Občutek neslišanosti ! Občutek, da je nesprejemljiv !

In predvsem, da ni varno na glas izraziti svoje bolečine in vseh misli in občutkov, ki jo spremljajo.

Stavek, ki se glasi: »ne smeš«, se sliši, da nikoli več ne smeš povedati, kaj res čutiš, ker je to narobe, in se tega ne počne.

In potem človek, ki je že tako v neizmerni stiski, v tako neizmerni, da je o tem moral nekomu povedati, začuti, da je nesprejet v svoji bolečini, da je ne sme izraziti, zato postane ŠE BOLJ SAM v njej.

Umakne se še bolj vase in ostane sam v temi.

Ne, negativne in črnoglede misli in občutki ne izginejo, kljub temu, da mu je nekdo rekel, da ne sme več mislit negativno, kot da že sam prej tega ni vedel.

To je kot stavek: »Ne se sekirat« Kdaj ste se že nehali sekirat, iskreno, zgolj zato, ker vam je nekdo to rekel?

Ni tako preprosto, kajne?

Kot da se želite sekirat, in je dovolj, da vam nekdo reče, da se ne smete.

To mogoče velja pri shujševalnih dietah, ko želite pojesti tisti kos torte, pa vam nekdo reče, da ga ne pojesti.

Pri globoki bolečini, ki izhaja iz dolgotrajnega mučenja in ni nastala včeraj in ne bo izvenela do konca tedna, pa je stavek ne mislit tega, ne mislit negativno, zgolj semafor, ki zasveti rdeče, in pomeni,

nikoli več tega povedat na glas.

Zdaj pa k tem negativnim mislim…

Kaj se z njimi dogaja….

Ko je človek v hudi stiski, in utrujen od življenja, ki mu ne prinaša nobenih radosti, in v globini bolečine niti več upanja, takrat seveda pridejo negativne misli in negativni občutki, ki jih spremljajo.

To je človeško.

In o teh mislih in občutkih, ne glede na to, tako temačne/i so, JE POTREBNO GOVORITI !

Zakaj?

Ker jih je potrebno izraziti. Na ta način gre vse ven na plan, ne ostaja tam notri skrito.

Človeku že ob tem, ko se lahko izraža brez filtra, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odleže, ker je tam zunaj nekdo, ki mu je toliko mar, da ga posluša, da ga sliši, in da zdrži ob njegovi bolečini.

To, da ne poveš nikoli več nikomur, kako zares hudo ti je, ker tam zunaj ni nikogar, ki bi to prenesel, je najbolj nevarno.

Kajti misli in občutki so še vedno tam, le neizraženi. In neizražena bolečina razjeda in krni človekovo življenje še bolj. Tema postaja čedalje bolj temna, in človek v njej čedalje bolj sam.

Zato, ko človek upa govoriti o svoji stiski, takrat je še upanje zanj.

Najbolj nevarno je, ko le ta več ne govori o njej, ker ni varno.

Ker ima izkušnje, da ga ljudje ne želijo poslušati, in mu servirajo stavek: »ne več mislit tega; nikoli več mislit tako negativno«, se ne bo več izpostavil, saj želi razumevanje ne kritike, da je nesprejemljiv v svoji stiski.

In takrat ostane zares SAM.

Zato velikokrat ljudje, ki so skrajno depresivni, v družbi delujejo funkcionalno. Nič na njih se ne opazi, da so na robu svojega življenja. Nihče ne opazi, da je z njimi karkoli narobe.

Od tu pogosto stavek, ko se res kaj drastičnega zgodi: »Pa saj je bil vedno ok.«

Jp, ta OK je najbolj ne OK.

Ljudje zmotno mislijo, da človek, ki je res hudo ranjen, kaže neke očitne znake, ki so opozorilni. Pa ni temu tako.

Zato dragi moji, ko imate v svoji bližini nekoga, ki se vam potoži, ne ga odpikat s tovrstnimi stavki, o čem več ne sme mislit, in podobno.

To po navadi ni najhujši stadij in razlog za skrb, kajti človek, ki vas je poiskal, in vam razkril, kaj ga muči, ima očitno še vedno kanček upanja, da spleza ven iz svoje teme.

Človek, ki je kar naenkrat, kljub temu, da veste, da je v stiski že nekaj časa, in njegove težave niso prehodne, ampak življenjske, in niso rešene, začne govoriti, da je ok, in se smehlja in se dela, da je ok, takrat je najverjetneje znak za nevarnost.

Za zaključek – negativne misli in občutki so že tam, in bolj kot so le te temačne/i, manj je možnosti, da nekje obstaja gumb OFF, in jih več ni.

Zato je nujno potrebno o vseh teh mislih in občutkih govoriti – brez filtra.

Ko je človek slišan in sprejet v svoji neizmerni temi, v kateri se nahaja, takrat je tam iskrica, ki se potencialno lahko razvije v žarek svetlobe, ki vodi iz te teme.

Zato – bodite nekomu ta iskrica, ko jo potrebuje, in ne s stavkom: »ne mislit tega«, poglobit njihove teme in možnosti neizhodnosti iz nje.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Človek v stiski želi biti
SLIŠAN
in
SPREJET.
...tudi če ga ne morete razumeti...

Zapomnite si to !

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post “Ne mislit tega” appeared first on Plemenitenje.

Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.

Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.

Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.

Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.

Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.

Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.

Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.

Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.

Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.

Kaj potrebujejo eni in drugi?

Oboji morajo zrasti !

Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.

Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.

Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.

Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.

Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.

Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.

Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.

In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.

Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.

Pa ni treba da je tako.

Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.

Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.

Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.

Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.

Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.

Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.

Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…

Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.

Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.

In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.

Skupni imenovalec pa je

SPOŠTOVANJE

najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Če verjameš, da si največji,

nimaš kam več rasti.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Realno ogledalo appeared first on Plemenitenje.

Predvidevam, da se bi večina vas strinjala, da prevečkrat.

Kdaj smo v življenju razočarani?

Razočaranje je vedno sosledje pričakovanj.

V življenju smo polni pričakovanj, in ko le-ta niso izpolnjena, izkušamo razočaranje.

Razodetje: Brez pričakovanj ni razočaranj.

Torej razočarani smo, ko se življenje ne odvija na način, kot si želimo, t.j. v skladu z našimi pričakovanji.

To se dogaja tudi v odnosih. Tudi v odnosih vedno nekaj pričakujemo od nekoga drugega, kajne? V službenih, prijateljskih, partnerskem, družinskem,…

In največ v življenju pričakujemo od ljudi, ki so nam najbližji. To so tisti, za katere verjamemo, da smo jim toliko pomembni, da jim je toliko mar za nas, da nas ne bodo razočarali, kajne?

Zato je ravno bolečina razočaranja, ki jo izkušamo ob neizpolnjenosti pričakovanj, ki so povezana z našimi najbližjimi, največja.

Nikakor se ne moremo sprijazniti, da od najbližnjih, to je od ljudi, ki naj bi nas najbolj poznali, ne dobimo tistega, kar si najbolj želimo.

Kolikokrat dobiš od mame ali od očeta ravno tisto, kar potrebuješ? Morda tolažbo, morda razumevanje, morda zgolj zanimanje, kaj se dogaja s tabo, morda podporo, morda ponos,…?

Otroci imamo vedno visoka pričakovanja glede naših staršev, kajne?

Želimo biti sprejeti na način, na katerega si mi želimo.

Vendar pa v praksi velikokrat ni tako. Saj smo sprejeti, vendar ne na način, na katerega si mi želimo. To ne pomeni, da nas starši nimajo radi, vendar Ljubezen in sprejemanje kažejo na svoj način.

Vsak starš je zgolj najboljši možni starš. To ne pomeni, da je popoln, nihče izmed nas ni, ampak najboljši možni v skladu s svojimi zmogljivostmi.

Tako je v bistvu v vseh odnosih. Ljudje zmorejo, kolikor pač zmorejo. Od nekaterih ljudi nikoli ne bomo dobili tistega, kar si mogoče najbolj želimo.

Večni ples pričakovanj in razočaranj se tako nikoli ne konča, dokler ga ne končamo mi sami, in se v nekem trenutku odločimo, da ne bomo več pričakovali.

Preden pride do tovrstne predaje, pa smo velikokrat na tem plesišču.

Če se želimo osvoboditi od večnih razočaranj, je potrebno opustiti pričakovanja, ni druge.

Ljudi okrog nas ne moremo spreminjati. Mogoče ne zmorejo, mogoče pa tudi le nočejo.

Torej, če ne moreš spremeniti tistega, od kogar nekaj leta in leta zaman pričakuješ, lahko izstopiš s tega plesišča le tako, da opustiš pričakovanja glede te osebe.

Kajti tvoja pričakovanja, ki vedno znova in znova vodijo v razočaranje, terjajo veliko tvoje energije, in ti si tisti/a, ki imaš moč, da nekaj spremeni, vendar le na sebi.

Prizanesi v svojih pričakovanji tudi sebi. Mogoče celo pričakuješ preveč od sebe. Verjemi, dobro ti gre, četudi se ti včasih zdi, da premalo in prepočasi.

Ne zameri si, če se znova znajdeš na tem plesišču pričakovanj in razočaranj, zgolj potrebuješ čas. Slej ko prej boš odplesal/a ta ples, če ga le ozavestiš in imaš močno željo in namen, da ga ne želiš večno plesati.

In ko se zgodi, ti odleže.

Ljudje nikoli ne bomo 100 % opustili vseh pričakovanj, v naši naravi so.

Lahko pa se od njih osvobajamo zavestno ves čas. In si tako prihranimo kanček ali veliko več naše energije, in seveda marsikatero bolečino razočaranja.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Razočaranje nam ustvarijo drugi, 
bolečino ob tem pa si ustvarimo sami.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Bolečina razočaranja appeared first on Plemenitenje.

Gre namreč za izjemno močno energijo, ki se je mnogi ne zavedajo. Ljudje smo pač nagnjeni k temu, da želimo prejemati, želimo imeti neko korist, to je v človeški naravi. Vedno smo v nekem preračunavanju v smislu, kaj imam jaz od tega.

Le malokrat se vprašamo, kaj lahko damo, brez pričakovanja, da dobimo kaj v zameno. Damo zgolj zato, ker pač lahko, in ker je energija dajanja enakovredna energiji prejemanja. Vse energije namreč stremijo k ravnovesju.

Pri blagoslavljanju odpiramo našo srčno energijo, preko katere se povežemo s tistim, kar želimo blagosloviti.

In ne predstavljate si, kako izjemno močna je naša srčna energija, energija Ljubezni.

Ko blagoslavljamo naravo in živali, le to energijsko zdravimo.

Ko blagoslavljamo hrano, le to oplemenitimo, zato bo najverjetneje energijsko bogatejša in zagotovo bolj okusna.

Jaz sem se v svojem življenju sčasoma navadila blagoslavljati ves čas. Vedno, ko pridem v naravo, v gozd, blagoslovim ves gozd, vsa drevesa, vse rastline, vse živali, pozdravim in blagoslovim Gaio. Včasih to storim v mislih, včasih pa prav na ves glas.

