Odbije polnoč v Ljubljani.

SODNI DAN- vojno stanje

Gledam z balkona.

Vidim »veličasten« ognjemet in še kup ostalih zraven.

Od pokanja kar bobni.

Gledam, kako se valijo strupi po zraku.

Le te bomo vdihavali v najslednjih dneh

mi – ljudje.

Gledam ptico, ki zbegano leti po zraku.

Stisne me, ko pomislim, kaj doživlja.

Na jok mi gre.

In ljudje so ob tem srečni.

Kaj je narobe s človeštvom?

Edina vrsta na tem planetu smo, ki uničuje svoje okolje in posledično sebe – zavestno.

In imamo se za najbolj inteligenstna bitja.

Dejanja govorijo vse o naši inteligenci in o naši stopnji zavesti.

Nobena tehnologija nam ne bo pomagala, če se ne bo nekaj spremenilo v naši zavesti, in bomo kot človeštvo končno dojeli, kaj je res pomembno.

Da je mir in čist zrak in povezanost ter spoštovanje do narave vredna več od neumnih ognjemetov.

Draga Gaia – moje srce drhti s tabo, žal mi je, resnično mi je žal za tvoj zrak, ki smo ga zastrupili, za tvoje živali, ki smo jih vznemirili.

V bistvu me je malo sram, da pripadam tej rasi brezbrižnih živali, ki se imenujejo človek, pa nič človeškega ne izkazujejo.

Vstop v novo leto bi lahko bil miren, v povezavi s sabo in v povezavi z naravo, v povezavi z Materjo Zemljo, katere del smo.

To je vir sreče, zdravja, radosti.

Mi pa delamo vse kontra, potem se pa pritožujemo, zaradi odsostnosti vsega naštetega.

Namenoma povzročamo hrup in kaos in razdejanje, potem bi pa radi živeli v miru.

Ej počasni smo res.

Delamo popravca za popravcem, pa vseeno mislimo, da smo pametni, kljub temu, da se ničesar ne naučimo.

Še zdaleč nismo zreli za  naslednjo stopnjo.

Dokler bo naš prehod predstavljal reke alkohola, povzročanje hrupa in kaosa in milijone umorjenih živali na krožnikih, lahko le sanjamo o drugačnem svetu.

Le vrtimo se v krogih brezupa naše zablode, kaj naj bi življenje na Zemlji bilo.

Razočarana – morali bi znati bolje.

Pa vseeno – si upam zanetiti iskrico upanja?

Ne, da se bo svet jutri spremenil.

Morda je dovolj, da se nekomu odprejo oči,

in začne gledati s srcem.

Nekomu?

Tebi? Njemu? Njej?

Vsaka množica je sestavljena in posameznikov.

ODPRI OČI.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Del narave si.
Ko škodiš njej,
škodiš sebi.

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Človek odpri oči appeared first on Plemenitenje.

Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.

Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.

Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.

Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.

Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.

Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.

Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.

Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.

Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.

Kaj potrebujejo eni in drugi?

Oboji morajo zrasti !

Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.

Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.

Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.

Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.

Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.

Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.

Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.

In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.

Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.

Pa ni treba da je tako.

Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.

Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.

Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.

Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.

Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.

Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.

Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…

Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.

Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.

In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.

Skupni imenovalec pa je

SPOŠTOVANJE

najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Če verjameš, da si največji,

nimaš kam več rasti.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Realno ogledalo appeared first on Plemenitenje.

Poznamo človeka, vsaj mislimo, da ga poznamo, in si ustvarimo mnenje o njem.

Včasih celo zavidamo nekomu zgolj na podlagi tistega, kar je očitno očem.

Npr. človek, ki se ves čas smeje, je vedno dobre volje, ima hud smisel za humor, vedno zabava vse v družbi, vedno dobro izgleda, in mu kar damo nalepko, da živi lahkotno življenje in mu nič ne manjka.

Velikokrat takemu človeku celo zavidamo, da je tako pozitiven in predvidevamo, da zato, ker nima skrbi in mu je lepo.

Seveda je lahko temu tako, vendar ne vedno.

Dragi moji, tudi ljudje, ki navzven izgledajo veseli in breskrbni in vedno nasmejani, so lahko znotraj sebe zelo tesnobni ali celo depresivni, in tudi takšni ljudje delajo samomore.

In velikokrat imajo tudi takšni ljudje izjemno težko zgodbo v ozadju, le ne razkrivajo je vsakomur. Včasih je tudi vedrina in humor obrambni mehanizem, s katerim ljudi držijo na  distanci.

Taki ljudje so lahko popolnoma fukcionalni, ko so v službi, v družbi. Ko pa pridejo domov, in jih nihče ne vidi, pa se zlomijo do konca. Ko odložijo svojo čudovito bleščečo masko, pa je pod masko tema.

