Ste ga bili že kdaj deležni? Ja vem, prav se napiše Saj bo, vendar sem ga jaz vedno slišala z e-jem, zato mi tak odzvanja v spominu.

Kdaj se uporablja in kaj sploh pomeni?

V kontekstu je sicer mišljen kot neka instant oblika tolažbe, vendar je vse prej kot to.

Kako se počutite vi, če nekomu razkrijete svojo bolečino in vam le ta odvrne: »Sej bo«? Se počutite potolaženi? Vam odleže? Verjamete, da bo? Kaj že sploh bo?

Med vrsticami ta stavek izraža nezmožnost soočenja poslušalca z vašo bolečino ali pa ga v bistvu ne zanima in se noče ukvarjati z njo. S tem stavkom se vas tako kar malo na hitro odpika.

Včasih celo sledijo nasveti, v smislu, ne bit slabe volje, ne bit tako žalosten, ne razmišljat o tem, raje pojdi ven v družbo,…

Dragi moji, s tovrstnimi nasveti, kakor na splošno z vsemi nasveti, ki to niso, človeku, ki ga nekaj muči, nikakor ne pomagate.

Človek, ki je slabe volje, ki je žalosten, ki ga nekaj mori, oz. nekaj muči, se najverjetneje tako počuti z razlogom.

Nihče verjetno ni tak mazohist, da bi se mučil kar tako, ker mu pač paše.

Včasih je v takih primerih dovolj, ko te nekaj takega zajame, da imaš na drugi strani človeka, ki te posluša – je tam. Mogoče niti razumeti ne rabi, in tudi v veliko primerih ne bo, ampak da je tam.

Človek mora stisko, bolečino prečutiti. Če jo zgolj ignorira in pobegne pred njo, ji mogoče ubeži v tistem trenutku, ampak verjemite, da se kaj kmalu vrne nazaj.

Torej, ko pridejo na plan čustva, jim je potrebno pustiti, da se izrazijo. Žalost je treba izžalovati, prejokati, včasih tudi na glas, jeza mora biti izražena, izrečena, izvpita, prav tako razočaranje, strahovi…

Na silo ne gre. Če je nekdo slabe volje, še dodatno porablja svojo energijo, ko se prisili biti dobre volje, ker ga čutenja ne podpirajo v tem.

Kje oz. kdaj pride v poštev stavek »Sej bo«?

NIKJER IN NIKOLI !!!

To je prazen stavek, ki ne pove ničesar!

Tisti, ki je v stiski, ga prav zares noče slišati.

Zame človek, ki ga izreče, izgubi vso kredibilnost. Pa mogoče delam komu krivico, ker verjamem, da ti ljudje ne želijo nič slabega, samo ne znajo bolje ali pa se jim v bistvu ne ljubi.

Včasih se celo doda še druga polovica stavka: »Sej bo, moraš kar malo potrpeti.«

Preberi še enkrat absurd zgornjega stavka, ki ga dobiš serviranega kot tolažbo.

Torej najprej trpljenje je sprejemljivo, ker sej bo. Ampak pri tem pa še bodi dobre volje.

Jaz bi ta stavek kar prepovedala, ker dela več škode kot koristi.

Kajti včasih se ljudje ne zavedamo, da je samo poslušanje in sočutje mnogo več vredno od nekih kvazi generičnih stavkov.

Nekoč sem nekje prebrala zelo zgovoren citat: »Silence is better than bullshit«, ki ga ne bom prevajala, da ne izgubi pomena v prevodu. Govori pa o tem, da v kolikor ni nekega smisla v povedanem, je vsekakor bolje ostati modro tiho.

Na splošno bi se ljudje morali odvaditi zgolj iz navade govoriti neke vnaprej formirane stavke.

Ne sprašuj nekoga »Kako si«, če te res ne zanima.

In, če že uporabiš “sej bo”, naj bo to začetek stavka, ki ga poveš do konca. Torej, če nekoga tolažiš, da sej bo, povej še, kaj misliš da bo.

Bolj kot izvirne besede, ki jih niso vsi vešči, pa človeku v stiski pomeni dotik, objem in predvsem občutek, da ni sam, da je nekdo tam, ki mu bo stal ob strani, da je nekdo tam, ki mu je mar.

V izrečenih besedah pa naj bo vselej predvsem izražena pristnost izrečenega, ker ne gre za besede, ampak za energijo, ki jih podpira.