Blagoslovim hrano, preden jo pojem. Zahvalim se lady Gaio zanjo. In včasih blagoslovim hrano tudi med kuhanjem – to je moja skrivna sestavina .

Blagoslovim vsa reševalna vozila, ko zaslišim sireno, blagoslovim reševalce, in vse ostale v reševalnem vozilo in ves promet okoli reševalnega vozila.

Blagoslovim delavce na cesti, pa smetarje, ki so v resnici čistilci (smetarji smo mi).

Blagoslovim morje, vsakič ko ga vidim.

Blagoslavljam vse po trenutnem navdihu.

Ko se enkrat navzameš energije blagoslavljanja, ko ti to pride v navado, to počneš avtomatsko, in verjemi, čudovito je.

Ko blagoslavljaš, te namreč prevzame nek izjemno prijeten občutek, in z energijo le tega se napajaš tudi sam.

Razodetje: Energija blagoslavljanja, ki izhaja iz tvoje srčnosti, je energija v kroženju, torej, kar oddajaš, tudi sam prejemaš.

Torej ko blagoslavljaš, to energijo prejemaš tudi sam, se z energijo blgoslovov napajaš, zato se ob tem tako prijetno počutiš.

Poskusi – verjemi, všeč ti bo.

In ko blagoslavljaš lady Gaio, katere del si, v bistvu blagoslavljaš sebe. Ne pozabi, tvoje telo je od lady Gaie, ti ga v času bivanja na njenem planetu samo dobiš v uporabo za določen čas. Tudi svoje telo lahko blagosloviš, da le to ostane zdravo in vitalno in pretočno.

In, ko se ob blagoslavljanju povezuješ s svojo srčno energijo, se povezuješ z največjo globino sebe, si v stiku s samim seboj.

Zato je mogoče čas, da v svoje življenje poleg tistih škodljivih navad, ki se jih dokaj hitro navzamemo, vneseš kakšno novo, ki izjemno blagodejno vpliva nate, na tvoje počutje, na tvoje zdravje, na tvojo energijo. In vse to je energija blagoslavljanja.

Ko ti le ta pride v navado, te občutek kar sam vodi, in hitro v vsakdanjem življenju zaznaš, kaj želiš blagosloviti, tukaj ni meja, zato se le prepusti in zares uživaj v blagoslavljanju.

Ob tem boš ugotovil še nekaj. In sicer, da na ta način postajaš bolj pozoren na vse v tvoji okolici. Stvari, ki ji prej nisi zaznal, jih sedaj opaziš, zato postajaš bolj zavesten v doživljanju sebe in okolice, bolj znaš biti prisoten v trenutku.

In velikokrat zelo hitro preobraziš energijo pritoževanja v energijo hvaležnosti. Npr. ko obtičiš na cesti zaradi prometne nesreče, namesto slabe volje, ker moraš čakati v koloni vozil, blagosloviš vse udeležence v prometni nesreči in hkrati začutiš hvaležnost, da si ti zgolj v koloni, in čakaš da se cesta sprosti. Cel si, zdrav, in živ. Kmalu prispeš na svoj cilj zgolj z zamudo.

Ta svet še kako potrebuje energije blagoslovov v protiutež vsem težkim energijam, katerim smo priča vsak dan.

Zapomni si, prišel si na ta svet, da boš svetil v temi, ne ugašal svetlobe. Ja – lučka si, zato sveti v vsem svojem sijaju, in uživaj v tem.

iz srca, Simona

Plemenit blagoslov:

Blagoslavljam vse vas, ko tole berete.
Naj vas preplavi občutek radosti in sreče.
Mene pa preplavlja občutek hvaležnosti, da ste z mano.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Energija blagoslavljanja appeared first on Plemenitenje.

Rek: »Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si«, še kako drži.

Nekaterih odnosov si res ne izberemo sami, večino pa. Temu bi namenila malo več pozornosti.

Na podlagi česa izbiramo ljudi okrog sebe?

Na podlagi starosti, videza, statusa, koristi, interesov,…? Seveda je možno vse od naštetega in še kaj drugega.

Skupni imenovalec pa je sorodnost. Nekaj, kar resonira v skladu s tem, kdo smo.

Pa smo spet tam – povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.  Torej –

Če si koristoljuben, boš iskal ljudi, od katerih boš imel takšne ali drugačne koristi. Vendar pa se moraš pri tem zavedati, da enako privlači enako, torej bo tudi človek na drugi strani koristoljuben in bo s tabo zaradi koristi. Takšni odnosi se po navadi končajo, ko koristi prenehajo. Sploh v poslovnem svetu je veliko t.i. prijateljev, ki to niso.

Če ti zunanji videz veliko pomeni, boš odnose izbiral po zunanjem videzu.

Če rangiraš ljudi glede na status (izobrazbo, naziv, položaj, finančno stanje), potem si boš po vsej verjetnosti izbiral ljudi, ki statusno ustrezajo tvojim standardom. V tem primeru boš v družbi ljudi, ki tudi tebe vrednotijo po teh merilih.

Ta cesta je vedno dvosmerna, to si je vredno zapomniti.

Sorodnost na nek način oblikujejo naše vrednote – to je tisto, kar nas na drugem človeku privlači ali odbija. Seveda pa je odvisno, kakšne so naše vrednote.

Če je tvoja vrednota strpnost, se najverjetneje ne boš prostovoljno družil z nestrpnimi ljudmi.

Če si ljubitelj živali, ne boš imel v prijateljskem krogu nekoga, ki ne mara živali in se ne vede spoštljivo do njih.

