Težko je biti pozitiven v negativni situaciji, sploh če le ta traja in traja, in se ne zdi zgolj prehodna, in te izčrpuje do meja tvojih zmožnosti.

Ko se telo izčrpa, in postaneš neskončno utrujen, ko misli zajame neka brezmejna sivina, ko imaš občutek, da ni rešitve zate, ne glede na to, kako močno se trudiš,

in trudiš se mnogo predolgo, brez rezultatov, ko preprosto ne zmoreš več, ko postaneš šibek v svoji energiji, takrat…

predvsem potrebuješ BITI SLIŠAN in biti sprejet v svoji bolečini.

In kaj se zgodi, ko nekomu, ki mu zaupaš, razkriješ svojo neizmerno bolečino, svoje najtemnejše misli, ki jo spremljajo?

Največkrat dobiš serviran paničen odgovor, ki se sliši kot ukaz: »Ne mislit tega ! Nikoli več niti pomislit na kaj negativnega ! «

Kaj se zgodi v tem trenutku v človeku, ki neizmerno potrebuje biti slišan in sprejet?

Blokada ! Občutek nesprejetosti ! Občutek neslišanosti ! Občutek, da je nesprejemljiv !

In predvsem, da ni varno na glas izraziti svoje bolečine in vseh misli in občutkov, ki jo spremljajo.

Stavek, ki se glasi: »ne smeš«, se sliši, da nikoli več ne smeš povedati, kaj res čutiš, ker je to narobe, in se tega ne počne.

In potem človek, ki je že tako v neizmerni stiski, v tako neizmerni, da je o tem moral nekomu povedati, začuti, da je nesprejet v svoji bolečini, da je ne sme izraziti, zato postane ŠE BOLJ SAM v njej.

Umakne se še bolj vase in ostane sam v temi.

Ne, negativne in črnoglede misli in občutki ne izginejo, kljub temu, da mu je nekdo rekel, da ne sme več mislit negativno, kot da že sam prej tega ni vedel.

To je kot stavek: »Ne se sekirat« Kdaj ste se že nehali sekirat, iskreno, zgolj zato, ker vam je nekdo to rekel?

Ni tako preprosto, kajne?

Kot da se želite sekirat, in je dovolj, da vam nekdo reče, da se ne smete.

To mogoče velja pri shujševalnih dietah, ko želite pojesti tisti kos torte, pa vam nekdo reče, da ga ne pojesti.

Pri globoki bolečini, ki izhaja iz dolgotrajnega mučenja in ni nastala včeraj in ne bo izvenela do konca tedna, pa je stavek ne mislit tega, ne mislit negativno, zgolj semafor, ki zasveti rdeče, in pomeni,

nikoli več tega povedat na glas.

Zdaj pa k tem negativnim mislim…

Kaj se z njimi dogaja….

Ko je človek v hudi stiski, in utrujen od življenja, ki mu ne prinaša nobenih radosti, in v globini bolečine niti več upanja, takrat seveda pridejo negativne misli in negativni občutki, ki jih spremljajo.

To je človeško.

In o teh mislih in občutkih, ne glede na to, tako temačne/i so, JE POTREBNO GOVORITI !

Zakaj?

Ker jih je potrebno izraziti. Na ta način gre vse ven na plan, ne ostaja tam notri skrito.

Človeku že ob tem, ko se lahko izraža brez filtra, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odleže, ker je tam zunaj nekdo, ki mu je toliko mar, da ga posluša, da ga sliši, in da zdrži ob njegovi bolečini.

To, da ne poveš nikoli več nikomur, kako zares hudo ti je, ker tam zunaj ni nikogar, ki bi to prenesel, je najbolj nevarno.

Kajti misli in občutki so še vedno tam, le neizraženi. In neizražena bolečina razjeda in krni človekovo življenje še bolj. Tema postaja čedalje bolj temna, in človek v njej čedalje bolj sam.

Zato, ko človek upa govoriti o svoji stiski, takrat je še upanje zanj.

Najbolj nevarno je, ko le ta več ne govori o njej, ker ni varno.

Ker ima izkušnje, da ga ljudje ne želijo poslušati, in mu servirajo stavek: »ne več mislit tega; nikoli več mislit tako negativno«, se ne bo več izpostavil, saj želi razumevanje ne kritike, da je nesprejemljiv v svoji stiski.

In takrat ostane zares SAM.

Zato velikokrat ljudje, ki so skrajno depresivni, v družbi delujejo funkcionalno. Nič na njih se ne opazi, da so na robu svojega življenja. Nihče ne opazi, da je z njimi karkoli narobe.

Od tu pogosto stavek, ko se res kaj drastičnega zgodi: »Pa saj je bil vedno ok.«

Jp, ta OK je najbolj ne OK.

Ljudje zmotno mislijo, da človek, ki je res hudo ranjen, kaže neke očitne znake, ki so opozorilni. Pa ni temu tako.

Zato dragi moji, ko imate v svoji bližini nekoga, ki se vam potoži, ne ga odpikat s tovrstnimi stavki, o čem več ne sme mislit, in podobno.

To po navadi ni najhujši stadij in razlog za skrb, kajti človek, ki vas je poiskal, in vam razkril, kaj ga muči, ima očitno še vedno kanček upanja, da spleza ven iz svoje teme.

Človek, ki je kar naenkrat, kljub temu, da veste, da je v stiski že nekaj časa, in njegove težave niso prehodne, ampak življenjske, in niso rešene, začne govoriti, da je ok, in se smehlja in se dela, da je ok, takrat je najverjetneje znak za nevarnost.

Za zaključek – negativne misli in občutki so že tam, in bolj kot so le te temačne/i, manj je možnosti, da nekje obstaja gumb OFF, in jih več ni.

Zato je nujno potrebno o vseh teh mislih in občutkih govoriti – brez filtra.

Ko je človek slišan in sprejet v svoji neizmerni temi, v kateri se nahaja, takrat je tam iskrica, ki se potencialno lahko razvije v žarek svetlobe, ki vodi iz te teme.

Zato – bodite nekomu ta iskrica, ko jo potrebuje, in ne s stavkom: »ne mislit tega«, poglobit njihove teme in možnosti neizhodnosti iz nje.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Človek v stiski želi biti
SLIŠAN
in
SPREJET.
...tudi če ga ne morete razumeti...

Zapomnite si to !

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post “Ne mislit tega” appeared first on Plemenitenje.

