Odgovor je: Nihče ne ve.

Ker se nahajamo v viharju transformacije.

Naporno je, strašljivo, zaskrbljujoče je.

Vsak dan nas premetava ob spremljanju te skoraj apokaliptične scene.

Vsi s strahom zremo v nič kaj obetavno prihodnost.

Vsi komaj čakamo, da bo vsega konec in se stvari vrnejo nazaj, in bo tako, kot je bilo.

Razodetje: Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Ker bo izkušnja ostala.

Kar pa ni nujno slabo.

Veliko transformacij je bolečih, vendar veliko njih vodi v nekaj boljšega.

Nelson Mandela je bil 27 let v zaporu. Takrat se mu verjetno ni sanjalo, da bo postal, ne le predsednik države, temveč eden najbolj odmevnih ljudi na tem svetu, človek, ki se je za vedno zapisal v človeško zgodovino in človeška srca.

Nihče ne more predvideti, kam gremo in kam vse to pelje.

Smo, kjer smo.

Na veliko stvari pač nimamo vpliva.

Dobra novica v vsem tem slabem je, da se človeštvo prebuja – to je del transformacije. Ljudje so naveličani ponižnosti in slepega sledenja, in navidezne demokracije. Začenjajo razmišljati s svojo glavo, verjamejo v svojo logiko. Začenjajo videti ozadje vsega dogajanja, brati drobni tisk skozi pročelje zavite resnice.

Ljudi na splošno ni več tako strah samega virusa kot posledic, ki jih oblasti sprožajo pod njegovim naslovom.

In, hočemo ali ne, se strinjamo z njimi ali ne, se nam zdijo smiselni ali ne ali totalno absurdni, smo prisiljeni v določene ukrepe.

Ampak človeštvo se prebuja. Znotraj teh zatiranih množic so/smo posamezniki, ki znamo razmišljati s svojo glavo.

Na to, kar se dogaja v zunanjem svetu, res morda nimamo vpliva, na to, kar se dogaja v našem individualnem svetu in našem notranjem svetu, ga pa imamo. In ravno ta čas je čas, ki je bistvenega pomena za to.

Varnosti tam zunaj ni. Torej je nujno, da jo poiščemo znotraj sebe.

Kajti svet gre naprej in ne bo šel, potem ko bo vsega tega konec, nazaj. Tega tudi nočemo – prišel je čas za spremembe. Naprej želimo iti – vedno, kot posamezniki in kot kolektiv.

Zdaj smo na preizkušnji, ali bomo podlegli pritiskom, in na koncu res zboleli zaradi skrbi, stresa, strahu, ali se bomo začeli graditi.

Naj bo v ospredju zdravje, če je že v ozadju virus. Torej še bolj moramo skrbeti za svoje telo. Telesa pa ne prizadene samo virus in bakterije, ampak predvsem stres, ki ohromi naš imunski sistem.

Lahko je reči, ne se sekirat, ko cel svet propada, kajne?

Res je, ne moremo se izogniti temu popolnoma, navsezadnje smo samo ljudje. Kako se ne boš sekiral, če ne veš, ali boš jutri še imel službo.

Tema tam zunaj je trenutno res močna in še bohoti se, ker se hrani z našim strahom. In, ko podležemo strahovom, hote ali nehote, podpiramo temo in ji dovoljujemo dostop do sebe.

Kako se lahko ubranimo?

Ko te je nečesa strah, se ukvarjaj s strahom samim, ne s stvarjo, katere te je strah.

Pomembno je, da se načrtno in zavestno povezuješ s svetlobo. Tako zavestno krepiš dostop svetlobe do sebe, kar avtomatično odganja temo.

Kako?

Svetlobo predstavlja vse, kar v tebi vzbuja občutek miru, prijetne lahkotne energije, občutke veselja, občutke povezanosti.

Torej izbiraj glasbo, ki te pomirja, izbiraj filme, ki te spravljajo v smeh, hodi v naravo, povezuj se s svetlimi ljudmi, in delaj dobro – ko se povezuješ s svetlobo jo širi naprej tudi sam. Blagoslavljaj naravo, ki ti preskrbi svež zrak, veter v laseh, mir v glavi – daj nekaj nazaj tudi ti, iz spoštovanja in hvaležnosti. Narava in živali predstavljajo vir svetlobe na našem planetu. Del te transformacije je, da se tega začnemo v polnosti zavedati. Ljudje prevečkrat samo čakamo, da nam nekdo nekaj da. Dajmo dat nekaj nazaj, zgolj zato, ker lahko – brez preračunljivosti – svetlobno.

In v današnjih časih smo še kako potrebni svetlobnih posegov. Zato pojdite po svetlobo tudi izven meja Zemlje, tega vam nihče ne more zapreti. V meditaciji se lahko povežeš s svetlobnimi vodniki, angeli, Bogom. Tam je nepredstavljiv vir svetlobe. Koristi ga.

Dviguj svojo vibracijo ves čas.

Kaj se namreč dogaja v energijskem smislu? Zelo velik razkorak med temo in svetlobo med ljudmi. Nekateri ljudje bodo padli pod težo okoliščin in vplivom teme. To je izziv v tej situaciji – kako se obdržati nad gladino, kako varno prikrmariti skoznjo in kako ves čas ohraniti sebe.

Svetloba omogoča transformacijo.

Tema vodi v degradacijo.

Kaj boš izbral?

Jaz priporočam svetlobo, da se povezuješ s svetlobo, da si svetloba, da širiš svetlobo.

Vsi pademo v določenem trenutku. Smo ljudje in zato ranljivi.

Kolikokrat se ti zdi vse skupaj že brezupno in brez smisla? Ko že misliš, da si obupal čisto do konca, nekako preživiš in greš dalje – to je življenje.

— iz trenutka v trenutek —

Ves čas pa je pomembno, da zaupaš v nek višji smisel, ki ga iz te perspektive trenutno ne vidiš. (nekaj o tem sem že pisala v prispevku: https://plemenitenje.si/limone-in-limonada/)

Kam gremo vsi skupaj, ne moremo predvideti, niti kam greš ti, ne. Je pa pomembno, kakšni bomo na koncu prišli ven iz tega. In vse kar imamo, je ta trenutek in kaj bomo naredili z njim.

Ne vem zate, jaz vem zase, da hočem biti ta trenutek OK, in da od tega trenutka hočem naprej, ne nazaj.