In potem kakšen človek reče: “Blagor mu, nič mu v življenju ne manjka, nič čudnega, da je lahko ves čas nasmejan.” Ni tako enostavno, kot izgleda.

Robin Wiliams je bil eden najbolj slavnih komikov, zabaval je cel svet, na koncu je sam končal svoje življenje. ….najbolj zabaven človek… Tako je izgledalo.

Naj vas izgled ne pretenta. Zapomnite si –

“Bistvo je očem nevidno.”

Stavek iz malega princa, ki je še kako vedno in povsod aktualen.

Po mojih izkušnjah najmanj manjka ravno tistim, ki vedno povsod vsem jamrajo po dolgem in počez. To so ljudje, ki jim najverjetneje ni nič tako hudega, samo tako željni so pozornosti in bolj kot ne, tebe spravljajo v stisko, ko te energijsko vampirijo, in na nek način manipulirajo z okolico v vlogi žrtve.

Ljudje, ki nosijo resnično bolečino, so v največ primerih tiho. Zakaj? Njihova bolečina je velikokrat tako boleča, da je neizrekljiva. In predvsem ne želijo govoriti o njej širši množici, ker se zavedajo, da ne bodo razumljeni, niti najbolje slišani, zagotovo pa bodo dobili tako imenovane brezplačne nasvete, ki so v resnici samo brezpredmetno pametovanje, ki ne služi ničemer.

Ljudje si velikokrat zmotno predstavljamo, da ljudje v stiski izgledajo utrujeni, zanemarjeni, odsotni, žalostni,…

Ni vse črno belo. To bi bilo sicer zelo enostavno. Tako je npr. v pravljicah. Vsi zlobneži so tudi grdi in vse dobri liki so vedno tudi na videz prijetni.

V realnem življenju pa ni tako. Tudi serijski morilci lahko izgledajo zelo prijazni. Po drugi strani je lahko človek, ki ima zelo grob videz, v resnici najbolj nežna dušica.

Zato je tako težko oceniti človeka  po tem, kar je očitno na pogled.

Kako pa potem veš?  Odgovor je: Ne veš.

Niti ti treba vedeti. V kolikor si si dovolj blizu s človekom, ti bo ta sam zaupal. Za veliko njih pa ne boš vedel /a nikoli.

Tole je namenjeno zgolj odpiranju zavedanja z namenom, da se pa mogoče ubranimo sodbam, in ne delamo zaključkov o ljudeh, ki jih resnično ne poznamo.

Zapomni si –

Vsak ima svojo zgodbo.

Jaz in ti in on in ona in vsi. Te zgodbe nas oblikujejo v osebe, kakršne smo.

In velikokrat se ravno zaradi svoje zgodbe povežemo s človekom, ki ima podobno, ker se energijsko začutimo. Takemu človeku tudi lažje zaupamo, ker je za nas kredibilen. Ima podobno izkužnjo, zato sliši in razume. In po navadi takšen človek ne pametuje.

Včasih res misliš, da je nekomu lepše kot tebi, vsaj tako izgleda. Pomisli za trenutek, da si isto mogoče misli ta oseba o tebi.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vsak ima svojo zgodbo appeared first on Plemenitenje.

In ko nisi, nič drugega na tem svetu ni tako pomembno kot to, da bi bil spet zdrav. Če si zdrav, se ne ukvarjaš z zdravjem, če nisi, se ukvarjaš samo s tem.

Zdravje je osnova vsega ustvarjanja.

Kaj je zdravje?

Razodetje: Zdravje je prisotnost sebe.

Kaj pa je prisotnost sebe? To, da se zavedaš, kdo si, in deluješ v skladu s tem, kdo si. Nezadovoljstvo je očiten znak odsotnosti sebe. Ljudje smo velikokrat nezadovoljni  v svojem življenju – nezadovoljni s službo, v katero hodimo vsak dan, nezadovoljni s partnerjem, s katerim smo vsak dan, nezadovoljni s svojo telesno težo, ki jo nosimo vsak dan, nezadovoljni z bivališčem, kjer živimo vsak dan, nezadovoljni…

Izražamo svoje nezadovoljstvo s pritoževanjem, jamranjem, s tem krepimo svoj čustveni sistem – negativna čustva, ki so kompatibilna z nezadovoljstvom, kot so jeza, žalost…

Vendar pa nič ne spremenimo v delovanju. Še naprej hodimo v službo, ki nas dela nezadovoljne, še naprej ostajamo v zvezi, ki nas dela nezadovoljne, še naprej ohranjamo telesno težo, s katero nismo zadovoljni, še naprej živimo, kjer nismo zadovoljni.