Predvidevam, da se bi večina vas strinjala, da prevečkrat.

Kdaj smo v življenju razočarani?

Razočaranje je vedno sosledje pričakovanj.

V življenju smo polni pričakovanj, in ko le-ta niso izpolnjena, izkušamo razočaranje.

Razodetje: Brez pričakovanj ni razočaranj.

Torej razočarani smo, ko se življenje ne odvija na način, kot si želimo, t.j. v skladu z našimi pričakovanji.

To se dogaja tudi v odnosih. Tudi v odnosih vedno nekaj pričakujemo od nekoga drugega, kajne? V službenih, prijateljskih, partnerskem, družinskem,…

In največ v življenju pričakujemo od ljudi, ki so nam najbližji. To so tisti, za katere verjamemo, da smo jim toliko pomembni, da jim je toliko mar za nas, da nas ne bodo razočarali, kajne?

Zato je ravno bolečina razočaranja, ki jo izkušamo ob neizpolnjenosti pričakovanj, ki so povezana z našimi najbližjimi, največja.

Nikakor se ne moremo sprijazniti, da od najbližnjih, to je od ljudi, ki naj bi nas najbolj poznali, ne dobimo tistega, kar si najbolj želimo.

Kolikokrat dobiš od mame ali od očeta ravno tisto, kar potrebuješ? Morda tolažbo, morda razumevanje, morda zgolj zanimanje, kaj se dogaja s tabo, morda podporo, morda ponos,…?

Otroci imamo vedno visoka pričakovanja glede naših staršev, kajne?

Želimo biti sprejeti na način, na katerega si mi želimo.

Vendar pa v praksi velikokrat ni tako. Saj smo sprejeti, vendar ne na način, na katerega si mi želimo. To ne pomeni, da nas starši nimajo radi, vendar Ljubezen in sprejemanje kažejo na svoj način.

Vsak starš je zgolj najboljši možni starš. To ne pomeni, da je popoln, nihče izmed nas ni, ampak najboljši možni v skladu s svojimi zmogljivostmi.

Tako je v bistvu v vseh odnosih. Ljudje zmorejo, kolikor pač zmorejo. Od nekaterih ljudi nikoli ne bomo dobili tistega, kar si mogoče najbolj želimo.

Večni ples pričakovanj in razočaranj se tako nikoli ne konča, dokler ga ne končamo mi sami, in se v nekem trenutku odločimo, da ne bomo več pričakovali.

Preden pride do tovrstne predaje, pa smo velikokrat na tem plesišču.

Če se želimo osvoboditi od večnih razočaranj, je potrebno opustiti pričakovanja, ni druge.

Ljudi okrog nas ne moremo spreminjati. Mogoče ne zmorejo, mogoče pa tudi le nočejo.

Torej, če ne moreš spremeniti tistega, od kogar nekaj leta in leta zaman pričakuješ, lahko izstopiš s tega plesišča le tako, da opustiš pričakovanja glede te osebe.

Kajti tvoja pričakovanja, ki vedno znova in znova vodijo v razočaranje, terjajo veliko tvoje energije, in ti si tisti/a, ki imaš moč, da nekaj spremeni, vendar le na sebi.

Prizanesi v svojih pričakovanji tudi sebi. Mogoče celo pričakuješ preveč od sebe. Verjemi, dobro ti gre, četudi se ti včasih zdi, da premalo in prepočasi.

Ne zameri si, če se znova znajdeš na tem plesišču pričakovanj in razočaranj, zgolj potrebuješ čas. Slej ko prej boš odplesal/a ta ples, če ga le ozavestiš in imaš močno željo in namen, da ga ne želiš večno plesati.

In ko se zgodi, ti odleže.

Ljudje nikoli ne bomo 100 % opustili vseh pričakovanj, v naši naravi so.

Lahko pa se od njih osvobajamo zavestno ves čas. In si tako prihranimo kanček ali veliko več naše energije, in seveda marsikatero bolečino razočaranja.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Razočaranje nam ustvarijo drugi, 
bolečino ob tem pa si ustvarimo sami.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Bolečina razočaranja appeared first on Plemenitenje.

Poznamo človeka, vsaj mislimo, da ga poznamo, in si ustvarimo mnenje o njem.

Včasih celo zavidamo nekomu zgolj na podlagi tistega, kar je očitno očem.

Npr. človek, ki se ves čas smeje, je vedno dobre volje, ima hud smisel za humor, vedno zabava vse v družbi, vedno dobro izgleda, in mu kar damo nalepko, da živi lahkotno življenje in mu nič ne manjka.

Velikokrat takemu človeku celo zavidamo, da je tako pozitiven in predvidevamo, da zato, ker nima skrbi in mu je lepo.

Seveda je lahko temu tako, vendar ne vedno.

Dragi moji, tudi ljudje, ki navzven izgledajo veseli in breskrbni in vedno nasmejani, so lahko znotraj sebe zelo tesnobni ali celo depresivni, in tudi takšni ljudje delajo samomore.

In velikokrat imajo tudi takšni ljudje izjemno težko zgodbo v ozadju, le ne razkrivajo je vsakomur. Včasih je tudi vedrina in humor obrambni mehanizem, s katerim ljudi držijo na  distanci.

Taki ljudje so lahko popolnoma fukcionalni, ko so v službi, v družbi. Ko pa pridejo domov, in jih nihče ne vidi, pa se zlomijo do konca. Ko odložijo svojo čudovito bleščečo masko, pa je pod masko tema.

In potem kakšen človek reče: “Blagor mu, nič mu v življenju ne manjka, nič čudnega, da je lahko ves čas nasmejan.” Ni tako enostavno, kot izgleda.

Robin Wiliams je bil eden najbolj slavnih komikov, zabaval je cel svet, na koncu je sam končal svoje življenje. ….najbolj zabaven človek… Tako je izgledalo.

Naj vas izgled ne pretenta. Zapomnite si –

“Bistvo je očem nevidno.”

Stavek iz malega princa, ki je še kako vedno in povsod aktualen.

Po mojih izkušnjah najmanj manjka ravno tistim, ki vedno povsod vsem jamrajo po dolgem in počez. To so ljudje, ki jim najverjetneje ni nič tako hudega, samo tako željni so pozornosti in bolj kot ne, tebe spravljajo v stisko, ko te energijsko vampirijo, in na nek način manipulirajo z okolico v vlogi žrtve.