Cilji, sanje, ambicije pa ostajajo – jutri bo svet še vedno tam – za uresničitev le teh.

iz srca, s svetlobnimi pozdravi, Simona

Plemenit blagoslov:

Dragi moji bralci,
BLAGOSLAVLJAM VAS,
želim vam le najboljše,
pošiljam vam svetlobo,
sprejmite jo vase (z globoookim vdihom),
in jo posredujte naprej.
 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Kam gremo? appeared first on Plemenitenje.

Ljudje ne obstajamo brez odnosov. Spremljajo nas celo življenje.

Vpleteni smo v različne odnose: poslovne, prijateljske, partnerske,…

Osrečujejo nas ali pa spravljajo v slabo voljo in obup.

Na nek način smo vsi odvisni od odnosov, v katerih smo.

Tako, kot je dober odnos na določenem področju, takšna je stopnja zadovoljstva na tem področju, in s tem tudi seveda povezan uspeh.

Dobri poslovni odnosi pripomorejo k poslovnemu uspehu in zadovoljstvu v poslu.

Bolj kot imamo pristne prijateljske odnose, bolj se počutimo povezani in bolj čutimo podporo v našem življenju.

In izpolnjujoč partnerski odnos nam daje občutek varnosti in ljubljenosti.

V končni/ali začetni fazi – tudi naš odnos do sebe – boljši kot imamo odnos sami s sabo, bolj zadovoljni smo, kajne?

Vendar se v besedah vse zdi zelo enostavno, v življenju pa precej bolj kompleksno.

Ali veste, da ljudje največkrat trpimo zaradi odnosov?

Najbolj nas prizadene, ko v odnosih začutimo izkoriščanje, neiskrenost in nespoštovanje. In to na vseh področjih.

Tudi v službi – velikokrat ljudje v službah bolj kot zaradi službe same ali dela, trpijo zaradi odnosov, ki niso takšni, kot bi morali biti, t.j. spoštljivi in iskreni.

Veliko je mobinga, nespoštovanja, zatiranja vseh vrst in veliko krivic.

Še bolj kot poslovni odnosi, boli, ko prijateljstvo zaide s svoje poti. Ko se dva človeka, ki sta si bila zelo blizu, začneta razhajat in se nikakor več ne najdeta.

Prijateljski razhodi niso nič manj boleči kot partnerski. Nekateri ljudje so ti blizu, in ko se odnos ohladi ali celo konča, ti seveda ni vseeno. Pogrešaš tega človeka, pogrešaš čas z njim.

In potem je tu partnerski odnos, od tega imaš največ pričakovanj, vanj je vloženo veliko energije, izbral si si človeka, s katerim boš najbolj intimen, s katerim si si še posebno blizu, zato je trpljenje toliko večje, ko povezave več ni, ko se ti zgodi krivica, ko si v tem odnosu opeharjen in ko včasih tega človeka celo izgubiš.

Bolj, kot ti je človek, s katerim si v odnosu, blizu, bolj trpiš, ko ta odnos ni več tak, kot bi moral biti – pretočen in izpolnjujoč.

Ljudje se velikokrat, in tega se niti ne zavedamo, igramo igro prestolov v odnosih.

Bolj kot opazujem odnose okrog sebe, več tega početja opazim. Ko se kaj zalomi, zelo hitro vsak zavzame svoj obrambni položaj in v naslednji fazi tudi napade.

In igra prestolov se začne – prepiri, argumentiranje, kdo ima prav in kdo ima narobe, kdo je kriv,…

Poznano?

Igra prestolov se gre na zmago in poraz – in seveda se bijejo bitke, dokler ni nekdo poražen.

V vojni to mogoče deluje, čeprav tudi tam v resnici ne, v igri prestolov v odnosih pa ni zmagovalcev, so samo poraženci. Poražen si že tisti trenutek, ko se spustiš v to igro.

Kajti velikokrat imajo vsi udeleženci oz. oba udeleženca prav. Vsak namreč izhaja iz svojega stališča, iz svojega čustvenega sveta. Zaradi prizadetosti pride do konflikta v komunikaciji in potem se, namesto odnosa, brani svoj prav.

Ko si prizadet, je namreč težko poslušati stališče nekoga drugega, sploh ker je takšna komunikacija po navadi, bolj kot ne, polna obtožb.

Ljudje bi se morali več pogovarjati o svojih občutkih ob dejanjih kot o dejanjih samih. Kajti vsi živimo vsak v svojem čustvenem svetu, vsak s svojimi čustvenimi vzorci. In, ko v odnosu nekdo nekaj naredi, gre ob tem dejanju za občutek, ki ga vzbudi v tebi. Najde tisto točko v tebi, ki te znervira in sproži cel val negativnih čustev, ki so ti na nek način poznana iz tvoje preteklosti, česar se največkrat niti ne zavedaš.

Zato je edina pristna komunikacija v odnosu, ki vodi ven iz bolečine, POSLUŠANJE drug drugega in pogovor o občutkih.

Namesto:

• …ti si naredil/a to…
• … ti si kriv/a…
• …zaradi tebe…

Raje:

• …ko si ti naredil/a to, si v meni vzbudil/a občutke…
• …jaz sem se ob tem počutil/a…
• …me prizadene, ko ti…, ker…

—brez obtoževanj—

—brez sarkazma in cinizma—

Vem, to zna biti težko. Mnogo lažje se je pač skregat, včasih celo raziti.

Vendar je to na koncu edini način, kako se lahko nek odnos reši.

Da se karte na mizo – karte občutkov, ne obtoževanj, in se pogovori – VSE.

Dajmo temu reči karte iskrenosti.

Verjemite, preizkusila tudi sama igro prestolov in karte iskrenosti, zato vam lahko iz izkušenj povem, kaj se obnese in kaj ne.

Odnose težko ohranjamo s principi in trmastim vztrajanjem pri svojem prav. In ja, nekateri odnosi se pač morajo končati; v življenju ljudje prihajajo in od nekaterih se moramo tudi posloviti. Vendar naj bo to takrat, ko si nismo več sorodni in začutimo, da v tem odnosu ni več potenciala. Škoda je odnosov, ki prenehajo zaradi česarkoli drugega.

In odnosi, tako kot vse na tem svetu, terjajo svojo energijo in angažiranost. Niso kar samoumevni, potrebujejo nego ves čas, ne le na začetku. Če ne neguješ telesa, kaj kmalu le to izgleda uvelo in zanemarjeno, če ne neguješ avta, te kaj kmalu lahko pusti na cesti, če ne neguješ hiše, se v njej kaj kmalu ne boš več počutil dobro. Isto je pri odnosih.