Če je tvoja vrednota svoboda, se boš težje povezoval z ljudmi, ki so miselno ukalupljeni.

Če je tvoja vrednota Ljubezen do narave, ne boš v odnosu z nekom, ki jo uničuje.

Ima smisel?

Seveda pa je veliko ljudi, ki se družijo kar z vsemi vsepovprek. Imajo ogromno število prijateljev, takšnih in drugačnih. Včasih niti ne vedo, zakaj se s kom družijo. Poznaš kakšnega takega?

Če si predstavljaš tvoj svet odnosov kot nek vinograd in ljudi v svojem življenju kot grozdje v tem vinogradu – kako velik je ta vinograd?

Če se sprehodiš po njem in pogledaš vse to grozdje – katerega bi skrbno odbral za jagodni izbor? Kateri so ti ljudje in zakaj?

Se ti zdi, da imaš prave ljudi okrog sebe?

Na podlagi katerih vrednot si jih izbral?

Ali ti odnosi funkcionirajo?

Če ne, zakaj ne?

Včasih ljudje vztrajamo v odnosih tudi, ko nam le ti več ne ustrezajo.

Ljudje se ves čas spreminjamo, rastemo, se plemenitimo, zato se spreminja tudi naš izbor ljudi okrog sebe.

In včasih se je potrebno tudi od koga posloviti, ker le ta več ne resonira z našimi vrednotami, ni nam več soroden.

Odnos je povratna informacija o tebi. Kaj pove tvoj izbor o tebi?

Si zadovoljen s svojim izborom?

Torej si zadovoljen s sabo.

In če nisi?

Potem je čas za spremembe, za prevetritev tvojih vrednot, na podlagi katerih izbiraš, in za nov izbor.

Ti si kreator svojega življenja in z izbori ti odločaš, s kom boš delil svojo pot – in s kom ne.

iz srca, Simona

Plemenita trditev:

Moje izbrane jagode
so res plemenite.
Pa tvoje?

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Jagodni izbor odnosov appeared first on Plemenitenje.

Tudi stvari v življenju predalčkamo na bolj ali manj pomembne.

Pomembnost izraža, koliko ti kdo/kaj pomeni. Bolj kot je zate pomemben/no, več ti pomeni, večjo vrednost ima zate.

Pomembnost oblikujemo v skladu s svojimi željami in vrednotami. Npr. pri hiši nam je pomembna velika terasa, pri prijateljih nam je pomembna iskrenost,…

Sedaj je na mestu vprašanje:

Kaj je zate pomembno, kdo je zate pomemben – in zakaj?

Kajti pomembno je vedeti, kaj ti je pomembno in zakaj.

Meni npr. je pomembno pisanje, ker z njim izražam sebe, to početje mi je nadvse smiselno, zato se ob njem počutim pomembno.

Aha – prihajamo na drugo stran – ki je še bolj pomembna.

Razodetje: Vsak človek hoče biti pomemben.

Ja, lahko bi sedaj pisala na dolgo in široko, kako je najbolj pomembno, da si pomemben sebi, kar je sicer 100 % res, vendar ljudje želimo biti pomembni v odnosu do nekoga oz. nečesa.

To, da si najprej pomemben sam sebi pomeni, da prepoznaš svojo lastno vrednost in pomembno skrbiš zase v vseh pogledih.

Ampak vsak človek si želi biti pomemben tam zunaj, kjer tvojo vrednost prepozna še kdo drug.

Pomisli…

kako lepo je biti mama/oče – otroku si najbolj pomembna oseba (vsaj v določenem delu otroštva),

kako lepo se je zaljubiti – nekomu postaneš najpomembnejša oseba.

Toda živimo v simbiozi medsebojne pomembnosti.

Pisatelj je pomemben za bralca, vendar če ne bi bilo bralca, tudi pisatelj ne bi bil nikomur pomemben pisatelj, kajne? Torej je tudi bralec pomemben za pisatelja.

Tako se pomembnost ustvarja v odnosih. Starš je pomemben za otroka, ker je otrok pomemben za starša. Učitelj je pomemben za učenca, ker je učenec pomemben za učitelja,… Torej ni pomembnega učitelja brez učencev, ni pomembnega pisatelja brez bralcev, ni pomembnega igralca brez gledalcev,…

Če se ne počutiš pomembnega, življenje izgublja smisel.

Če se ne počutiš pomembnega v svoji službi, je le ta zate nesmiselna.

Če se ne počutiš pomembnega v svoji partnerski zvezi, je le ta zate neizpolnjujoča.

Ljudje, ki ne čutijo pomembnosti, postanejo osamljeni in življenje se jim ne zdi smiselno.

Pomembnost je pomembna. Pomembnost osmisljuje bivanje.

Vsi ljudje želimo biti pomembni. S tem, ko nekomu izraziš njegovo pomembnost, mu s tem poveš, koliko je  vreden zate.

Če hočeš v svojem podjetju učinkovitega zaposlenega, mu torej povej, kako pomemben je.

Razodetje: Občutek pomembnosti je prižig ustvarjalnosti.

Vse, v čemer oz. ob komer se počutiš pomembno, te dela živega. Bolj, kot se počutiš pomembnem, bolj se ti zdi življenje polno.

Torej – kaj si je pomembno zapomniti?

Najbolj je pomembno biti najbolj pomemben sam sebi. Kajti, če sam ne verjameš, da si pomemben, boš zaman iskal to tam zunaj, in čakal, da ti pomembnost da nekdo drug. Ko boš sam sebi priznal svojo pomembnost, jo bodo opazili in priznali tudi drugi.

Pomemben stavek: Jaz sem najbolj pomembna oseba v svojem življenju.