Ljudje, ki nosijo resnično bolečino, so v največ primerih tiho. Zakaj? Njihova bolečina je velikokrat tako boleča, da je neizrekljiva. In predvsem ne želijo govoriti o njej širši množici, ker se zavedajo, da ne bodo razumljeni, niti najbolje slišani, zagotovo pa bodo dobili tako imenovane brezplačne nasvete, ki so v resnici samo brezpredmetno pametovanje, ki ne služi ničemer.

Ljudje si velikokrat zmotno predstavljamo, da ljudje v stiski izgledajo utrujeni, zanemarjeni, odsotni, žalostni,…

Ni vse črno belo. To bi bilo sicer zelo enostavno. Tako je npr. v pravljicah. Vsi zlobneži so tudi grdi in vse dobri liki so vedno tudi na videz prijetni.

V realnem življenju pa ni tako. Tudi serijski morilci lahko izgledajo zelo prijazni. Po drugi strani je lahko človek, ki ima zelo grob videz, v resnici najbolj nežna dušica.

Zato je tako težko oceniti človeka  po tem, kar je očitno na pogled.

Kako pa potem veš?  Odgovor je: Ne veš.

Niti ti treba vedeti. V kolikor si si dovolj blizu s človekom, ti bo ta sam zaupal. Za veliko njih pa ne boš vedel /a nikoli.

Tole je namenjeno zgolj odpiranju zavedanja z namenom, da se pa mogoče ubranimo sodbam, in ne delamo zaključkov o ljudeh, ki jih resnično ne poznamo.

Zapomni si –

Vsak ima svojo zgodbo.

Jaz in ti in on in ona in vsi. Te zgodbe nas oblikujejo v osebe, kakršne smo.

In velikokrat se ravno zaradi svoje zgodbe povežemo s človekom, ki ima podobno, ker se energijsko začutimo. Takemu človeku tudi lažje zaupamo, ker je za nas kredibilen. Ima podobno izkužnjo, zato sliši in razume. In po navadi takšen človek ne pametuje.

Včasih res misliš, da je nekomu lepše kot tebi, vsaj tako izgleda. Pomisli za trenutek, da si isto mogoče misli ta oseba o tebi.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vsak ima svojo zgodbo appeared first on Plemenitenje.

Tisti, ki so bili že prej obremenjeni zaradi službe, otrok, domačih opravil, šole,… so v tem času obremenjeni še bolj. Komaj dihajo, ko spretno ali manj spretno vsak dan krmarijo med svojo službo in še šolanjem otrok, in izgorevajo od preveč obveznosti, za katere se niso javili. Hrepenijo po kančku časa zase, kančku miru in tišine, da lahko zadihajo in spet začutijo sebe.

Tisti, ki so bili že prej sami in osamljeni, so v tem času osamljeni še toliko bolj, zaprti v svoja stanovanja, ki so postala poleg njihovega doma še njihova službena pisarna, njihov cel svet. Hrepenijo po nekom, ki bi prekinil tišino, po stiku, po objemu, po občutku, da niso sami na svetu, po nekom, s katerim bi lahko delili trenutke, delili stisko.

Stiske so hude, od prevelike preobremenjenosti, do nevzdržne osamljenosti, cel kup finančnih stisk in predvsem velika mera strahu, ki že meji na grozo. Temu botruje povečana poraba alkohola, pomirjevalnih sredstev, antidepresivov. Vsak se s stisko sooča po svoje, kakor je pač zmožen in kakor pač zna.

Ljudje govorijo o svojih stiskah, vsak želi biti slišan in razumljen v svoji stiski, da bi mu bilo malo lažje. Nekateri tudi pišejo o tem na družbenih omrežjih, stiska sili ven, da notri vsaj malo odleže.

Katera stiska je najhujša? Ali se da to objektivno kategorizirat? Je hujša osamljenost ali preobremenjenost? Je hujša finančna stiska ali zdravstvena?

Nemogoče, kajne?

Ker ne gre le za situacijo samo, ampak za občutke, ki jih zaradi nje doživljamo. Občutki so tisti, ki tiščijo.

Ne moreš dihat, stiska te…

…ker ni nikogar nikjer…

…ker ne zdržiš več tempa…

…ker si ujet…

…ker ne veš, kako boš finančno zmogel…

…ker se fizično slabo počutiš…

Občutek je lahko v vseh teh situacijah ISTI. Stiska te, počutiš se ujetega in nemočnega, krati ti noči in buri strahove.

Zato na vprašanje, čigava stiska je največja –

Razodetje: Največja stiska je tvoja.

Se strinjaš? Vedno se ti zdi, da je tvoja stiska največja oz. najhujša oz. najbolj ne izhodna, ker je tvoja, vanjo si čustveno vpleten.

Kljub temu, da ima vsak svojo situacijo in z njo povezano stisko, občutke pa si vsi delimo iste, občutke tiščanja in občutke hrepenenja po razrešitvi situacije, ki poraja stisko, da bi lahko lažje zadihali in živeli tako kot si želimo.

V vsem tem se mi poraja tale dialog iz filma Gospodar prstanov:

Frodo: I wish the Ring had never come to me. I wish none of this had happened.

Gandalf: So do all who live to see such times; but that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given to us.

Frodo: Želim si, da prstan nikoli ne bi prišel k meni. Želim si, da se nič od tega ne bi zgodilo.

Gandalf: Tako kot vsi, ki doživijo takšne čase. Vendar o tem ne odločajo sami.Vse, kar se lahko odločimo je, kaj bomo naredili s časom, ki nam je dan.

Vsi dobimo svoje »prstane«, ki jih moramo nositi skozi življenje. Naložena so nam mnoga bremena, ki jih komaj nosimo, vendar nimamo izbire. Lahko tarnamo v nedogled, pa nič kaj dosti ne pomaga. Lahko se večno sprašujemo, zakaj se nam je to zgodilo, in kaj bi bilo, če bi bilo, pa tudi to ne spremeni ničesar. Dobimo kar dobimo in od delati moramo, če nam je všeč ali ne.

Vsi stremimo k temu, da svoj »prstan«, ki ponazarja naše breme, nekoč uspemo vrniti nazaj v prekleto goro, kjer je nastal, se ga znebimo za vekomaj in v miru živimo dalje.

Vse, kar zares imamo, je čas, ki nam je dan, in od nas je odvisno, kaj bomo naredili s tem časom, kot pravi znameniti čarovnik.