Seveda niso vsi odnosi vredni nege; negujemo tiste odnose, za katere nam je res mar, za tiste pristne odnose, ki naše življenje plemenitijo.

Kdaj je odnos pristen? Pristen je:

• ko v njem nihče nikogar ne izkorišča,
• ko v njem čutimo spoštovanje,
• ko v njem oba lahko izrazita svoje stališče,
• ko v njem ni neiskrenosti,
• ko oba privoščita drug drugemu najbolje,
• ko sta oba enakovredna in ni nobene nadvlade ali podrejenosti,
• ko oba izražata interes do drugega,
• ko preprosto čutimo, da je pristen.

Najboljši odnosi so tisti, v katerih je v ozadju interes poznavanja drugega največji.

Kaj?

Kdo te najbolj pozna?

Razodetje: Najbolj te pozna tisti, ki ga najbolj zanima o tebi tisto, kar najbolj zanima tebe.

Ta človek ti je najbolj blizu.

Človek, ki je meni najbolj blizu, ga zanima vse o meni, predvsem pa tisto, kar je najbolj pomembno zame.

Na ta način se ustvarja bližina.

Torej smo si najbolj blizu tisti, ki smo si medsebojno najbolj interesantni.

In na koncu je interes tisti, ki odloči, v katerih odnosih ostanemo in od katerih se poslovimo.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Trpljenje v odnosih 
naj bo vedno prehodno.
Kajti če v odnosu trpimo,
ga je potrebno rešiti ali končati.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Kompleksnost odnosov appeared first on Plemenitenje.

Ljudje moramo pripadati, drugače se počutimo izgubljeni.

Pripadati nekomu, nečemu…

Saj smo samosvoji in najprej moramo pripadati sebi, kajti šele, ko imamo lastno identiteto, lahko zares izražamo pripadnost v odnosu do nekoga, do nečesa.

Torej ne gre za tisto najstniško pripadnost, ko se še iščeš, ko brez pripadnosti sploh ne veš, kdo si, ko te določa okolica, ko se zdiš sam sebi toliko vreden, kot te vrednoti skupina, ki ji želiš pripadati.

Okolica te več ne determinira, zdaj si odrasla osebnost, in se več ne iščeš, temveč se ustvarjaš. Drznem si trditi, da ste tisti, ki berete tole pisanje, že zdavnaj na tej stopnji.

Pa vendar…. rabiš pripadati – nekomu, nečemu.

Drugače se življenje zdi ohlapno in zmedeno, in brez posebnega mesta zate.

Pripadati….partnerju, družini, otrokom, službi, delu, domu, kraju,…

Pripadnost prinaša zadovoljstvo in občutek varnosti in pomembnosti.

In ko nekomu oz. nečemu pripadaš, je le ta/to zate pomemben/pomembno.

S pripadnostjo označiš pomembnost tistemu, komur/čemur pripadaš.

Če čutiš pripadnost do partnerja, je partner zate pomembna oseba v tvojem življenju, če čutiš pripadnost delu, je delo zate pomembno,…

In ne le to – ti se počutiš pomembnega v odnosu do tistega, komur/čemur pripadaš.

Razodetje: Pomembnost in pripadnost sta sorazmerni.

Bolj kot se počutiš pomembnega v službi, bolj ji pripadaš.

Bolj kot čutiš pripadnost svojemu kraju, bolj je zate pomemben.

V tem času hitrega tempa, ko življenje velikokrat kar drvi mimo, mnogo ljudi velikokrat ne čuti pripadnosti do skoraj nikogar/ničesar. In so kar razpršeni vsepovsod, nikomur in ničemur ne pripadajo.

Iz tega se razvije osamljenost, iz pomanjkanja občutka pripadnosti in pomanjkanja občutka pomembnosti.

Ker se ne zdiš dovolj pomemben v odnosu do nekoga/nečesa, le temu ne moreš pripadati. In, če ne pripadaš, postaneš osamljen, zdi se ti, da tam zunaj ničesar ni – zate.

Od tu se razvije lahko melanholija, depresija in celo težnje po samomoru.

Ljudje na tem svetu moramo pripadati.

Razmisli o tem. Komu ali čemu pripadaš ti? Kaj v svojem življenju označuješ kot pomembno?

V tistem, v čemer čutiš pripadnost, si res dober.

Če čutiš pripadnost delu, si zelo dober delavec, če čutiš pripadnost kraju, si zelo dober krajan, če čutiš pripadnost partnerju, si zelo dober partner,…

Ljudje, ki so najbolj zadovoljni v svojem življenju, imajo v njem veliko mero pripadnosti. Počutijo se pomembni.

Zakaj je pa pomembno biti pomemben?

Lahko prebereš v moji pretekli objavi:

https://plemenitenje.si/pomembnost-pomembnosti/

Ne išči pripadnosti, da boš pomemben. Ne išči je le zato, da se lahko nekam umestiš, ne gre na silo.

Pripadaj le tistemu, kar je zate, v skladu s tvojimi vrednotami, res vredno.

Pripadaj človeku, ki tudi sam čuti pripadnost do tebe.

Kljub temu, da vsi ljudje na nek način iščemo pripadnost, se le te na da izsiliti.

Pride sama od sebe, ko je nekaj res »prav«, t.j., ko začutimo, da smo z nekom/nečim zares povezani.

Ne glede na to, da okolica več ne narekuje, kdo naj bi ti bil, ker to določaš ti sam, pa te pripadnost odraža, veliko pove o tem, kdo si. Ali pripadaš uničevanju ali varovanju, ali pripadaš širjenju resnice ali laži, ali pripadaš ustrahovanju ali razsvetljevanju (vse trenutno zelo aktualno).

Jaz si želim zase, zate, za vse, vedno in povsod, pripadnost plemenitenju –plemenitenju sebe. In saj veš, če me bereš, ko se plemenitiš ti, se avtomatsko plemeniti vse okoli tebe.

iz srca, pripadna pisanju, Simona

Plemenit namig:

Če želiš vzbuditi v nekom pripadnost do tebe,
mu povej, kako pomemben je zate.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Potreba po pripadnosti appeared first on Plemenitenje.

Veruješ/verjameš v Boga?

Kako izgleda tvoj Bog? Ali ustreza slikam in opisom, ki so jih določili drugi?

Seveda je veliko pripomoglo okolje, v katerem si odraščal in ljudje, ki so imeli vpliv v tvojem življenju.