Tako se nič ne spremeni, le naše nezadovoljstvo narašča, kar pomeni, da se prisotnost sebe zmanjšuje.

Ljudje smo navajeni kriviti okoliščine za naše nezadovoljstvo. To je veliko lažje, kot da prevzamemo popolno odgovornost za naše zadovoljstvo/nezadovoljstvo, ker smo mi tisti, ki sami reguliramo prisotnost/odsotnost sebe.

Odsotnost sebe odpira možnosti nastanku bolezni.

Tako nastajajo angine, pljučnice, in mnoge druge bolezni od najlažjih prehladov do usodnih rakov.

Seveda se včasih že kot duša odločiš, da boš nekaj na Zemlji izkusil, to je lahko tudi bolezen. Vendar ljudje v večini zbolevajo zaradi odsotnosti sebe, ne dušne odločitve.

V teh dneh se kot kolektiv zavedamo pomembnosti zdravja. Tudi kot kolektiv – človeštvo – smo se znašli v tem izzivu zaradi odsotnosti sebe, po domače povedano – zabluzili smo.

In zdaj v strahu pred virusom, sledimo vsem navodilom, kako ne zboleti. Sledimo kolektivu, dosledno uporabljamo razkušila, maske..

Vendar bo tudi ta virus minil in mi bomo furali dalje in še naprej kreirali zdravje in bolezni iz prisotnosti/odsotnosti sebe.

Tvoje zdravje je tvoja kreacija – tvoje vsakodnevne odločitve, kaj ješ, kaj piješ, s kom se družiš, kaj počneš, kaj misliš, kaj čutiš.

Tvoje zdravje je odziv na tvoje misli, čustva in dejanja.

Bodi iskren do sebe, kajti ti vedno veš, kaj ti koristi in kaj ti škodi.

Zato na slehernem koraku s svojimi odločitvami v življenju izbiraj sebe, izbiraj zdravje.

Izbiraj ga v trgovini, ko kupuješ živila, izbiraj ga v lokalu, ko naročaš pijačo, izbiraj ga pri ljudeh, s katerimi se družiš, izbiraj ga v filmih, ki jih gledaš, v glasbi, ki jo poslušaš, v partnerstvu, v službi,…

Ko se povezuješ sam s sabo, s tem kdo si, in kreiraš življenje v skladu s tem, kdo si, kreiraš zdravje.

Zato opuščaj tisto, kar ni zate in izbiraj tisto, kar je – ne le v mislih, tudi v dejanjih.

Izbiraj sebe, bodi prisoten in ostani zdrav.

iz srca, Simona

Plemenit vilinski simbol zdravja:

OLAN REI

Nariši ta simbol kamor želiš,
prepusti se domišljiji in intuiciji.
Poveži se z njegovo energijo,
ponavljaj njegovo ime.
Naj ti pomaga kreirat zdravje.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Oda zdravju appeared first on Plemenitenje.

Njim se zdimo zakomplicirane, same raje rečemo, da smo kompleksne.

Naša pot ženskosti se začne v majhni deklici, v kateri se skriva princeska, in nadaljuje skozi odraščanje in razbojniške upornosti proti prestolu – kraljice.

Vsaka ženska v sebi nosi kraljico, odvisno je le, v kolikšni meri jo uspe izraziti.

Ali ženske hočemo vladati? Svojemu svetu – definitivno DA! Vendar za to ne potrebujemo podložnikov, zgolj spoštovanje, in upoštevanje dejstva, da smo kraljice.

Ženske včasih celo življenje čakajo, da jim nekdo prizna njihovo vrednost, da jim je dovoljeno nositi krono, da jih nekdo okrona za kraljico.

Žal ne gre tako. To moramo, drage moje, storiti kar same.

Krono že imamo, rodile smo se z njo. Vse, kar moramo storiti je, da si jo poveznemo na glavo in obvestimo preostali svet, da smo kraljice. In s krono na glavi se ne sklanjaš več, da ti le ta ne pade dol.

Veliko je žensk, ki jih je svet prepričal, da so dekle. Ženska, ki verjame, da je dekla, težko izrazi kraljico v sebi, ker je ne čuti iz svoje perspektive ponižnosti in uslužnosti.

In nekatere ženske bi raje ostale princeske, ker so te luštkane in prikupne. In princesko vedno najde princ (po možnosti z najlepšim čevljem v roki ), jo na nek način reši in odpelje v svoj grad.

Kraljica pa je zahtevna, ker ve, kaj hoče in ne pristane na nič manj. Ne potrebuje rešitve, je že okronana.