Enkrat bo konec, bo konec dneva, bo konec tedna, bo konec leta, bo konec korone, bo konec stiske, bo na koncu konec življenja. V vsem tem času vmes pa imamo čas. In čas ni nič drugega kot trenutek zdaj in zdaj in zdaj in zdaj ……

Zatorej vse, kar lahko naredimo je, da izkoristimo ta trenutek po svoji najboljši zmožnosti.

In bodite v teh časih prizanesljivi do sebe – si samo človek, ne superman/superwoman, in ja, včasih ne znese, ne zmoreš. Takrat je dovolj, da narediš, kar pač zmoreš.

Zdereš se na otroka, ker ga poslušaš cele dneve in potem se počutiš kriv, ker veš, da bi moral odreagirati bolje. V krču osamljenosti se do konca zjokaš na glas in potem se počutiš nezmožen, ker bi moral znati zdržati pokončno.

Včasih res ne gre, in prav si je to priznati in si tega ne očitati. V danem trenutku narediš najboljše možno. In to je dovolj. Zato nisi slab človek, nisi slab starš, nisi nesposoben, nisi žrtev, si samo človek.

In ne glede kako obremenjujoča je trenutna stiska, ne obupaj – nikoli, ne v tej ne v nobeni prihodnji – NIKOLI.

Ni konec, dokler ni konec. In dokler ni konec, je še vedno upanje, vera v tisto, po čemer hrepeniš. To naj te vodi naprej in naprej in naprej in naprej …

…tudi ko ne vidiš kaj je tam …naprej…

 Da zaključim z meni ljubim citatom iz meni ljube risanke:

When one can see no future, all one can do is the next right thing.

Pabbie

Ko ne vidiš prihodnosti, je vse kar lahko narediš, naslednjo pravo stvar.

Pabbie

iz srca, Simona

Plemenita afirmacija:

Vse je OK 
-vdih-izdih-

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Potencirane stiske appeared first on Plemenitenje.

Ker smo vsi v življenju že storili kaj, na kar nismo ponosni, česar nas je mogoče sram, nekaj, na kar niti pomisliti nočemo, ker nas ob misli na to stisne v prsih in zapeče v želodcu.

Ko bi le lahko šli nazaj in se odločili drugače, ravnali drugače.

Od kod izvira občutek krivde? Zakaj se počutimo krive? Ker smo nekoč naredili nekaj izven sebe, nekaj, kar ni resoniralo s tem, kdo smo.

Krivda presega slabo vest – zakorenini se v nas in nas ne izpusti iz primeža. In predvsem traja. Občutek krivde lahko nosiš celo življenje, v kolikor tega ne nasloviš, spraviš na plan in predelaš. Ne odide kar sam.

Občutek krivde razžira, včasih do te mere, da se iz tega naslova pojavijo bolezni.

Občutek krivde je lahko nadvse glasen ali pa izjemno tih, tako tih, da se ga ne prizna. Včasih se človek ne more soočiti s krivico, ki jo je storil, preveč boleče je, zato si raje zatiska oči in se pretvarja, da se ni zgodilo. Vendar občutku krivde ne more ubežati. Le ta je podzavesten, zato je še toliko močnejši, ker se ga zavestno ne zazna, razžira pa vseeno, le še močneje.

Kajti pravega sebe ne moreš pretentati. Če zavestno ne izraziš občutka krivde, ker je podzavesten, ga zate izrazi telo – z boleznijo ali s poškodbami, ranami, ki se kar ne zacelijo. Krivda ne razžira le misli, temveč tudi tkivo.

Razodetje: Krivda je črna luknja, v kateri izginja naša energija.

Ko se krivimo, s tem v resnici nikomur ne koristimo, ne tistemu, kateremu smo storili krivico, ne sebi, s tem le dovoljujemo, da nas razžira. Ker si nekaj slabega storil, je po tvoje prav, da trpiš, vendar trpljenje ne prinaša odrešitve nikomur.

Zavedati se moramo, da je bila škoda že narejena in najverjetneje se je ne da popraviti. Zato je nujno, da izbrskamo tega okostnjaka iz omare in mu pogledamo v oči. Ne glede na to, kako grozen je – se je potrebno soočiti s situacijo, v kateri je občutek krivde nastal. Ko smo nekaj naredili oz. nečesa nismo, pa bi v danem trenutku morali, smo ta občutek zasidrali vase.

Potrebno se je pogovoriti s sabo, se pogovoriti s tistim, ki smo ga prizadeli, če je to mogoče, se pogovoriti s terapevtom. Kajti krivda ne izgine kar sama od sebe.

Nato se je potrebno sprijazniti s tem, kaj smo, oz. česa nismo naredili. Ni bilo prav za nas, nismo ravnali prav (v skladu z našo notranjo resnico), zato čutimo krivdo.

Tukaj pride na vrsto sočutje – sočutje do sebe – v tistem danem trenutku drugega nismo zmogli.

V nekem trenutku pa je čas, da si odpustiš, odpustiš krivo, naj odide, zapreš to črno luknjo, ki srka tvojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za kaj bolj koristnega.

Kaj pomeni odpustiti? Beseda ima precejšnjo težo – kako odpustiš nekomu ali samemu sebi? Kaj je odpuščanje?

Odpustiti pomeni OD-PUSTITI. Ko nekaj od-pustiš od sebe, se s tem več ne ukvarjaš. V resnici gre vedno za odnos sebe do tega in nima kaj dosti opraviti z drugo osebo.

V resnici ne odpustiš mami za nekaj, kar ti je krivega storila v mladosti, ampak od-pustiš občutek zamere do tega dejanja, na način, da se z njim ne ukvarjaš več. Seveda ga je potrebno predhodno predelati, ne zgolj pomesti pod preprogo. Od-pustiti pomeni posloviti se od tega občutka, ki te veže – spustiš ga, da odide.

Isto je pri odpuščanju sebi – od-pustiš krivdo, razžirala te je dovolj dolgo, naj odide, da nastane prostor, nova energija za ustvarjanje.

Če si nekoč nekaj storil, za kar se kriviš, še ne pomeni, da si slab človek. Ljudje, ki res delajo res grozne stvari na svetu, po navadi ne čutijo krivde. Tvoja krivda te je le opominjala na to, kar ti nisi. Ko krivdo odpustiš, od tistega trenutka bodi torej to, kar si. In deluj v skladu s tem.