In potem res bo – tolažba in podpora z vsebino.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Empatija
je umetnost slišanja
v poslušanju.
 
Je povezava čutenj,
ki izvira
iz globine srčnosti.

In preprosto pove
  - mar mi je.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post »Sej bo« appeared first on Plemenitenje.

Vedno mi je bilo zanimivo, kako zelo znajo biti ljudje pametni za druge.

Zakaj pa nisi že prej..

Kaj pa če bi…

Veš, kaj moraš…

Jaz na tvojem mestu…

Zdaj ni pravi čas za to…

Ti bi v bistvu moral…

Seznam se nadaljuje in nadaljuje…

Zakaj je to pametovanje tako popularno. In zakaj imajo ljudje napačno mišljenje, da imajo sploh pravico pametovati? In predvsem, zakaj se imajo kar vsi za strokovnjake in mislijo, da se kar na vse spoznajo?

Odgovor: Ker več ali manj vsi ljudje živijo na isti način – po neki kolektivni logiki. In zato pričakujejo, da boš po isti logiki živel tudi ti.

Ljudje, ki nimajo pojma, se vtikajo v tvoje življenje in ti govorijo, kako naj živiš. Danes bi bili kar vsi »svetovalci«.

Veste, kaj rečem jaz na vse to?

Edini človek, ki ve, kaj je zate najbolje, si TI.

Kdaj je zate pravi čas za vse stvari v življenju, ne glede na celoten »pameten« kolektiv okrog tebe, veš sami ti.

Tvoj kompas je tvoj notranji glas – kajti to je glas tvoje duše.  Verjemi, da le ta veliko več ve od tistih, ki te posiljujejo s svojim mnenjem. Ona je tista, ki te vodi po tvoji unikatni poti in edino ona je tista, ki vidi celotno sliko.

Jaz najbolj cenim človeka, ki me zna poslušati, me poskuša razumeti, me podpira in vem, da nanj lahko računam, če ga rabim. To je zame čustveno inteligenten človek.

Vsak namreč izhaja iz sebe, iz svojih življenjskih izkušenj, zato je težko biti pameten za nekoga drugega, ker nisi v njegovi koži, nimaš njegovih čutenj, ne vidiš njegove življenjske poti. Le redki posedujejo to lastnost, da se lahko približno vživijo v vlogo drugega in poskušajo stvari videti iz njegove perspektive.

Jaz večkrat rečem, da imam alergijo na pametovanje. In res jo imam. Ker ne prenesem t.i. svetovalcev, ki niso nič drugega kot pametovalci.

Seveda obstajajo svetovalci, ki so kredibilni in vredni poslušanja in upoštevanja, vendar je teh malo, in po navadi greš k takemu človeku z namenom, da ti le ta da nasvet oz. pove svoje mnenje. Torej si ti tisti, ki izrazi željo po nasvetu oz. mnenju, ne dobiš nasveta serviranega brez, da bi za tega prosil.

Vidite razliko med svetovalcem in pametovalcem?

Svetovalec počaka, da ga vprašate za nasvet. Pametovalec ga servira, če ga hočete ali ne.

Razodetje: Nasvet je vedno odgovor na vprašanje!

Če si bil kdaj deležen t.i. nasveta, brez da bi vprašal zanj, si bil zgolj žrtev brezpredmetnega pametovanja.

Pametovanje ni nič drugega kot potrata energije in ne koristi nikomur, zato vam pametovanja ni potrebno prenašat in ga kadarkoli lahko ustavite, v smislu…

Ko bom potreboval/a tvoj nasvet, te bom vprašal/a. V kolikor te ne vprašam, ga ne potrebujem.

V mojem življenju je le nekaj ljudi, ki me resnično zanima njihovo mnenje. In tudi te ljudi vedno vprašam zanj, če želim, da mi ga povejo.

Ne glede na vse, pa sem vedno jaz tista, ki se odločam, kaj je zame in kaj ni, in kdaj, kajti le jaz poznam odgovor na zakaj. In ni mi ga potrebno pojasnjevat nikomur.

Tudi to je neka vrsta svobode – da utišaš vse okoli sebe, da lahko slišiš, kaj bi sploh ti rad.

Kajti TI VEŠ – vedno.

iz srca, Simona

Plemenita želja:

Naj se vsi pametovalci
prekvalificirajo v poslušalce.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Alergija na pametovanje appeared first on Plemenitenje.