Kje pa je potem v njenem svetu prostor za moškega, če sploh? Na prestolu zraven – seveda.

Ženska kraljica si ob sebi zasluži, nič manj kot, kralja. Ne, da bo vladal njenemu svetu, naj vlada svojemu.

Bolj kot je ženska močna, močnejšega moškega želi imeti ob sebi. Moški je steber, na katerega se lahko nasloni. In steber mora biti dovolj močen in trden, da se pod njeno močjo ne zlomi. To je moški-kralj, ki ga ženska-kraljica lahko spoštuje.

Ženska imaš vso pravico izražati vse aspekte sebe.

Lahko si vilinsko bitje, ko nate posveti luna.

Lahko si zmaj, ko ščitiš svoje poslanstvo.

Lahko si seks bomba, ko ovuliraš.

Lahko si odsotna, ko menstruiraš.

Lahko si tečna, ko PMS-saš.

Lahko si mala mucka, ko se ti crklja.

Lahko si otročja, ko se ti igra.

…

Lahko si vse, kar si in lahko to odkrito izraziš brez opravičevanj, vendar vedno pomni, da si

           KRALJICA

iz srca njenega visočanstva, Simona

Plemenit zaresen hecek:

Ne prestraši nas korona,
ker imamo KRONO.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Slavospev Ženski appeared first on Plemenitenje.

Ker imamo eno samo družino, se spodobi, da ji namenjamo vso pozornost, kajti teh ljudi nekoč ne bo več in tebi bo ostala slaba vest, da jim nisi namenil več svojega časa. Tako nekako se glasijo govori o eni sami družini.

Res je – vsi izhajamo iz neke družine; le ta nas je oblikovala in zasidrala v nas vzorce, s katerimi hodimo po svetu. To je naš družinski sistem, v katerega smo čustveno vpeti.

Ta družinski sistem je izjemno zanimiv in precej kompleksen. Vse, kar doživljamo v povezavi z družino, doživljamo potencirano v primerjavi z drugimi našimi odnosi.

Npr. nekaj kar ti reče mama/oče, te lahko desetkrat bolj razveseli ali užalosti, kot če bi ti rekel to nekdo izven družine.

Sistem terja pripadnost svoji družini, v nasprotnem primeru te čaka močan občutek krivde.

Družina ima prav poseben status. V družini dovoliš in toleriraš marsikaj, kar zunaj nje ne bi.

Zakaj? Ker je družina ena sama.

Vendar…

Največ stisk izhaja iz te ene same družine. Velikokrat so popolnoma odrasli in samostojni ljudje žrtve družinskega sistema, in velikokrat se tega niti ne zavedajo.

Npr. odrasla oseba se celo življenje žene za uspehom samo zato, da bi dobila potrditev svojega očeta – vzorec: sprejemljiv sem samo, če sem uspešen.

Npr. Odrasla oseba je izrazito nagnjena k hipohonderstvu – vzorec: nekdo se ukvarja z mano šele takrat, ko sem bolan.

Veliko ljudi celo življenje preživi v teh zapečenih družinskih vzorcih, ki jih nezavedno vodijo. Zvesti so jim – in zvesti so eni sami družini – kot se spodobi.

Kaj se spodobi?

Edino, kar se zares spodobi je, da znaš poskrbeti zase v večni gradnji samega sebe in pri tem zavestno oceniš, kaj je zate dobro in kaj ne, kaj vzpodbuja in kaj zavira tvojo rast, ob katerih ljudeh rasteš in ob katerih nazaduješ ali stagniraš.

Kako oceniš resničen odnos z osebo v družini?

Tako, da mu odvzameš naziv: mama, oče, sestra, brat, babica, dedek, …teta, stric…

In se vprašaš:

Ali me ta oseba spoštuje?

Ali me ta oseba spodbuja?

Ali me ta oseba resnično pozna?

Ali tej osebi lahko zaupam?

Ali na to osebo lahko računam?

Kakšne volje grem od te osebe?

Ali bi se družil s to osebo, če ne bi bila član družine?

Ko si odgovoriš na ta vprašanja, dobiš bolj jasen vpogled o osebi iz tvoje družine.

Sedaj pa naredi obratno pri ljudeh v tvoji bližini, ki ne pripadajo tvoji družini – ljudi, ki si si jih sam izbral za svojo družbo.

Pomisli na te ljudi in ji dodaj nazive: mama, oče, sestra, brat,..

Ali imaš prijateljico, ki te tako zelo pozna in diha s tabo, da bi bila lahko tvoja sestra?

Ali imaš prijatelja, ki ti je kot brat?

Ali imaš ob sebi osebo, ki nosi očetovsko energijo trdne opore, ponosa?