Vendar pa se vsak odrasel človek, ki razmišlja in se razvija, v svojem življenju vpraša o pojmovanju Boga – najvišjega stvarnika v vesolju.

Naj ti predstavim svojega Boga.

Moj Bog je nadvse čudovit. Je moj prijatelj in zaveznik. Nekdo, ki je vedno tam. Nekdo, ki je toliko povezan z mano, kolikor sem jaz sposobna in želim biti povezana z njim. Z njim se lahko pogovarjam kot jaz želim, brez ovir in omejitev. Lahko sem tudi jezna nanj in mu to prav na glas povem, če se mi zazdi, da tako čutim. Jaz k Bogu ne molim, bolj naravno mi je, da se z njim pogovarjam kot enaka z enakim. Tako pač komunicirajo prijatelji. Kajti moj Bog od mene ne želi, da sem ponižna, pravzaprav tega od nikogar ne želi. Želi, da sem samozavestna in najbolj podobna sebi. Bogu res ni potrebno ugajat, kajti, če te kdo sprejema brezpogojno takšnega, kot si, je to Bog.

Bog je brezpogojna Ljubezen.

Kaj to pomeni? To pomeni, da ne glede na to, kakšen si in kaj v življenju počneš, te bo Bog vedno ljubil in nikoli obsojal.

Tega na Zemlji ni. Ljudje na Zemlji ne moremo izkušati brezpogojne Ljubezni. Pravzaprav smo na Zemljo prišli izkušat pogojnost, skozi katero se spoznavamo in rastemo, se ustvarjamo.

Zato je še kako dobro imeti nekoga, ki te ljubi brezpogojno – nekoga tam zunaj – nekoga tu znotraj.

Je Bog moški ali ženska?

Kaj misliš? Karkoli si odgovoril, je tvoj odgovor pravilen.

Razodetje: Bog je vse, kar ti želiš, da je – zate !

Presega vsa verstva sveta. Bog je premogočen, da bi ga lahko umestili v neko zaprto formo.

Boga ni moč vsesplošno opredeliti. Zakaj? Ker ima lahko vsak človek na svetu svojega Boga.

Ja vem, marsikdo bi mi zdaj prisodil bogoskrunstvo. To dela človek. Pogleda v predal, kamor je nekdo predhodno umestil Boga, in če nekdo tega Boga umesti samoiniciativno nekam drugam, je takoj deležen obsodb. Zgodovina človeka je polna tovrstnih dejanj. Koliko trpljenja je povzročil človek v imenu Boga?

Ljudje sodijo, zato so tudi Bogu pripisali to človeško lastnost. In pri tem pri svojem Bogu pozabljajo, da je Bog Bog. Nekdo, ki premore brezpogojno Ljubezen, ne premore obsojanja.

Boga lahko opredeli vsak človek zase.

Zato Bog ne pozna oblike, spola, barve…

Vse to ga določi, ko mu te lastnosti določiš ti.

To je tvoj Bog.

Razodetje: Bog je tvoja intimna izbira.

Zato je tvoj Bog lahko moški, lahko je ženska, lahko je svetloba, lahko je nek barvni spekter, lahko je frekvenca zvoka, lahko je sila (the force – za star wars believerje ), lahko je vse, kar si lahko v svoji domišljiji zamisliš, da je. Kajti Bog je vsemogočen in nenavadno prilagodljiv tvojemu dojemanju.

Vsemogočen praviš? Ja, res je. In vem, kakšni pomisleki sledijo – če je pa vsemogočen, zakaj potem …

Kljub temu, da je vsemogočen, nikoli ne posega v tvojo svobodno voljo, zato tudi on ne more nečesa narediti namesto tebe.

»Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«

Poznamo, kajne? Kaj naj bi to pomenilo? Zakaj bi si moral pri vsemogočnemu Bogu pomagati sam?

Ker si se kot duša odločil v tem življenju izkusiti neke lekcije. Namen njih je, da jih predelaš in greš čez njih, in ob tem rasteš, se osvobajaš.

Bog je vedno tam. Vendar ne bo on tisti, ki bo posegel v tvoj razpadajoči zakon, v katerem vztrajaš, ker si se svobodno odločil, da boš ostal v njem. Ti, kot človek, moraš narediti nek korak, da predelaš lekcijo, v kateri si se znašel, in greš naprej. Bog ti bo pri tem pomagal, vendar je odločitev in tudi akcija, ki sledi odločitvi – tvoja.

Stavek, mimo katerega ne morem:

»Bog, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.«

Poznano? Kolikokrat ste nekateri že izrekli ta stavek nekje pri maši, tako na pamet? V daljni preteklosti tudi jaz.

Prosim, preberite ga še enkrat počasi in natančno.

Kdo izmed vas misli, oz. verjame, da je tako majhen in nepomemben, da ni vreden, da Bog pride k njemu?

Molitev k Bogu govori o nevrednosti človeka do Boga? To je molitev k Bogu? Ko se v takšni molitvi povezuješ z njim (čemur je molitev namenjena), mu hkrati sporočaš, da v bistvu nisi vreden, da se ukvarja s tabo.

Razodetje: Človek – del Boga si !

                 Zato si še kako vreden njegove pozornosti.

Ponižnost uči cerkev, ne Bog.

Boga se ni potrebno bati, niti se počutiti majhnega ob njegovi veličini, ker si del njegove veličine, torej si sam veličasten.

Za Boga ne rabiš iti na kolena ljudje božji; Bog vidi v tebi tvojo veličino, ki so jo v tebi ubili ljudje, zato marsikdo ne vidi več svoje veličastnosti, in ne verjame, da je vreden.

To je oddaljevanje od Boga.

Ne dovoli, da te ljudje na kakršenkoli način oddaljujejo od samega sebe, kajti bolj kot si prisoten v sebi, bolj je Bog prisoten v tebi.

Kjerkoli boš in karkoli boš rekel, tam je, in slišal te bo. Tudi odgovoril ti bo, če boš pripravljen poslušati in slišati. Vendar ti najverjetneje ne bo odgovoril glasno z besedo.

Bog ti bo odgovoril preko občutkov.

Če si dovoliš odpreti in začutiti to subtilno energijo in zaupati svojemu Bogu, da komunicira s tabo, boš velikokrat presenečen nad sabo in nad Bogom in nad sporočili, ki jih utegneš prejeti.

Včasih se ti bo porodila misel, za katero boš vedel, da ti jo je nekdo poslal.