In ja – pomembno je biti pomemben v svetu – na kakršen koli način.

Zato se ne sprenevedat v neki skromnosti.

Pomemben si – začni to izražat. In izrazi pomembnost vsem, ki so zate pomembni.

iz srca, Simona

Pomembna plemenita zahvala:

Dragi moji, vsi ki tole berete,
ste zame zelo pomembni,
ker dajete pomembnost mojemu pisanju.
 
Iskrena hvala.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Pomembnost pomembnosti appeared first on Plemenitenje.

Prijaznost vibrira prijazno.

Energija prijaznosti je lahkotna in prijetna. Ko je nekdo prijazen do tebe, si lahko sproščen in počutiš se na nek način varno.

Včasih pomislim, kako bi bilo življenje lepše, če bi bili vsi ves čas prijazni. Pa ni tako, kajne? Velikokrat naletimo na ljudi, ki so neprijazni, včasih celo nesramni in napadalni. Spravijo se nate in zasidrajo vate vso svojo slabo voljo in negativno energijo. Težko jih razumeš, zakaj se spravljajo nate, saj jim nisi nič naredil in jim nič hudega nočeš. Pa vendar se jim zdi, da imajo pravico to početi, zgolj ker si ne znajo sami pomagati na drugačen način, in ker lahko.

Velikokrat (ne pa izključno) se to dogaja pri ljudeh, ki so na takšnih položajih, kjer imajo občutek, da so hierarhično nad tabo ali pa, da si od njih odvisen, zato se jim zdi, da bo njihova neprijaznost in energijska napadalnost z druge strani tolerirana ali celo akumulirana, kar pomeni, da bo na nek način prejemnik to energijo sprejel vase in se posledično energijsko sesul.

Na drugi strani neprijazna oseba odda svoj gnev, in se potem počuti bolje, odleže ji in kar je še več, v njenih očeh ta proces deluje, zato se ga bo najverjetneje posluževala še naprej.

Ste že kdaj izkusili kaj takšnega?

In potem so ljudje, ki delujejo prijazno, ampak v resnici so vse prej kot to. Njihova prijaznost ni resnična ampak navidezna. Nadenejo si jo kot lepo masko, da pod njo skrijejo svoj resnični jaz in svoje prave namere.

To je človek, ki je vedno prijazen, včasih tako zelo, da deluje že osladno. Nikoli ni slabe volje, vedno se na nek način smehlja, vedno te vpraša, kako si, deluje skrajno všečno na pogled.

Vendar pri takem človeku začutiš, da ni pristen, da je njegova prijaznost zgolj navidezna, bodisi kot njegov obrambni mehanizem, bodisi kot njegova čustvena potreba po ugajanju, bodisi kot navidezno ustvarjena podoba z namenom manipulacije.

Velikokrat se zgodi pri takšnih osebah, da so najbolj noro prijazne do tebe, ko stojijo pred tabo, za tvojim hrbtom pa je njihova podoba popolnoma drugačna. Ko je pred tabo, ti ponuja rožico za povohat, za tabo pa v roki drži nož.

Kje pa si v vsej tej sceni ti?

Nekdo, ki je pristno prijazen in nikomur ne želi nič žalega, vse prej našteto seveda zelo težko razume in še manj sprejme, prenaša pa velikokrat, ker je pač prijazen.

V tem svetu, kjer se srečujemo z vsemi vrstami energij, in nekatere pač niso tako prijetne in prijazne, je tudi prijaznost včasih odveč.

Ko te nekdo udari po levem licu, ne boš nastavil še desnega, ne glede na to, kaj govorijo določene verske vsebine.

Zato, ko se srečaš z neprijaznostjo, le to zaustavi kolikor hitro zmoreš in če ne gre drugače, jo brez slabe vesti v vsem svojem »sijaju« lepo vrni pošiljatelju, naj jo začuti še sam.

In pri navidezno prijaznih ljudeh ti ni potrebno rožic saditi z njimi, škoda je tvoje energije in tvegaš sladkorno. Z nepristnimi ljudmi je nasploh najbolj fajn imeti čim manj opravka.

Kaj pa ti? Naj boš potemtakem še naprej prijazen ali neprijazen ali kaj zdaj?

Moj odgovor na to je – Bodi iskren ! Ne se delat to, kar nisi.

Torej – ja, seveda bodi prijazen še naprej, in naj ta prijaznost izhaja iz tebe, ker si pač prijazen človek. Ta svet potrebuje prijazne ljudi. Do ljudi bodi tak, kot si želiš, da bi bili oni do tebe.

Ko pa imaš slab dan, to povej, ne rabiš razlagat zakaj in niti slučajno se ti ni treba opravičevat, le povej, da si slabe volje in naj te pustijo pri miru.

V tem napornem svetu včasih res ne gre drugače, kot da si včasih naporen tudi ti.

Zato je tvoja prijaznost odveč, ko le ta ni na mestu in ni iskrena.

iz srca, prijazna Simona …dokler…

Plemenit citat:

"Don't confuse my personality
with my attitude…
My personality is who I am,
my attitude depends on who
you are…"

"Ne zamenjuj moje osebnosti
z mojim odnosom…
Moja osebnost je kdo sem jaz,
moj odnos pa je odvisen od tega
kdo si ti…"
                                 Frank Ocean

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Odvečna prijaznost appeared first on Plemenitenje.

Bomo zdivjali takoj, ko se prižge zelena luč, z vso hitrostjo, ali bomo stopili zavestno, obogateni z novo izkušnjo, prisotni v svet?