Ne moreš popraviti starih krivic, lahko pa ne zadajaš novih. Če si prej kaj uničil, lahko zdaj kaj rešiš. Če si si kdaj v preteklosti zatiskal oči ali pogledal stran, jih zdaj odpri in jasno poglej stvari tudi, ko ti niso všečne.

Deluj drugače, sedaj deluj tako v trenutnih situacijah, kot nekoč nisi zmogel.

Naj tvoj občutek krivde zamenja občutek ponosa, ker tokrat ravnaš prav, ker tokrat izhajaš iz pravega sebe, ker tokrat poslušaš svoj notranji glas, ker ti je tokrat mar, ker tokrat vidiš, ker hočeš videti, ker si tokrat ti – ti.

Pretvori krivdo preteklosti v ponos sedanjosti.

Kajti danes je tvoj dan, ko ustvarjaš svet in sebe v njem – in občutke, ki sledijo. Naj bodo le ti radostni in naj ti pokažejo, kako si zrasel, kako si danes bolj plemenit.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Prenehaj se ukvarjati s krivdo,
raje razvijaj odgovornost.
Ne bodi kriv, postani odgovoren.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Črna luknja krivde appeared first on Plemenitenje.

Težko bi našli v tej moderni dobi človeka, ki ne ve, o čem govorim.

Te nadležne zverinice so še kako žive in prisotne in neverjetno vzdržljive, kajti delajo lahko tudi ponoči in včasih ne nehajo sploh.

In skrajno neprijetno je, ko nas začnejo maltretirati. Poskušamo jim ubežati, pa ne gre, poskušamo jih utišati, pa ne gre, poskušamo se umiriti, pa se velikokrat ne moremo. Ko bi le kje obstajal gumb »OFF«, pa ni tako preprosto, kajne?

Ti mali glaski so izjemno napadalne misli, ki se kot rafal zgrnejo v nekem trenutku in nam skoraj ne pustijo dihati. Vse nas začne potencirano skrbeti. Kaj bo s tem, kaj bo z onim, ali se bo izšlo tako kot se mora, kako bo s službo, kako bo z denarjem, kaj moram narediti jutri, česa ne smem pozabiti, kaj je treba še ta mesec,…

Glaski postanejo vedno bolj intenzivni in vedno več jih je. Kot bi se znašel v nekem osjem roju; kar malo te zgrabi panika. In bolj se jih otepaš, bolj agresivni postajajo in bolj te napadajo.

Kolikokrat ste že doživeli kaj takega?

Vem – prevečkrat. Tudi jaz.

To je »prekletstvo« moderne družbe, zraven vseh ugodnosti dobimo tudi te male glaske.

In nihče nas ni nikoli učil, kako se spoprijeti s to zoprno nadlogo. Družba, ki zahteva predvsem učinkovitost in šolski sistem, ki goji predvsem pamet, karkoli že to je, pozablja na te male nadležne sopotnike in na nujno potrebno znanje, kako živeti z njimi, da nas na koncu ne uničijo.

Kajti ti glaski, v kolikor jim damo preveč pristojnosti v našem življenju, mu znajo kaj hitro zavladati, in ne v dobrem smislu.

Ne moremo več spati, postajamo čedalje bolj nemirni, zaupanje vase začne upadati, strahovi postajajo večji, nastajati začnejo fizične bolečine v želodcu, v glavi, migrene, srčne aritmije,…

Ti mali zverinski glaski so vse prej kot nedolžni, zato ignoriranje ni pravi način, da si jih znebimo.

Ali se jih sploh da znebiti? Najverjetneje ne, vsaj ne dokončno.

Vedno bodo tam, vendar jim ne smemo dati prevelike pristojnosti v našem življenju, predvsem pa jim moramo dati vedeti, da smo mi gospodar našega telesa, naših misli, naših čutenj.

Mi moramo biti tisti, ki se moramo naučiti, kako jih utišat ali vsaj zmanjšat njihovo intenzivnost in predvsem ne smemo dovoliti, da nam vodijo življenje.

Jaz sem tista/i, ki ima vajeti v svojih rokah. Jaz sem tista/i, ki vem, kaj počnem, imam svoj cilj, vem kam hočem iti in v skladu s tem delujem, torej je v resnici vse ok.

Torej kako ukrotiti te male zverinice? Tako, da jih jemljete resno, ker so tam – ignoranca ne pomaga, vendar – najbolj pomembno – še enkrat – ne jim dajat moči, da vodijo vaše življenje.

Včasih pomaga, da se jim zoperstavite tako, da jih postrojite pred sabo kot neke male razbojniške otroke in jim poveste, kar jim gre. Prav razjezite se na njih, na glas z besedami, kot da stojijo fizično pred vami. Povejte jim, naj si ne drznejo več utrujati. Tako svojemu umu sporočate, kdo je glavni.

Malih glaskov se res ne da za vedno znebiti, nujno potrebno pa jih je ukrotiti.

In na pomoč lahko vedno pokličete nebeški svet – angele, Boga, svojo dušo. Vse te sfere so premogočne za te male glaske. V meditaciji se povežite z njimi, kajti tam je mir, tam je »vse je ok« občutek, tam je jasnost, tam je mogočnost, tam je zdravje, tam je obilje, tam je vse.

Ne se predajat, zavzemi vodilen položaj v svojem življenju, tudi nad temi nadležnimi malimi glaski – in vodi.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Male glaske 
zelo hitro utiša
- narava.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Maltretiranje malih glaskov appeared first on Plemenitenje.

Tesnoba tišči, dejansko je tesna, ne pusti ti dihat.

Ne samo, da je tesna, stiska te, onemogoča ti dotok energije. Stiska te, ker prihaja iz stiske.

V življenju se ti dogajajo razne stvari. Stvari, ki te podpirajo, tvojo kreacijo in stvari, ki te degradirajo, ubijajo tvojo kreacijo.

Stiske doživljamo vsi, prihajajo in odhajajo. Stiske nas delajo nemirne, živčne, in notranje ravnovesje se poruši. Ko se zadeva, ki nas stiska uredi, smo spet v ravnovesju in življenje teče dalje.

Stiske, kot…

• Tvoj otrok je bolan. Ko ozdravi, stiska izgine.
• Imaš naporen dan/teden v službi. Ko je dneva/tedna konec, stiska izgine.
• Imaš neplačano položnico, za katero nimaš denarja. Ko dobiš denar, plačaš položnico in stiska izgine.
• Postaneš brezposeln. Ko dobiš službo, stiska izgine.
• …

Stiske, kot vidite, obstajajo vseh vrst. Na Zemlji bi jih spet hitro začeli predalčkati na majhne in velike (kot že poznate mene, jaz tega ne maram početi), vendar pa je stiska stiska. Občutek v ozadju, ki ga stiska sproži, je tisti, ki stiska.