Ko pomislim na Boga, me preveva sreča, mir, svetloba, Ljubezen.

Jaz imam svoj odnos z njim, takšnega, kot ga nima nihče drug na tem svetu. Ker je samo moj, najin, oseben, intimen.

In nihče na tem svetu nima pristojnosti, da mi pove, kakšen naj bi bil moj Bog zame.

To želim tudi zate.

Da izkušaš to lepoto Boga, kot jo izkušam jaz.

iz srca, prežetega z božjo Ljubeznijo,  Simona

Plemenita pesnitev:

Moč povezave čustva so goreča,
moč molitve v hvaležnosti zaznam,
ko rečem Bogu moj prijatelj,
nekdo, ki ga od vekomaj poznam.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Moj Bog appeared first on Plemenitenje.

Kaj sploh je vera? Kaj je vera za vas?

Namreč velikokrat se ljudje ob misli na vero osredotočijo le na neko pripadnost določeni verski organizaciji.

Torej, če ne verjameš v definiranega Boga, potem nisi veren?

Še eno človeško predalčkanje, kateremu se tako zlahka podleže in je tako tipično za človeško raso. Vse moramo kar se da popredalčkati, kajti, če vemo, v kateri predal spada, se nam iluzorno zdi, da to potem razumemo.

Vendar se moramo zavedati dejstva, da predalčkanje oži naše zavedanje in nam zavira zmožnost razmišljanja izven teh predalov.

Ljudje pa ravno to tako izjemno znamo početi – predalčkamo in potem še znotraj predalov delamo razdelke, da vse čim bolj natančno nekam umestimo.

Če je umeščeno, se da razumeti. Kar ni umeščeno, nima nalepke, naziva, imena, predala – nas bega.

Zakaj nas bega? Ker se um upira. Nekaj, kar ne znamo popredalčkati, je preveč abstraktno za naš ukalupljen um.

Trik je tudi v tem, da če nam nekdo drug vnaprej določi, kaj sodi v kateri predal, nam tako vnaprej zapre našo iniciativo lastnega razmišljanja o stvari – in to dragi moji ni nič drugega kot ukalupljanje uma. Tako potem že vnaprej vemo, kaj je Bog, kaj je vera, brez potrebnega razmišljanja o tem.

Tudi v cerkvah se pri mašah ponavljajo vedno iste molitve. Najbolj goreči pripadniki jih vse znajo na pamet tudi, če jih zbudiš sredi noči. Vendar se le malokdo kdaj vpraša o pomenu besedila v molitvah in predvsem o njegovem smislu in njegovem namenu.

Pa ni moj namen se ukvarjati s tem, le prijazen opomnik, da stvari počnete zavestno in ne le zgolj sledite, ker pač to počnejo že od nekdaj vsi ostali. Preberite si molitve, ki jih molite do potankosti in se vprašajte, ali so res smiselne za vas? Ali njihova besedila res povedo tisto, kar bi povedali vi?

Otroci še ne znajo predalčkat, dokler jih tega ne naučimo odrasli, je res? Oni so svobodni v svojem razmišljanju, zato nas odrasle pogosto gnjavijo z nerodnimi vprašanji. Ker iščejo svoj smisel, se niti ne trudijo razumeti našega. To je velik nauk otrok, ki se ga lahko ponovno naučimo od njih odrasli, oz. se moramo samo spomniti naše otroške svobodne zvedavosti.

Vedno v življenju išči svoj smisel, ne trudi se razumeti smisel nekoga drugega. Smiselno je tisto, kar je smiselno zate. Smiselno?

Prisrčna mi je anekdota o malem fantku, ki mu bom rekla David, ki se je nekega dne znašel v cerkvi pri maši. Ker David prej še nikoli ni bil pri maši, ni poznal ne cerkvenih molitvic, ne cerkvenih pesmi. Vseeno je želel peti zraven, ko so peli vsi. In ker ni poznal nabožnega besedila, je pač zraven pel pesmico, ki jo je znal – pesmico o slončku.

Kako odprto, kako svobodno!

A si predstavljate to polno cerkev ljudi, ki vsi pojejo isto pesem, in Davida, ki zraven na glas poje svojo pesmico o slončku. Čudovito, kajne?

Tega fantka, ker je bil še res majhen, ni nihče ustavil. Majhni otroci imajo tovrstno prednost. Vendar odrasli otrokom kaj hitro razložijo, kaj se spodobi in  kaj ne, kaj je primerno, … – predalčki.

Jaz pa bi sedaj odprla ta predal, v katerem je vera, in jo spravila na plan – brez omejitev.

Kaj je vera?

Vera v Boga je vera – to je najbolj splošno pojmovanje.

Kaj pa vera vase?  Ali je to lahko vera?

Pa saj v Boga veruješ, vase pa zgolj verjameš… Kakšna pa je razlika med verujem in verjamem?

Ali lahko veruješ v karkoli/kogarkoli? Če je tvoj odgovor NE, kdo ti preprečuje? Bog zagotovo ne.

Jaz verjamem vase ali Jaz verujem vase? Kaj je prav?

Tvoj prav vedno določaš ti sam.

Zame je (lahko) moja vera moj blog.

Ne grem na grmado, ta čas je minil. Čas pa je, da požgemo vse te zakoreninjene kolektivne zapovedi, ki nam določajo, kaj je prav in kaj narobe.

Zakaj je (lahko) zame moj blog moja vera?

Ker je v njem smisel in resnica, ki resonira skupaj z mano.

Ker odpira obzorja, jih ne zapira.

Ker širi Ljubezen ne strah.

Ker je njegov namen, da so ljudje bolj v stiku s sabo, jih ne oddaljuje od sebe.

Moja vera, ki jo imenujem Plemenitenje, odpira, odstira, spodbuja individualno osebnostno in duhovno rast – brez kalupov in ovir.

Pretiravam? Niti slučajno – le odpiram predal.

Dajmo vplesti v to vero še upanje, ker se velikokrat pojavi vprašanje: vera ali upanje? Verjameš ali upaš?

Kakšna je razlika? Ne gre za besedi, ki ju hočem popredalčkat in definirat, ampak za energijski naboj, ki je prisoten v njiju.

Upanje sámo poraja dvom. Ko ti nekaj upaš, se avtomatsko postaviš v vlogo opazovalca oz. nekoga, ki čaka na odziv na nekaj zunanjega, in nimaš vpliva na to. Torej, ko rečeš: »Upam, da bom dobil službo«, pošlješ v vesolje željo, ki se je drži dvom.