Kajti ta izkušnja, v kateri smo se znašli, ni nič drugačna od vseh drugih izkušenj, ki nam jih življenje ponudi. Namen nje je, da se nekaj naučimo, nekaj predelamo, nekaj končno dojamemo, da je ne bo potrebno ponavljat. V kolikor ne dojamemo njenega sporočila, dobimo popravni izpit, in še enega in še enega…dokler ne dojamemo in prekinemo ponavljanje.

Vsak človek nosi s sabo prtljago nekih vzorcev, ki jih predeluje. Kako prepoznaš vzorec? Vedno znova izkušaš iste stvari, lahko v različnih situacijah z različnimi ljudmi, pa vendar je izkušnja ista. To so izkušnje zapuščenosti, ponižanosti, nesposobnosti, ujetosti, …

Namen neke izkušnje je, da ti osvetli tvoj vzorec, da ga ozavestiš in tako  lahko predelaš, ter s tem prekineš vzorec in ponavljanje vedno iste izkušnje.

Tokrat imamo poleg svojih mikro izkušenj, ki so naše lastne, še na meniju tole makro izkušnjo, ki se ne tiče več zgolj posameznika (čeprav tudi, saj posameznik tvori kolektiv), temveč celotne človeške družbe oz. celotne človeške rase.

Ta izkušnja zajema cel svet. Kaj to pomeni? Da moramo v globalnem smislu nekaj dojeti in več ne ponavljati znova in znova v nedogled. V kolikor bomo to spregledali, in zgolj premostili nelagodje ob izkušanju, in nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo, uganite – sledi ponovitev izkušnje – ki bo mogoče še bolj glasna, še bolj ekspresivna.

Kajti, če nečesa ne slišiš, ko ti nekdo nekaj govori, le-ta povzdigne svoj glas in pove zadevo bolj glasno, da boš tokrat res slišal. In če še ne slišiš? Je potrebno čakati v neposlušnosti, da se na koncu potem nekdo zadere? To zna zaboleti, zna biti skrajno neprijetno. Vendar ni potrebno priti do dretja, če se odločimo poslušat že na začetku.

Torej obstajata dva scenarija:

Scenarij št. 1:

Dojamemo sporočilo, ne ponavljamo istega vzorca in gremo naprej.

Scenarij št. 2:

Ne dojamemo in se sprenevedamo še naprej, kar pomeni, da po koncu te izkušnje gremo nazaj, kar pomeni, da bomo spet prišli do sem, bodisi v tej, bodisi v kakšni drugi obliki.

Ali vidite pomembnost dojetja sporočila? Gre za kakovost življenja, kakšne bodo naslednje izkušnje.

Kaj pa je sporočilo? 

SPOŠTOVANJE !!!

Tega smo malo izgubili na tej poti človeštva. Velikokrat posamezniku ni mar, potem se pa jezi na kolektiv.

Spoštovanje izhaja iz zavedanja, zavedanja sebe in sveta, in zavedanja sebe v svetu. In ko se nečesa zaveš, takrat sledi delovanje, v skladu s tem novim zavedanjem.

Dajmo primere…

Zavedanje: Zrezki, čevapčiči, pleskavice, kotleti… niso le kos mesa, ampak živali, ki čutijo, so čuteča bitja kot človek, kot tvoj otrok, kot tvoj partner, kot tvoji starši.

Spoštovanje v delovanju: Če ješ meso, in se ti zdi, da ga pač moraš jesti, a ga lahko vsaj zmanjšaš za polovico? Namesto šest dni na teden, z novo zavestjo samo trikrat na teden? Namesto štirikrat na mesec, samo dvakrat na mesec? Tako se začne. S tem pripomoreš, da zaradi tebe umre polovico manj živali kot do sedaj, in za polovico zmanjšaš onesnaževanje, ki ga povzroča vzreja živali (na nivoju tvoje osebne porabe). Se ti to zdi izvedljivo?

Zavedanje: Za pridobivanje dobičkonosnega palmovega olja, se za namen sajenja nasadov palm, iz katerih se prideluje olje, množično izsekava naravne gozdove. S tem se uničujejo celotni ekosistemi in krčijo se območja, kjer živijo ogrožene vrste živali, kot npr. tiger, slon, orangutan.

Spoštovanje v delovanju: V trgovinah obstaja ogromno izdelkov, ki vsebuje palmovo olje, od prehranskih do kozmetičnih. Vsi izdelki imajo na embalaži deklaracijo, kjer so navedene sestavine. Če zavrneš nakup izdelka s sporno sestavino, pripomoreš k ohranjanju ekosistemov, in s tem dejanjem ščitiš živali, ki jih zagotovo rad gledaš v raznih dokumentarnih serijah. Mnogim živalim grozi izumrtje, dejansko se lahko zgodi, da jih bomo lahko videli le še na posnetkih. Takšno škodo dela človek – posredno sam sebi. Pomisli, koliko pripomoreš, če zavrneš zgolj eno sestavino.

Zavedanje: Plastika preplavlja planet, uničuje morja in življenje v njem. Morje pokriva 70 % zemeljske površine ! Zemlja je v večini morje.

Spoštovanje v delovanju: Na voljo so embalaže, ki so biorazgradljive. Veliko je tudi izdelkov, ki ne vsebujejo embalaže, razna mila, trdi šamponi, masažne ploščice. V trgovino se lahko odpraviš s svojo vrečko in ne kupiš vsakič nove, in sadnje in zelenjavo nabiraš v pralne vrečke, namesto klasične plastične za enkratno uporabo. Vsakič, ko zavestno kupuješ izdelke s čim manj plastike, varuješ TVOJ planet. Rešuješ življenja.