Tako ljudje na svoji življenjski poti doživljamo in premagujemo svoje stiske.

Ampak …

Ko obtičiš v neki stiski, ki ji ni videti konca, npr.

• ko otrok, ki je zbolel, ne ozdravi,
• ko vedno znova in znova ni denarja za plačilo položnic,
• ko brezposelnost predolgo traja in kar ne najdeš službe,
• …

takrat se stiska razvije v tesnobo.

Tesnoba je izguba stika s sabo. Tesnoba zablokira delovanje.

Blokada – tesnoba te zablokira tako močno, da nisi več sposoben reševati svoje stiske, iz katere je nastala. Zdi se, kot da bi se vdal v usodo. Obtičiš – zablokiran.

Namesto, da bi migal na vse konce, da se je čim prej rešiš, tega ne zmoreš, tesnoba ti to onemogoča, ker te drži v svojem primežu. Grozno je, ker v nekem trenutku ne moreš nič.

Tesnoba je res tesna.

In težko je opredeljiva, zato tudi nerazumljena. Težko nekomu razložiš tesnobo, ker je le ta ne bo razumel.

Ko nekomu rečeš, da si živčen zaradi službe, ti le ta odvrne – ni vredno, ne se sekirat. Ko nekomu rečeš, da te skrbi za otroka, dobiš sočutje in podporo.

Če bi pa nekomu rekel, da si tesnoben, bi verjetno dobil zgolj nek generičen odgovor, kot je, ne se sekirat,…

Ker je tesnobo težko razumeti.

Seveda jo zelo dobro razumejo oz. poznajo vsi tisti, ki so jo že kdaj doživeli. Tudi jaz, zato vam lahko o njej pišem, ne zgolj teoretično, ampak iz lastnih izkušenj.

Ker je tesnoba tako abstraktna in nerazumljena, ljudje, ki se znajdejo v njej, velikokrat ostanejo sami v njej. Nihče jim ne more pomagati, ker niti ne razume tesnobe – njenega krčevitega primeža, ki noče popustiti, in nemoči ob tem.

Če si v stiski in nervozi in iščeš prijatelje za pomoč, jih v tesnobi le redko.

Tesnoba te osami.

Kako se potem soočiti s tesnobo?

Kot sem že prej omenila, v tej fazi ne gre več za reševanje stiske, iz katere je nastala, ker je zaradi blokade onemogočeno delovanje.

Ker je tesnoba izguba stika s sabo, kar povzroči izguba smisla, se iz tesnobe izvijemo, ko spet začutimo sebe in začutimo smisel.

Kako?

Najprej se distanciramo od stiske in se začnemo ukvarjat s sabo. Torej poglej, kje si se v tej stiski izgubil.

Nato poišči vire visoke vibracije za podporo – narava nosi visoko vibracijo – voda, gore, drevesa, trava, …

Alkohol in cigareti in droge (tudi zdravila) na videz pomagajo, v resnici pa le prekrivajo tesnobo, ki ne izginja, le zakrije se.

In, če se ne moreš obrniti na zemeljske prijatelje, so na voljo sfere, ki so mnogo bolj razumevajoče.

Stik s sabo je, ko se ego poveže z dušo. Poveži se z dušo, poveži se z angeli, z Bogom.

Na kakšen način? Na tvoj !

Lahko s pogovorom, kar povej jim, kaj te muči in kako se počutiš, lahko z meditacijo, lahko jim napišeš pismo…

Torej, ko se znajdeš v tesnobi, ne išči poti ven, išči pot do sebe, to te pripelje ven.

Ko ni več zemeljskega smisla, dovoli, da se te dotakne kozmični smisel, tesnoba bo popustila.

Seveda pa tudi na Zemlji obstajajo ljudje, ki tesnobo razumejo in ti lahko pomagajo.

Torej s tesnobo se ne matraj sam, poišči pomoč, nebeško in/ali zemeljsko.

Da čim prej lahko vdihneš brez tiščanja in se iz blokade spet spraviš v delovanje.

Tisti, ki tesnobe ne poznate, se v tem trenutku lahko zaveste, kakšni srečneži ste. Vseeno je prav, da jo vsaj malo spoznate in razumete tudi vi, da ste lahko bolj v podporo nekomu, ki se v njej znajde, in tega ne jemljete zlahka.

Kajti nikoli ne veste, tudi vi se lahko nekoč znajdete v njenem primežu.

iz srca, Simona

Plemenita ugotovitev:

Ko življenje postane nesmiselno,
takrat se odpre pot za tesnobo.
Nesmisel omogoča tesnobo.
 
ali obratno
 
Bolj kot je življenje smiselno,
bolj je zaprta pot tesnobi.
Smisel onemogoča tesnobo.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post V primežu tesnobe appeared first on Plemenitenje.

Velikokrat tolažilne, spodbudne besede.

Življenje od nas kar naprej terja pogum, kajne?

In ta težnja po pogumu ni nič kaj prijetna, ker je vedno sosledje strahu.

Strah reče: »Ne naredit tega, ker je nevarno in obstaja 1001 scenarij, kako se to lahko slabo konča.«

Pogum reče: »Kljub vsemu bom naredil to, kar si želim in zaupam, da se bo dobro izteklo.«

Razodetje: Pogum je zaupanje.

Si že kdaj pomislil, ko te življenje sili v nove stvari, v velike spremembe, v prečkanje meja, in se tvoji strahovi bohotijo, da v resnici dobivaš priložnost za izražanje poguma?

Hvala – ampak ne bi. Nikomur ni do izražanja poguma, saj to terja veliko naše energije, premagovanje samega sebe, miselnih ovir in čustvenih vzorcev. In ego vedno pravi – ne boš zmogel.

Manjše kot so, z vidika ega, možnosti uspeha, več poguma je potrebnega, torej več zaupanja, da se bo dobro izteklo.

Ni pogum pustiti službo, če si ravnokar zadel jackpot.

Pogum nima nič skupnega z udobjem – je daleč od tega.

Je razlika ali skočiš v vodo, za katero ne veš, kako globoka in mrzla je in kaj se v njej skriva, ali skočiš v lepo razsvetljen bazen, kjer je voda bistra, vidiš dno, veš koliko stopinj ima voda in ob bazenu sta v pripravljenosti dva reševalca.