Beseda verjamem pa že energijsko pripada kreatorju. Torej, ko ti rečeš: »Verjamem, da bom dobil službo«, jo na energijskem nivoju že začneš ustvarjati. Seveda pa moraš res verjeti, ker je občutek tisti, ki kreira, ne beseda sama.

Zato velikokrat afirmacije ne delujejo. Če ne verjameš v stavek, ki ga izgovarjaš, samo besede ne kreirajo.

Vendar pa je upati lažje kajne? Manj energije terja od nas.

Vera v sebi nosi kreatorsko energijo, brez kančka dvoma.

Ko veruješ v Boga, vanj 100 % verjameš, ne dvomiš vanj.

Torej, ko veruješ vase, hm…

Ko veruješ v Boga, je Bog kreator.

Torej, ko veruješ vase, si kreator ti.

V koga ali kaj potemtakem lahko veruješ?

Človeku je dana svobodna volja in z njo pride svobodna izbira.

Naj ničesar v življenju za vas ne predalčkajo drugi.

Vsaki stvari dajte pomen in smisel vi sami. Na tak način vas nihče ne more miselno ukalupiti, in ta način vam omogoča vašo osebnostno in duhovno rast, ki ima prosto pot.

Veruj v svobodo v sebi in naj bo tvoja vera v vseh vidikih smiselna zate.

iz srca, Simona

Plemenita molitev:

Verujem v resničnega sebe.
Verujem v svoje poslanstvo,
in skozi izpolnjevanje poslanstva
v izpolnitev sebe.
Verujem v obilje vseh vrst,
ker mi pripada,
in ga s svojo voljo in božjo pomočjo
lahko dosežem.
Vera je Ljubezen.
Verujem lahko v tisto, kar ljubim.
In ljubim sebe.
Amen

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razsežnost vere appeared first on Plemenitenje.

Ker smo vsi v življenju že storili kaj, na kar nismo ponosni, česar nas je mogoče sram, nekaj, na kar niti pomisliti nočemo, ker nas ob misli na to stisne v prsih in zapeče v želodcu.

Ko bi le lahko šli nazaj in se odločili drugače, ravnali drugače.

Od kod izvira občutek krivde? Zakaj se počutimo krive? Ker smo nekoč naredili nekaj izven sebe, nekaj, kar ni resoniralo s tem, kdo smo.

Krivda presega slabo vest – zakorenini se v nas in nas ne izpusti iz primeža. In predvsem traja. Občutek krivde lahko nosiš celo življenje, v kolikor tega ne nasloviš, spraviš na plan in predelaš. Ne odide kar sam.

Občutek krivde razžira, včasih do te mere, da se iz tega naslova pojavijo bolezni.

Občutek krivde je lahko nadvse glasen ali pa izjemno tih, tako tih, da se ga ne prizna. Včasih se človek ne more soočiti s krivico, ki jo je storil, preveč boleče je, zato si raje zatiska oči in se pretvarja, da se ni zgodilo. Vendar občutku krivde ne more ubežati. Le ta je podzavesten, zato je še toliko močnejši, ker se ga zavestno ne zazna, razžira pa vseeno, le še močneje.

Kajti pravega sebe ne moreš pretentati. Če zavestno ne izraziš občutka krivde, ker je podzavesten, ga zate izrazi telo – z boleznijo ali s poškodbami, ranami, ki se kar ne zacelijo. Krivda ne razžira le misli, temveč tudi tkivo.

Razodetje: Krivda je črna luknja, v kateri izginja naša energija.

Ko se krivimo, s tem v resnici nikomur ne koristimo, ne tistemu, kateremu smo storili krivico, ne sebi, s tem le dovoljujemo, da nas razžira. Ker si nekaj slabega storil, je po tvoje prav, da trpiš, vendar trpljenje ne prinaša odrešitve nikomur.

Zavedati se moramo, da je bila škoda že narejena in najverjetneje se je ne da popraviti. Zato je nujno, da izbrskamo tega okostnjaka iz omare in mu pogledamo v oči. Ne glede na to, kako grozen je – se je potrebno soočiti s situacijo, v kateri je občutek krivde nastal. Ko smo nekaj naredili oz. nečesa nismo, pa bi v danem trenutku morali, smo ta občutek zasidrali vase.

Potrebno se je pogovoriti s sabo, se pogovoriti s tistim, ki smo ga prizadeli, če je to mogoče, se pogovoriti s terapevtom. Kajti krivda ne izgine kar sama od sebe.

Nato se je potrebno sprijazniti s tem, kaj smo, oz. česa nismo naredili. Ni bilo prav za nas, nismo ravnali prav (v skladu z našo notranjo resnico), zato čutimo krivdo.

Tukaj pride na vrsto sočutje – sočutje do sebe – v tistem danem trenutku drugega nismo zmogli.

V nekem trenutku pa je čas, da si odpustiš, odpustiš krivo, naj odide, zapreš to črno luknjo, ki srka tvojo energijo, ki bi jo lahko uporabil za kaj bolj koristnega.

Kaj pomeni odpustiti? Beseda ima precejšnjo težo – kako odpustiš nekomu ali samemu sebi? Kaj je odpuščanje?

Odpustiti pomeni OD-PUSTITI. Ko nekaj od-pustiš od sebe, se s tem več ne ukvarjaš. V resnici gre vedno za odnos sebe do tega in nima kaj dosti opraviti z drugo osebo.

V resnici ne odpustiš mami za nekaj, kar ti je krivega storila v mladosti, ampak od-pustiš občutek zamere do tega dejanja, na način, da se z njim ne ukvarjaš več. Seveda ga je potrebno predhodno predelati, ne zgolj pomesti pod preprogo. Od-pustiti pomeni posloviti se od tega občutka, ki te veže – spustiš ga, da odide.

Isto je pri odpuščanju sebi – od-pustiš krivdo, razžirala te je dovolj dolgo, naj odide, da nastane prostor, nova energija za ustvarjanje.

Če si nekoč nekaj storil, za kar se kriviš, še ne pomeni, da si slab človek. Ljudje, ki res delajo res grozne stvari na svetu, po navadi ne čutijo krivde. Tvoja krivda te je le opominjala na to, kar ti nisi. Ko krivdo odpustiš, od tistega trenutka bodi torej to, kar si. In deluj v skladu s tem.