Ali imaš ob sebi materinsko osebo, ki te zna energijsko pobožati?

Kaj hočem povedati?

Družina je res ena sama, vendar družinski člani oz. energija, ki jo nosijo, pa je tudi izven družine.

Nimajo namreč vsi ljudje takšne sreče, da so se rodili v družino z idealnim očetom, idealno mamo, idealno sestro/bratom… Znotraj mnogih družin je veliko nasilja, zlorab, nespoštljivih odnosov.

Zato ne vztrajat v nefunkcionalnih odnosih nefunkcionalne družine, ki te ne podpira, ampak degradira.

Ujetosti v družinski sistem se osvobodiš tako, da mu nehaš dajati takšno veljavo.

Spoštuj in namenjaj energijo tistim odnosom, ki so tega vredni, ker se spodobi zaradi tebe, ne zato, ker tako narekuje okolica in družbena pravila.

Kdo je bolj oče – biološki oče, ki pije in pretepa ali očetovski lik v človeku, s katerim nisi v sorodu, ki te posluša in podpira?

Naj ti bo najbolj mar za tiste ljudi, ki jim je najbolj mar zate.

Vlagaj energijo v tiste ljudi, ki jo vlagajo vate.

Le tako si boš ustvarjal pogoje, kjer boš lahko rastel – se plemenitil.

iz srca, Simona

Plemenita družina:

je tista, v kateri se počutiš
sprejeto, spoštovano, ljubljeno in varno.
 
Izbor le-te si lahko ustvariš sam.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Družina je ena sama appeared first on Plemenitenje.

Cunj in čevljev imaš doma polne omare, ampak predvsem ženske na tem področju vedno »rabimo« nekaj novega.

Priznajte tudi moški, da prav nič ne zaostajate s svojimi potrebami po nečem novem.

V bistvu pa ne gre za novo obleko, nove čevlje, nov telefon, novo uro, nov nakit, saj te stvari le redkokdaj kupimo, ker so stare že odslužile – torej jih v resnici ne potrebujemo. Ali pač? Če ne gre za stvari, za kaj potem gre?

Gre za novo energijo, ki jo vnesemo v naše življenje z novo stvarjo.

Veliko moških bi priznalo, da z novo uro še čas teče lepše kot s staro.

In vsaka ženska bo potrdila, da se v novi obleki počuti drugače kot v stari.

Tudi jaz. In ne morem mimo tega, da velikokrat, ko si kupim kaj novega, slišim stavek: »Saj prav, da si si to kupila. To je za dušo.«

Ta stavek sem slišala že tolikokrat, da je vreden omembe in pojasnitve.

Razodetje: Ko si nekaj novega kupiš, to nikoli ni za dušo, to je vedno za ego.

Kajti duša ne potrebuje ničesar, ne rabi imeti, ker že vse je.

Ego vedno potrebuje nekaj, potrebuje nekaj novega, potrebuje…

Kaj potem v tem potrošniškem svetu, se odpovedati novemu in ego potrebam in živeti poduhovljeno življenje brez imetja, saj duša ne potrebuje ničesar?

Ni vse tako črno belo. Duša že res ne potrebuje ničesar, vendar naš ego hodi po Zemlji, zato ga je potrebno upoštevat.

In občasno razvajat, drugače nam zna zamerit. Ker živimo na Zemlji, tukaj izkušamo materialno, tudi mi smo navsezadnje v materialni obliki, zato je na mestu, da uživamo tudi v materialnih dobrinah in razvajamo naš ego.

Le zavedati se moramo, da je to le en aspekt sebe in vedeti moramo, da zgolj materialno zadovoljevanje nikoli ne vodi v zadovoljitev sebe, sploh pa ne v izpolnitev sebe, po kar smo v resnici prišli.

Duhovnost na Zemlji ne izključuje užitkov ob razvajanju ega.

Le da razumemo, da to ni vse, kar je. Nove cunje, novi čevlji, nova ura, nov telefon, nov TV, nov avto, nova hiša – to je nova energija, skozi katero ustvarjamo nove izkušnje na poti samouresničevanja, ne zgolj kompenzacija za naše nezadovoljstvo in željo po imetju.

Vidite razliko?

Uživajte v vsem novem, vnašajte novo energijo v svoje življenje, ker je luštno in prijetno in sveže, vendar ob vsem tem nikoli ne pozabite, kdo ste. Niste le ego, ste duša. Na Zemlji ste zato, da izkušate, in skozi izkušanje duhovno rastete in se spominjate svojega bistva.

In naslednjič, ko si kupite nekaj novega, ne pozabite – to ni za dušo, to je za razvajanje ega.

iz srca, Simona

Plemenito sporočilo:

Ego razvajanje so stvari,
ki te razveseljujejo,
ne oblikujejo.