Tako je tudi v življenju. Bolj kot je bistra voda, bolj kot je vidno dno, več kot imamo reševalcev ob sebi, manj poguma potrebujemo.

In na drugi strani, manj kot je stvari znanih, večji kot je strah, več poguma lahko izrazimo.

Zakaj v življenju potrebujemo toliko poguma? Zakaj ni vse skupaj bolj lahkotno?

Na Zemljo smo prišli izkušat – vse aspekte sebe, in se skozi življenje ustvarjat.

Skozi pogum se ustvarjamo. Pogum terja delovanje kljub strahovom. Ko se odločiš, da boš pogumen, strahovi na žalost ne utihnejo. Ravno nasprotno – še bolj glasni postanejo.

Vendar pa imaš na poti poguma priložnost, da se soočiš s temi strahovi, jim pogledaš v oči, ugotoviš od kod izvirajo, spoznavaš svoje vzorce, ki jih vlečeš za sabo iz preteklosti.

Zato se na tej poti razvijaš, osebnostno rasteš.

Nikoli ne gre le za tisto stvar, ki ti vzbuja strah in terja pogum. Vedno gre za izkušanje in ustvarjanje sebe ob tem.

Pa naj gre za novo službo, nakup novega stanovanja, selitev v drug kraj, novo partnersko zvezo, novega otroka, ustanovitev podjetja,… Vse to so le situacije, skozi katere izkušaš in ustvarjaš sebe, in seveda priložnosti za izražanje poguma.

Vsak uspešen podjetnik vam zna povedati, kakšno pot je prehodil od samega začetka in kaj vse je na tej poti izkusil.

Ven prideš drug človek, kot si vstopil. Izkušnje te oblikujejo.

Ampak, večje kot je tveganje na začetku, večje je zadovoljstvo na koncu.

Pogum prinaša svoje nagrade. Uspe ti. Dosežeš cilj.

Začne se z željo, idejo, nadaljuje se skozi izraznost poguma preko strahov, vse do cilja, ki prinaša radost uspeha.

In tako znova in znova …

Nič ni zagotovo na tem svetu, tveganja so na vsakem koraku. Bolj glasna kot je želja v našem srcu in ideja v naši glavi, bolj smo pripravljeni prevzeti tveganje z (za)upanjem po uresničitvi.

Zato, ko življenje od tebe terja pogum, je čas da ga začneš izražat.

iz srca, Simona

Plemenita besedna izpeljanka:

                      za - upam - si 
...upam...zaupam...upam si...zaupam si...

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Izraznost poguma appeared first on Plemenitenje.

Vsaj tako izgleda v blišču prazničnih dni. Vendar za vsakim pročeljem blišča obstaja temno zakulisje stiske.

Veliko jih je. Opazim jih na obrazih ljudeh.

Temu prazničnemu vzdušju se ne da izogniti, čeprav je veliko ljudi, ki bi jim odleglo, da bi ga že bilo konec in bi se življenje spet vrnilo v stalnice vsakdanjika, kjer te vse na vsakem koraku ne opominja, da nisi tam, kjer bi hotel biti.

December narekuje nakupovanje, zapravljanje, druženje, bogate pojedine, nazdravljanje, …

Ob vsem tem dogajanju pa se prebujajo stiske, ki zajemajo vsa področja pomanjkanja. In v tem času je doživljanje pomanjkanja potencirano.

Kajti težko je ljudem, ki v času zapravljanja nimajo kaj zapravljati, in jim njihovo trenutno stanje ne omogoča, da bi se lahko predajali decembrskim radostim. Na obraz si nadenejo masko s pripravljenimi izgovori, kako jim letos ni do tega/onega, znotraj sebe pa želijo in tiho trpijo.

In prazniki ne prizanašajo tistim, ki so sami.

December je mesec osamljenosti.

Na vsakem koraku opomini, da nimaš nekoga, ki bi užival z njim v tem prazničnem vzdušju. Na TV-ju pocukrani božični filmi s srečnim zaljubljenim koncem, na radijskih postajah božične pesmi,…

Veliko ljudi se na božično jutro zbudi samih v postelji. Nekateri niti smreke ne postavijo, da jih le ta ne bi opominjala, da ni nikogar, s katerim bi delili pogled nanjo, ko bi se na kavču stiskali pod toplo odejo, in na božični večer ali božično jutro skupaj odprli darila.

Veliko ljudi na silvestra ob polnoči nima nikogar, ki bi ga poljubili. Držijo kozarec v roki, gledajo ognjemet, poslušajo pesem Silvestrski poljub (ki je, mimogrede, pesem o osamljenosti), s prikritimi solzami v očeh in cmokom v grlu razpadejo v prehodu v novo leto. In res zakopljejo silvestrski poljub v sebi, ker jim očitno tudi letos ni bil namenjen.

Veliko je nasvetov, kako preživeti te praznične dni. Večkrat sem že slišala, prebrala – saj je samo en dan, ki traja tako kot vsi – 24 ur in mine kot vsi ostali dnevi.

Torej vse kar moraš storiti je, da ga preživiš, počakaš, da mine? Kljub temu, da ne glede na to, kako se sprenevedaš, veš, da to ni zgolj en navaden dan.

Nasvete največkrat radodarno delijo tisti, ki se jim ni potrebno soočati s tovrstnimi stiskami. Vedno je lahko biti pameten za druge.

Zato moj praznični poziv: Ne dajajte nasvetov ljudem, ki so v stiski. Ponudite jim raje pomoč, če lahko. Ali pa bodite raje modro tiho.

Morda se nekoč sami znajdete v takšni stiski in verjemite, nasvet je zadnje, kar v takem trenutku potrebujete.

Za vse ljudi, ki se v prazničnih dneh soočate s stisko pa želim reči naslednje:

Bila tam, doživela in vas razumem.

Saj bo, saj bo bolje – je stavek brez pomena in kilava tolažba.

Sedaj sledi moj nasvet, ki to ni – ampak zgolj govorica izkušnje:

Ne se sprenevedat, da si ok, če nisi. Ne se delat veselega zgolj zato, da zadostiš okolici. Ne se udeleževat vseh druženj, če ti ni do tega. Izbiraj svojo družbo.

In na ta dva kritična dneva ne gre le za preživetje, ker mineta. To je že res, ampak …

Razodetje: Stvari, ki se jim izogibaš, imajo tendenco vračanja.