Ne moreš popraviti starih krivic, lahko pa ne zadajaš novih. Če si prej kaj uničil, lahko zdaj kaj rešiš. Če si si kdaj v preteklosti zatiskal oči ali pogledal stran, jih zdaj odpri in jasno poglej stvari tudi, ko ti niso všečne.

Deluj drugače, sedaj deluj tako v trenutnih situacijah, kot nekoč nisi zmogel.

Naj tvoj občutek krivde zamenja občutek ponosa, ker tokrat ravnaš prav, ker tokrat izhajaš iz pravega sebe, ker tokrat poslušaš svoj notranji glas, ker ti je tokrat mar, ker tokrat vidiš, ker hočeš videti, ker si tokrat ti – ti.

Pretvori krivdo preteklosti v ponos sedanjosti.

Kajti danes je tvoj dan, ko ustvarjaš svet in sebe v njem – in občutke, ki sledijo. Naj bodo le ti radostni in naj ti pokažejo, kako si zrasel, kako si danes bolj plemenit.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Prenehaj se ukvarjati s krivdo,
raje razvijaj odgovornost.
Ne bodi kriv, postani odgovoren.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Črna luknja krivde appeared first on Plemenitenje.

Vedno so na naši poti. Takoj, ko začneš teči, se prikaže na poti ovira, komaj jo uspeš preskočiti, že pride druga, in tako dalje in dalje.

Zakaj ni življenje bolj lahkoten tek po lepi utrjeni potki?

Ker življenje zahteva rast. In bolj kot nam je lagodno v življenju, bolj leni smo glede osebne rasti. Preprosto, ker nam ni treba.

Vendar življenje zahteva rast – konstantno rast. Če ne rasteš, umiraš. Ni ti bilo namenjeno, da od rojstva do smrti umiraš. Torej zgolj preživljaš ta dani čas tukaj.

Statičnost zavira rast. Rast potrebuje premike. Če se ne premakneš sam, te premakne življenje, po navadi dol, da bi našel pot gor.

Ovire na poti so sredstva za graditev sebe na poti. Kajti jasno je, da moraš biti veliko močnejši in bolj sestavljen, da si sposoben teči čez ovire, kot zgolj lahkotno teči po rožnati potki. Na poti moraš marsikaj okrepiti, da lahko preskočiš oviro, in naslednjo in naslednjo, in predvsem, da ne obupaš nekje vmes, ker se ovire kar ne nehajo.

Ali ovire kdaj v življenju izginejo? Odgovor je NE.

Tako pač je. V resnici se ovire nikoli ne končajo. Celo znajo postati čedalje bolj zahtevne, ampak z našo osebno rastjo tudi mi postajamo čedalje bolj usposobljeni za premagovanje le teh.

Torej – nikoli se ne sprijazni z oviro, tam je, da greš čez njo, vendar pa se sprijazni z dejstvom, da je življenje tek čez ovire.

Ali kdaj postane lažje? Bolj kot lažje, postane bolj smiselno.

Kdaj?

Ko začneš celostno razumeti sebe, to je tvoj zemeljski jaz in tvoj višji jaz, torej sebe kot telo in sebe kot dušo. Ko začneš razumeti, zakaj si tukaj, v odnosu do sebe in do sveta. Vidiš malo širšo sliko in znaš razumeti ozadje dogajanja.

Ne zaganjaš se več v vsako oviro in spotakneš obnjo in kar naprej padaš. Sčasoma, ko začenjaš razumeti ovire, se jih naučiš preskakovati bolj samozavestno z močnejšim odrivom.

To so mojstri. Ne tisti, ki nimajo ovir, kajti vsi jih imamo. Mojstrstvo je razumeti oviro na poti, kajti ko jo razumeš, jo lažje premostiš, in ko jo razumeš, se le ta ne bo ponavljala v nedogled. Seveda pa bodo prišle druge.

Vse skupaj izgleda kot nekakšna računalniška igrica.

Začneš na nivoju 1. Ko ga obvladaš in se prebiješ skozenj, preideš na nivo 2 in tako naprej. Ampak vsak nivo je zahtevnejši. Vendar, če si uspel priti do njega, pomeni, da si dovolj sposoben, da se soočiš z njim in ga uspešno oddelaš. Mogoče ne prvič, ne drugič, ampak z vztrajnostjo prideš do konca, in preideš na naslednji nivo.

Ko oddelaš nivo 4, si že totalen car in ni ti jasno, kako se ti je nekoč nivo 2 zdel prezahteven.

To je življenje – prehajanje iz nivoja v nivo – vedno višje in višje.

Nima smisla ponavljati vedno znova in znova isti nivo zgolj zaradi občutka, da je sedaj zares lahko, ker ga obvladaš. Čeprav veliko ljudi počne ravno to.

Kajti egu udobje pač paše. Zakaj bi se matral, če ni treba. Tako nekateri ljudje »igrajo« isti nivo v nedogled, ker se ob tem počutijo carji. Ne zavedajo pa se, da osebnostno in duhovno umirajo. Njihov ego ima žur, duša pa je nesrečna. Kar se opazi pri teh ljudeh, zdi se, da jim gre zares dobro, vendar notranje niso zadovoljni.

Torej, ko obvladaš nek nivo, je čas, da greš naprej – višje. To je smisel tvojega bivanja. To si želi tvoja duša. In ker si tvoja duša ti, si v resnici globoko v sebi to želiš ti.

Ko zadovoljiš želje duše, si notranje zadovoljen, znotraj sebe veš, da delaš prav, čeprav si navzven velikokrat nervozen, ker se ego pač upira rasti in na vsak način hoče ostati v varni coni udobja.

Pot navzgor nikakor ni lahka, je pa smiselna. In, ko ozavestiš ta smisel, je to edina pot, po kateri hočeš iti.

Kajti zavedaj se še enega dejstva, na poti navzgor ne postajajo samo ovire zahtevnejše, temveč postajajo tudi nagrade čedalje bolj bogate.

Če obtičiš na nivoju 1, ne boš nikoli vedel, kaj vse bi lahko dosegel na nivoju 5. Sem te prepričala? Torej smisel življenja je rast, zato na poti rasti pogumno premaguj ovire, ter radostno pobiraj nagrade, ki ti na tej poti pripadajo.

iz srca, Simona

Plemenit razmislek:

Koliko časa si že na istem nivoju?
Je čas za premik?
Hočeš več?
Si drzneš iti naprej?
Kaj pravi tvoj ego o tem?
In kaj pravi duša?
Koga boš poslušal?

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Tek čez ovire – višje in višje – appeared first on Plemenitenje.