Zapomni si to.

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razvajanje ega appeared first on Plemenitenje.

Kdaj se začnemo ukvarjati s tem, je odvisno od vsakega posameznika in od okolja, v katerem se giblje.

Če si npr. maneken, se boš verjetno prej soočil s tem »problemom«, ker je v tem poklicu staranje skoraj prepovedano, kot če si npr. veterinar, ker živali gub pač ne opazijo.

Vsak pa se začne ukvarjati s tem, ko se začnejo kazati neke spremembe na telesu, ki – roko na srce – pač niso najbolj všečne.

V današnjem modernem času imamo na voljo dve izbiri, ali začnemo mrzlično letati po kozmetičnih salonih in lepotnih klinikah in intenzivno poskušamo zabrisati proces staranja, ki je še vedno tam, le pod malo ali malo bolj izbrušeno fasado, ali pa se sprijaznimo s tem, da je to le še en del življenja na Zemlji. Takšna je pač narava človeškega telesa.

V enem obdobju raste, potem cveti, nato začne zoreti, in nato začne veneti.

Življenje je kot letni časi:

• pomladna leta, ko rasteš in začneš cveteti,
• poletna leta, ko si v polnem razcvetu vročice življenja,
• jesenska leta, ko zoriš,
• in zimska leta, ko se začneš umirjati.

Saj veste, da ne morem in ne bom določala časovnih ločnic, od katerega do katerega leta traja človekov letni čas, ker je tudi to odvisno od vsakega posameznika, in ker pač nimam preveč rada klasificiranja.

Če si v stiku sam s sabo, znaš to začutiti.

Vsi se tako zelo bojimo staranja – že sam pojem ima izjemno negativen prizvok.

Če ti nekdo reče: »Staraš se.«, zraven še skomigne z rameni in ti ta stavek izreče skoraj s pomilovanjem ali kančkom cinizma, v smislu  …kaj češ…

Zakaj?

Zakaj se staranje sprejema tako negativno?

Razodetje: Ker se »večna mladost« zelo dobro prodaja.

Če hočeš nekaj prodati širnemu svetu, je eden izmed načinov tudi ta, da najprej svet obvestiš, kaj je prav in kaj narobe, oz. kaj je primerno in kaj ne.

In potem, ko ti svet verjame, potem prodaš sredstvo za primernost.

Torej, ko kupiš koncept, da si primeren le, če si mlad, ti ni težko prodati »mladosti«.

Ali sprevidite ozadje?

Kampanja negativnega prizvoka staranja ni nič drugega kot marketing za pomlajevanje.

In vsi podležemo temu, samo odvisno, v kolikšni meri.

Nekdo si kupi kremo proti gubam (tudi jaz ), nekdo drug pa si z lepotnimi posegi »popravi« celotno telo.

Ljudje se s staranjem začnejo včasih celo malo nenavadno obnašati.

Ste že kdaj slišali kaj takega:

»Ne morem imeti dolgih las, ne spodobi se za moja leta.«

»To so prežive barve za moja leta.«

»A se ji je zmešalo na starost? Na pinki se je šla pobarvat.«

Človek Božji – bodi točno takšen, kot ti paše, ne glede na to, koliko si star.

Kaj je primerno in se zate spodobi, odločaš TI, in nihče drug zate.

Včasih se mi zdi, da ta starost postane tudi priročen izgovor za vse.

Rečeš, da si se zredil, in nekdo ti reče – ja – leta –

Rečeš, da si ves čas utrujen – ja – leta –

Rečeš, da imaš cel kup težav z zdravjem – ja – leta –

Malo mi to ni logično, glede na to, da je na svetu mnogo starih ljudi, ki so vitki, polni energije in zelo zdravi.

Torej verjetno, če nimaš ravno 95 let, niso za tvoje težave kriva zgolj leta.

Kaj misliš?

OK – gremo zdaj na lepoto.

Ja vem – koooončnooo.

Staranje zna biti prav lepo in osvežujoče, ne utrujajoče, kot vsi prodajajo.

Divjanje se neha.

Mladostniške drame se umirijo.

Prijateljstva se razredčijo.

Modrost se poveča.

Misli postanejo bolj jasne.

In predvsem – nimaš več take potrebe po ugajanju, kar posledično pomeni, da postajaš čedalje bolj všečen sebi in velikokrat čedalje manj všečen drugim (vsaj širši okolici).

Kar pomeni, da si v centru svojega bivanja TI tisti, ki je pomemben zate, in tvoja bližnja okolica je tvoj jagodni izbor.