Zavedanje: Živali so čuteča bitja. Isto pravico imajo do spoštljivega odnosa in svobode kot človek. V tem trenutku izolacije ne obstajajo le živalski vrtovi, skreirali smo si ČLOVEŠKI VRT ! Srna v gozdu se danes prosto sprehaja, ti pa si ujet v svojem stanovanju/hiši. Ali bomo dojeli, da so živali svobodna bitja, ki niso namenjena zapiranju v živalske vrtove, cirkuse, in razne laboratorije, kjer se izvajajo poskusi na njih za znanstvene namene ter kozmetične produkte. Gre za nehumano mučenje živali !

Spoštovanje v delovanju: Če kupiš izdelek, ki ni bil testiran na živalih, kar označujejo oznake na embalaži, s tem zavračaš testiranje na živalih. Listo podjetij, ki testirajo na živalih in listo podjetij, ki so živalim prijazna najdeš na mojem blogu pod naslovom: Za ljubitelje živali – prilagam povezavo:

https://plemenitenje.si/2019/01/27/za-ljubitelje-zivali/

Lahko bi naštevala in naštevala, ampak mislim, da ste dojeli sporočilo.

Čas je, da začnemo spoštovati sebe, in čas je, da začnemo spoštovati svet, kajti TI SI SVET in SVET JE TI. Najbolj pomembno je dojeti, da je vse povezano z vsem. Kar storiš ti, se odraža v celem svetu, zato je tvoja odgovornost velika, če tudi v majhnih dejanjih. Čas je za upgrade (nadgradnjo) !

Ta pot vodi v scenarij št. 1. In vsi si želimo tega kajne?

Kako boš ti pripomogel k temu?

Ko padejo maske z ust, naj se ne naselijo nazaj na oči !

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Iz trenutka "zdaj"
se kreira nov svet,
ali ponavlja star.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Ko padejo maske appeared first on Plemenitenje.

Vsa ta imena jo označujejo – eno energijo – eno zavest – našega zemeljskega DOMA.

Za večino ljudi pač samoumevna. Ljudje tako zlahka vse jemljemo samoumevno. Vse kar je, nam kar pripada – dokler tega ne izgubimo – šele takrat ob izgubi se začnemo zavedati, kaj smo imeli.

Nič drugače ni z naravo.

Tukaj je – samoumevna. Daje nam in daje in daje.

In mi jemljemo in jemljemo in jemljemo.

Šele, ko narava vzame, šele ko narava glasno spregovori preko orkanskih vetrov, preko poplavnih voda, preko ognjenih zubljev, preko vseh skrajnih izrazov, šele takrat se je zavemo in začnemo ceniti njeno moč, njeno voljo.

In tudi to nas ne izuči. Saniramo stanje in furamo dalje … isto sceno. In spet čez čas postane samoumevna. – krog za krogom –

Poglejmo to našo mater Zemljo, kako v resnici čudovita je.

Poglejmo to energijo lady Gaie – kako popolna je v vsej svoji veličini.

KAKO ŽIVA JE.

Kako je vseprisotna v vsakem vetriču in v vsakem orkanu in viharju.

Kako je vseprisotna v vsaki bilki in v vsakem polju in vsakem gozdu.

Kako je vseprisotna v vsaki kapljici in v vsaki reki in jezeru.

Kako je vseprisotna v vsakem valu in v vseh morjih.

Kako je vseprisotna v vsakem kamenčku in v vsaki veličastni gori.

Kako je vseprisotna v vsaki najmanjši mravljici in vsakem velikanskem kitu.

…

Kako je vseprisotna v vsem na tem planetu.

Ona diha ta planet. Je del vsega, kar je del nje. Ona je ta planet.

VRHUNSKA UMETNICA

Poglejte okrog sebe, kje živite.

Živite v umetnini.

Poglejte vsako cvetico na polju, kako lepo je izoblikovana.

Poglejte popolnost vsake snežinke, ko pada sneg.

Poglejte katero izmed podzemnih jam. Kapniki, podzemne dvorane – nepojmljiva lepota, ki ti vzame dih.

Poglejte vso paleto barv na Zemlji, modrino neba, turkiznost morja, zelenje travnikov in gozdov, in tisoče odtenkov v rastlinah, živalih, jutranjih zarjah in sončnih zahodih, -vsem živetju.

ČUDODELKA

Poseješ – in iz nje zraste nekaj novega – nekaj živega.

Ves čas se spreminja in tvori nove oblike, nove jame, nove struge, nove pokrajine, …

Ves čas na Zemlji rastejo nove rastline, rojevajo se nove živali, tvorijo se novi valovi, novi vetrovi, nove dežne kapljice, nove snežinke, novi oblaki, novi sončni vzhodi in zahodi, …

In ne kar samoumevno. Nekdo skrbi za to – lady Gaia.

DOBAVITELJICA

Vse, kar potrebujemo za preživetje na tem planetu, dobimo v naravi.

…vodo…hrano…svetlobo…toploto…

…material za zaščito…za oblačila…za zavetje…

In mi vse to jemljemo samoumevno. In jemljemo in jemljemo…

In ne le to, ne le, da jemljemo, celo uničujemo svoj lastni dom.

Pomislite na svojo hišo ali stanovanje. Koliko časa namenite pospravljanju in čiščenju svoje hiše ali stanovanja? Ni prijetno živeti v neurejenem in umazanem, kajne? Želite, da je vaš svet, ki vas obdaja lep in prijeten.

No isti ljudje, ki tako skrbno čistijo svoj ljubi domek, precej svinjajo svoj zemeljski DOM.