Torej, če si se/se boš znašel v teh prazničnih dneh v primežu stiske, se z njo sooči – naj pride na plan v vsej svoji grozoti.

Izgovori jo, izrazi jo, povej, kako si žalosten, ker si sam, povej, kako boli tvoja stiska. Izgovori vse, napiši vse, napiši knjigo o svoji stiski, napiši pisma ljudem, ki bi morali razumeti tvojo stisko (ne rabiš jih poslati, le napiši jih), zjoči se do konca.

In pogovori se – z Bogom. Povej mu vse, kar te muči, povej mu, da hočeš pomoč, naj ti pomaga, da ti bo lažje.

Ne glede na to, kako osamljenega se počutiš, verjemi – nikoli nisi sam – nikoli!

In že zdaj se lahko odločiš, kako se boš počutil na silvestrsko noč. Da, res je – odločiš se lahko.

In ob polnoči nazdravi vsej svoji nebeški družbi, ki ti šepeta na uho: »OK je, zaupaj, s tabo smo.«

iz srca, Simona

Plemenit citat:  

Osamljenost je le ena od interpretacij samote.
Interpret pa si TI.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Praznične stiske appeared first on Plemenitenje.

Tudi ljudje, ki imajo veliko denarja, imajo skrbi. Tudi ljudje, ki imajo urejene odnose, imajo skrbi. Tudi ljudje, ki imajo bleščeče kariere, imajo skrbi.

Če nam je ljudem kaj skupnega na tem svetu, so to zagotovo skrbi.

Skrbi so različne, občutki so pa isti. Ne glede na skrb, vsi občutimo zelo podobne občutke in telesne senzacije, ko nas nekaj skrbi. Neprijetno nam je v telesu, duši nas, napadajo nas misli, ne moremo spati, imamo glavobole, tišči nas v prsih, nemirni smo,…

Kljub temu, da vsi na zelo podoben način doživljamo skrbi, ker gre za doživljanje občutkov ob skrbeh, pa se nam naše skrbi vedno zdijo večje od drugih.

Za vsakega človeka je njegova skrb najbolj zaskrbljujoča, in do svojih skrbi si bolj težko objektiven, kajne?

In po navadi smo lahko empatični do tistih skrbi drugih, ki so nam poznane in smo se že soočali z njimi.

Težko je nekemu brezposelnemu človeku, ki se prebija iz dneva v dan, in se vsak mesec sooča s skrbjo, ali bo lahko plačal položnice, razumeti skrbi nekega poslovneža, ki upravlja z milijoni.

Težko je nekemu staršu treh otrok, ki je preokupiran s skrbjo za otroke, razumeti skrbi neke samske osebe.

Težko je nekemu direktorju podjetja, ki ima tisoč in eno skrb glede poslovanja, razumeti skrbi nekega zaposlenega.

Se strinjate?

Zato se po navadi družimo z ljudmi, ki imajo podobne skrbi. Ste že kdaj to opazili? Ker se tako počutimo slišani in razumljeni. Seveda te nekdo lažje razume, če sodi v isto skupino skrbi, saj ve, s čim se soočaš.

Skrbi so zveste spremljevalke vsakega dne. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste preživeli dan brez skrbi?

Seveda se zgodi, najverjetneje na dopustu, ko se odločimo tudi skrbi pustiti doma, in včasih celo uspe, ne pa vedno.

To je tudi namen dopusta – oditi nekam stran. Stran od česa? Od hiše, od službe, od ljudi? V bistvu hočemo stran od skrbi. Ker pa so te skrbi vpete na kraj, na ljudi, na službo,… hočemo stran od tega, v okolje ki nas ne opominja na skrbi, povezane z vsem tem.

Zato ni isto, ko imaš dopust in si med dopustom doma, ali pa greš nekam, spremeniš okolje, odideš daleč od vsega.

Dopust ni razgled, ni toplo vreme, ni lep hotel, dopust je občutek brezskrbnosti.

Predstavljajte si to sceno…

»Kaj imaš pa jutri v planu?«

»Jutri imam brezskrben dan.«

»O, jaz imam pa samo dopust.«

Zabavno kajne? No, skrbi so vse prej kot to. Saj nekako shajamo z njimi, ker pač moramo na dnevnem redu, in smo že nekako navajeni na skrbi. Vendar pa se jih včasih nabere preveč in takrat pride do poplave. Takrat se začnemo utapljat v skrbeh, jemljejo nam dih, migamo na vse konce, da se ohranimo na površju in že samo to miganje nam pobere vso energijo. In v nekem trenutku se nam zazdi, da v življenju ni drugega, kot samo skrbi. In te se kar množijo in razraščajo in že prehajajo v strahove, ki pa nas dodatno ohromijo, včasih do te mere, da tudi migati več ne moremo, in preplavi te občutek, da se utapljaš.

Kaj storiti, ko te poplavi, in imaš občutek utapljanja?

Tako, kot v vsaki nevarnosti – pokličeš na pomoč – glasno kar se da. Naj te nekdo tam zunaj sliši. Povej, da se utapljaš in da rabiš rešilni jopič. Dovoli, da ti nekdo pomaga.

Ljudje se včasih predolgo utapljajo sami, nekateri se na žalost celo utopijo.

Glede na to, da vsi ljudje na tem svetu doživljamo občutke skrbi, in vsi smo že doživeli takšno ali drugačno poplavo, je nekdo tam zunaj, ki bo razumel in nam vrgel tisti rešilni jopič, ki ga v določenem trenutku tako potrebujemo.

Skrbi bodo vedno obstajale. Ko minejo ene, pridejo druge, nikoli jih ne zmanjka, pa vendar minejo. Nikoli nimamo eno skrb celo življenje. Poglejte nazaj, stvari ki so vas skrbele pred enim letom, so že zdavnaj mimo. Včasih ugotovite, da vas je skrbelo zaman, ker se je vse skupaj na koncu dobro izteklo.

Izhajaj iz teh izkušenj. Nekaj, kar te močno skrbi danes, se ti čez pol leta ne bo več zdelo zaskrbljujoče, ker se bo uredilo.

Ko pogledaš na skrb iz tega vidika, le ta ni več tako zaskrbljujoča.

iz srca, Simona

Plemenita ugotovitev:

Več kot 80 % stvari, ki nas skrbijo,
se nikoli ne uresniči. 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post V poplavi skrbi appeared first on Plemenitenje.