A si že kdaj pomislil na to?

A ni to COOL?

To presega vse gube in ves celulit.

Poglej na staranje na tak način.

Kaj ti je lepše – pomladni zvonček ali zrela hruška?

Ne moreš izbrati? Ker ti je oboje všeč.

Tudi ti si zvonček in hruška – in vedno ostajaš enako LEP.

To je ta lepota staranja – staranje je zgolj proces bivanja na Zemlji – ti si pa vedno lahko izbereš, kako ga boš doživljal.

In lepota – ta ne mine nikoli.

iz srca, Simona

Plemenito vprašanje:

Pomisli – v katerem letnem času se nahajaš?

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Lepota staranja appeared first on Plemenitenje.

Kdaj se otroškost konča in se začne odraslost?

Cel kup nekih zakonitosti okoli tega smo si izmislili odrasli in nekatere so prav zares zakonite, kot npr. polnoletnost, pa še ta se razlikuje, glede na to, na katerem koncu sveta odraščaš.

Pa pustimo to odraslo predalčkanje in poglejmo drugi vidik vsega tega pojava.

Kakšna je razlika med otrokom in odraslim? Kdaj veš, da si odrasel?

In – ali sploh si kdaj čisto zares?

V bistvu ni razlike.

Razodetje: V resnici nikoli ne odrastemo.

Malo pomislite dragi moji odrasli – a ste prav zares odrasli?

Kako veste, da ste, razen po letih in izgledu fizičnega telesa?

Tudi odrasli znamo biti namreč zelo otročji, priznajte, včasih bolj od otrok.

Tudi odrasli imamo radi igrice in igrače in se prav radi igramo, le igrače in igrice so malo drugačne.

Tudi odrasli imamo radi darila in nam je cool, ko dobimo kaj lepega.

Tudi odrasli verjamemo v pravljice, cela filmska industrija temelji na tem.

Ko smo otroci, nas začnejo učiti, da se moramo obnašati bolj odraslo. Ko pa postanemo zafrustrirani odrasli – resni kar se da, pa nam razni terapevti začnejo govoriti, naj najdemo otroka v sebi.

Kakšen absurd !

Torej se celo otroštvo trudimo poodrasliti, in ko nam to končno uspe, se moramo spet začeti truditi, da se nazaj pootročimo, in pridemo v stik z otrokom v sebi, ki smo ga tekom odraščanja nekje izgubili.

Jaz sem kot otrok vedno mislila, kako cool je biti odrasel. Nihče ti ne ukazuje, lahko delaš, kar hočeš, vse veš, ker so odrasli zelo pametni in predvsem se ničesar ne bojiš. Zakaj le – saj si odrasel.

Si predstavljate razočaranje, ki sem ga doživela, ko sem »odrasla«?

Seveda se – vsi ste to doživeli.

Nič se ne spremeni.

Še vedno imaš koga, ki ti ukazuje, in ravno se ti ne zdi, da lahko počneš kar hočeš. Ta svet je poln omejitev na vsakem koraku.

Več kot veš, bolj ugotavljaš, da nič ne veš.

In tudi odrasli imamo svoje pošasti v omarah, samo malo drugačne so od tistih v otroštvu.

Torej, kaj je potem sploh drugače?

ODGOVORNOST.  To je ta razlika, nič drugega.

Ko si odrasel človek, imaš večjo odgovornost.

Prevzeti moraš odgovornost za svoje življenje.

…odgovornost za svoje misli…besede…in dejanja…

Pod vso to odgovornostjo odraslosti, pa si znotraj sebe še vedno otrok,

• ki potrebuje nekoga, ki te potolaži, ko si žalosten,
• ki potrebuje nekoga, ki ti reče, da bo vse ok, ko te je strah,
• ki potrebuje nekoga, ki te objame in pocrklja,
• ki potrebuje nekoga, ki te vzpodbuja in verjame vate,
• ki potrebuje nekoga, ki ti prižge luč, ko postane pretemno.

Torej ne pretiravaj preveč s to odraslostjo, in malo zadihaj.

In če si v stiku sam s sabo, ne rabiš iskati otroka v sebi, ker je tam ves čas, nikoli ni izginil z odraslostjo.

Ohrani otroško navdušenost nad življenjem, igrivost in vedoželjnost, ter predvsem odprtost za vse, kar življenje prinaša.

In prevzemaj odraslo odgovornost za svoje življenje.

To je to.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

 »All you need
 is faith, trust
 and a little bit of
 pixie dust.«
  
 »Vse kar potrebuješ
 je vera, zaupanje
 in kanček
 vilinskega prahu.«
     
                    Peter Pan 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Otroška odraslost appeared first on Plemenitenje.

»Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.«

Tone Pavček

Tudi, ko si čisto odrasel, jo še vedno potrebuješ. In tudi, ko je v resnici ne potrebuješ, ti je lepo pri srcu, ko veš, da je tam – tvoja mama.

»Nihče ne presega
njenih darov,
že s praga jih čutim,
ko pridem domov.«

Zvezdana Majhen

In na dan materinstva si lahko še posebej srečen, da jo še imaš, da jo lahko pokličeš in ji poveš, da jo imaš rad.

In na drugi strani te materinske medalje – biti mama – svojemu otroku, ki je prišel iz tvojega telesa. Tvoj otrok, ki te pokliče “mama”. Tvoj otrok, ki te bo materinsko častil do smrti.

Mama je res izjemna.

Vendar pa ta materinski dan skriva svojo grenkobo. In zdi se mi prav, da jo razkrijem.

Vem, da ste nekateri žalostni, ker svoje mame ne morete več poklicati in ji rožico lahko odnesete le na grob. Ta dan vam zbudi spomine, kako je bilo, ko je še bila ob vas in začutite globoko pogrešanje.

In mame, ki ste izgubile otroka. Mame, ki vas je smrt oropala materinstva – kako bridko je biti mama brez otroka. In izgubljenega ne nadomesti nihče.

In tukaj ste ženske, ki neustavljivo hrepenite po izkušnji materinstva s praznim naročjem in solzami v očeh, in se pretvarjate, da ste ok, ko prijateljice sporočajo vesele novice o nosečnosti in kažejo slike svojih otrok.

Potrebno je izgovoriti vso to bolečino, ker jo slišim, odmeva v tišini.

Slišim vas.

Pravico imate žalovati za mamo, ki ste jo izgubili, za otrokom, ki ste ga izgubili, celo za otrokom, ki ga ne boste rodili. In pravico imate žalovati tudi tisti, ki imate mamo, ki pa to ne zna biti.

A za to bolečino odmeva še nekaj – hvaležnost.

Tisti, ki še imate svojo mamo, bodite hvaležni zanjo, ne jemljite je samoumevno. Izkoristite vse trenutke, da ste z njo. In povejte ji, da jo imate radi.

Tiste ženske, ki ste mame, se zavedajte, da je materinstvo dar. Vaš otrok si je prav vas izbral za mamo. Kako čudovito je to? Bodite hvaležne za ta dar, in radostno uživajte v njem. Poglejte svoje otroke in si priznajte, kako zelo srečni ste, da jih imate, in kako čudovito vaši so.

V bistvu niso mame le mame, ki rodijo. Mame so vse tiste mame, ki skrbijo za svoje otroke z materinsko ljubeznijo, bodisi so jih rodile ali posvojile ali prevzele skrb za njih. Mame so tiste, ki so z otrokom povezane za vedno. Mame so tiste, ki bi dale svoje življenje zanj.

»Mama ima vgrajen mehanizem za skrb, ki se ga ne da izklopiti.«

Pam Brown

Mama je pač mama. Bolje se je ne da opisati, ker že beseda »mama« pove vse.

Vsi, ki vas žalost prevzame na ta dan, si dovolite biti žalostni.

Žalost je potrebno sprejeti in je ne zanikati in se pretvarjati, da ste v redu.

Ker je OK tudi, če niste OK.

Ampak ne bodite žalostni predolgo.

Življenje ponuja tudi veselje – vsakemu izmed nas – le izbrati ga moramo. Če se ne da takoj, pa čez čas.

Pot do tja vodi skozi hvaležnost. Vsi smo lahko hvaležni za tisto, kar imamo.

Jaz imam čudovito mamo in sem neskončno hvaležna zanjo.

In vse izgubljene mame in otroci, in vsi, ki smo jih izgubili, v resnici niso izgubljeni – najdeni so – tam, kjer se slej ko prej najdemo tudi mi – z njimi.

iz srca, Simona

Plemenita pesem:
 
 "Kako raste mama
  
 Najprej je sama tema,
 najprej je velik nič,
 potlej je majcena deklica
 in iz nje ljubek deklič.
  
 Iz njega mamica zraste,
 a raste dolgo in mnogo let,
 potem pa je to kar naenkrat
 in jaz pridem na svet.
  
 Iz mamice zraste mama
 bogve kdaj, kar nekega dne,
 ko še sama ne ve, da ji pada
 prvi sneg na lase.
  
 Ko jaz odrastem, raste
 mama počasi nazaj,
 dokler babica ne postane
 in pride z vnuki v raj."
 
                       Tone Pavček 

© 2019 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Medalja materinstva appeared first on Plemenitenje.