Kako? Ni jim mar za naravo. Čistijo z naravi škodljivimi sredstvi, ne ločujejo odpadkov, odlagajo smeti tam, kamor ne sodijo. V naravi je še danes ogromno črnih odlagališč, reke so polne odpadkov, in oceani so polni plastike.

Zemlja je naš skupni DOM, naša skupna hiša, stanovanje. Nič manj ni vredna od naše dnevne sobe, kopalnice, spalnice.

V soboto dopoldne lepo očistimo stanovanje in potem popoldne, po napornem delu, se odpravimo na oddih v naravo, da se nadihamo svežega zraka, da se napojimo s čisto energijo.

Torej najprej zrak in vodo zastrupimo, potem pa hočemo nekaj čistega v zameno.

V gozdu občudujemo ljubkega zajčka, na obrazu pa imamo kremo, ki je bila testirana na živalih.

A vidite absurd v teh dejanjih?

V resnici na nek način goljufamo, samo ne zavedamo se, da goljufamo sami sebe.

Vsak sleherni človek na tem planetu je odgovoren – s slehernim dejanjem v vsakem slehernem dnevu – VSAK !

Pomisli na to.

Če spoštuješ sebe, spoštuj okolje, v katerem živiš, in zavestno skrbi zanj na vsakem koraku in v vsakem dejanju.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

 “Everything you can imagine, 
 nature has already created.” 
  
 »Vse, kar si lahko predstavljate, 
 je narava že ustvarila.«
                                  Albert Einstein 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Čudežna mati appeared first on Plemenitenje.

Veliko ljudi se npr. sprašuje, ali je smiselno ločevati odpadke, ker baje, da potem iz vseh zabojnikov  vse pristane na istem kupu.

Torej, zakaj bi ločevali?

Ko pred trgovino stoji brezdomec, ki hoče kovanec ali dva, se sprašujemo ali je smiselno mu dati denar, ker ga bo itak zapravil za steklenico vina in pločevinko piva.

Torej, zakaj bi mu dali?

Ko kupujemo čistila in kozmetiko in razna sredstva, se sprašujemo ali je smiselno se ukvarjati s tem, da kupimo okolju in živalim prijazno. Itak se skoraj nihče ne ukvarja s tem, po pogledu na druge nakupovalne košarice.

Koliko sploh pripomorem – en sam?

Ko srečujemo ljudi v svojem življenju, tudi tiste – mimoidoče, se sprašujemo ali je smiselno nekomu, ki ga ne poznamo, podariti nasmeh? In reči kako prijazno besedo npr. prodajalki na blagajni, ki ves čas sedi tam in hiti, da doseže normo? Ne le, da se ne zdi smiselno, celo čudaško zna izpasti.

Torej, zakaj bi sploh trošili našo energijo za kar nekoga?

Ja, v tem življenju se tako zelo ubadamo s tem, kaj je smiselno in kaj ne, da zgrešimo smisel sam.

In kje je potem smisel?

Razodetje: Smisel je v odnosu.

?

Vedno gre za odnos.

Vsi smo energijska bitja. Zato v odnosu do nečesa sprožamo določeno energijo. In z delovanjem izrazimo, kdo smo.

Ko razmišljamo ali je smiselno ločevati odpadke, če le ti (tako se govori) romajo na isti kup na odpadu, se v resnici ukvarjamo z nekimi zunanjimi okoliščinami in ne z odnosom do tega. Ko gre za odnos, se vprašamo, ali nam je mar do okolja? In kako hočem jaz delovati v zvezi s tem? Ker je to moja energija, ki jo z mojim delovanjem širim.

Jaz bom ločevala odpadke, ker sem oseba, ki ji je mar za okolje, to je moja energija, ki jo hočem ustvarjati.

Ko srečam brezdomca – spet gre za odnos. Lahko se ukvarjam s tehtanjem ali se splača, itak bo zapil, ali pa se odločim za sočuten odnos do sočloveka, ki je v stiski. Odločim se narediti nekaj dobrega za nekoga – to je tisto, kar odraža mene.

Kaj bo on potem delal naprej s podarjenim, je njegova stvar, njegova odločitev, njegova energija, tisto, kar bo odražalo njega.

In ko kupujem naravi in živalim prijazne produkte, je zame pomembno, da to dejanje pove več o meni, kot avto, ki ga vozim. Avto je nekaj, kar imam. Dejanja govorijo o tem – kdo sem.

In ko človeku namenim nasmeh ali prijazno besedo, s tem dejanjem povem, da sem prijazna in nasmejana oseba, in da širim prijazno energijo.

Gre za to, kakšna oseba hočem biti v odnosu do sočloveka, do živali, do narave in v končni fazi tudi do sebe.

Kajti, ko cenim druge, cenim sebe.

Ko spoštujem druge, spoštujem sebe.

Ko sem sočutna do drugih sem sočutna do sebe.

Ko mi je mar za živali, za naravo, za sočloveka, mi je v resnici mar zame.

Kajti

»Noben človek ni otok…«  

John Donne

Vsi smo vselej povezani z vsemi in vsem.

Zato naslednjič, ko boš tehtal, kaj je smiselno in kaj ne, se vprašaj:

»Kaj je tisto, kar odraža mene?«

To je tvoj smisel.

In ko se enkrat začneš zavedati, kaj te odraža, se zgolj »ne odražaš«, ampak se začneš ustvarjati.

-v odnosu do vsega in vseh.

iz srca, Simona

Plemenito vprašanje:

 Kdo si v odnosu do…?
 In predvsem – kdo hočeš biti? 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Gre za odnos appeared first on Plemenitenje.