Težko bi našli v tej moderni dobi človeka, ki ne ve, o čem govorim.

Te nadležne zverinice so še kako žive in prisotne in neverjetno vzdržljive, kajti delajo lahko tudi ponoči in včasih ne nehajo sploh.

In skrajno neprijetno je, ko nas začnejo maltretirati. Poskušamo jim ubežati, pa ne gre, poskušamo jih utišati, pa ne gre, poskušamo se umiriti, pa se velikokrat ne moremo. Ko bi le kje obstajal gumb »OFF«, pa ni tako preprosto, kajne?

Ti mali glaski so izjemno napadalne misli, ki se kot rafal zgrnejo v nekem trenutku in nam skoraj ne pustijo dihati. Vse nas začne potencirano skrbeti. Kaj bo s tem, kaj bo z onim, ali se bo izšlo tako kot se mora, kako bo s službo, kako bo z denarjem, kaj moram narediti jutri, česa ne smem pozabiti, kaj je treba še ta mesec,…

Glaski postanejo vedno bolj intenzivni in vedno več jih je. Kot bi se znašel v nekem osjem roju; kar malo te zgrabi panika. In bolj se jih otepaš, bolj agresivni postajajo in bolj te napadajo.

Kolikokrat ste že doživeli kaj takega?

Vem – prevečkrat. Tudi jaz.

To je »prekletstvo« moderne družbe, zraven vseh ugodnosti dobimo tudi te male glaske.

In nihče nas ni nikoli učil, kako se spoprijeti s to zoprno nadlogo. Družba, ki zahteva predvsem učinkovitost in šolski sistem, ki goji predvsem pamet, karkoli že to je, pozablja na te male nadležne sopotnike in na nujno potrebno znanje, kako živeti z njimi, da nas na koncu ne uničijo.

Kajti ti glaski, v kolikor jim damo preveč pristojnosti v našem življenju, mu znajo kaj hitro zavladati, in ne v dobrem smislu.

Ne moremo več spati, postajamo čedalje bolj nemirni, zaupanje vase začne upadati, strahovi postajajo večji, nastajati začnejo fizične bolečine v želodcu, v glavi, migrene, srčne aritmije,…

Ti mali zverinski glaski so vse prej kot nedolžni, zato ignoriranje ni pravi način, da si jih znebimo.

Ali se jih sploh da znebiti? Najverjetneje ne, vsaj ne dokončno.

Vedno bodo tam, vendar jim ne smemo dati prevelike pristojnosti v našem življenju, predvsem pa jim moramo dati vedeti, da smo mi gospodar našega telesa, naših misli, naših čutenj.

Mi moramo biti tisti, ki se moramo naučiti, kako jih utišat ali vsaj zmanjšat njihovo intenzivnost in predvsem ne smemo dovoliti, da nam vodijo življenje.

Jaz sem tista/i, ki ima vajeti v svojih rokah. Jaz sem tista/i, ki vem, kaj počnem, imam svoj cilj, vem kam hočem iti in v skladu s tem delujem, torej je v resnici vse ok.

Torej kako ukrotiti te male zverinice? Tako, da jih jemljete resno, ker so tam – ignoranca ne pomaga, vendar – najbolj pomembno – še enkrat – ne jim dajat moči, da vodijo vaše življenje.

Včasih pomaga, da se jim zoperstavite tako, da jih postrojite pred sabo kot neke male razbojniške otroke in jim poveste, kar jim gre. Prav razjezite se na njih, na glas z besedami, kot da stojijo fizično pred vami. Povejte jim, naj si ne drznejo več utrujati. Tako svojemu umu sporočate, kdo je glavni.

Malih glaskov se res ne da za vedno znebiti, nujno potrebno pa jih je ukrotiti.

In na pomoč lahko vedno pokličete nebeški svet – angele, Boga, svojo dušo. Vse te sfere so premogočne za te male glaske. V meditaciji se povežite z njimi, kajti tam je mir, tam je »vse je ok« občutek, tam je jasnost, tam je mogočnost, tam je zdravje, tam je obilje, tam je vse.

Ne se predajat, zavzemi vodilen položaj v svojem življenju, tudi nad temi nadležnimi malimi glaski – in vodi.

iz srca, Simona

Plemenit namig:

Male glaske 
zelo hitro utiša
- narava.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Maltretiranje malih glaskov appeared first on Plemenitenje.

Ali je to odlika ali pomanjkljivost?

Ali so vas učili, da je potrebno biti skromen?

»Skromnost je lepa čednost.«

– znan pregovor – Kaj nam hoče povedat?

Da bolj kot si skromen, bolj si čeden?

Ste se že kdaj vprašali? Jaz sem se to namreč vprašala večkrat.

Opažam namreč, da je veliko ljudi, ki imajo talente, pa so preskromni, da bi se pohvalili z njimi in izpostavili.

Skromnost je privzgojena.

»Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.«

– še en znan pregovor –

Mislim, da se ta pregovor bolj nanaša na hvaležnost kot na skromnost. Kajti vsaka nova kreacija se začne s hvaležnostjo za vse tisto, kar imamo, če tudi je le to majhno in skromno.

Želja po več pa je v človeški naravi in prav je, da si želimo več /veliko, to nas usmerja naprej k novemu ustvarjanju.

Razodetje: Vsak je vreden velikega, če si to želi.

Kdo je najbolj uspešen v tem svetu? Skromni ljudje?

»Dobro blago se samo hvali.«

– rek, ki je skregan z marketinško strategijo –

Dobro blago se samo hvali šele takrat, ko je že na vrhuncu.

Do takrat pa se mora človek na poti uspeha znati kar precej hvaliti, če hoče, da je opažen, kajti hvaljenje je način trženja.

Samo talent ni dovolj, če se le ta ne zna prodati. In če se ne uspe prodati, tudi drugi ljudje nimajo nič od tega talenta, ker le ta ostane nekje skrit v svoji skromnosti.

Če je tam zunaj nek dober slikar, je na mestu, da njegove slike vidi čim več ljudi. Ni namen, da slika samo zase, ni dobil talenta zato, da bo ostal skrit pri njem.

Vsi ljudje imamo neke talente, neke danosti, neke sposobnosti, ki izstopajo – zato, da le te pošljemo v svet, in se z njimi izrazimo. Tako izpolnjujemo sebe in druge.

In s to čedno skromnostjo nikomur ne delamo usluge, prej kot to, škodo delamo sebi in svetu.

Ampak eni se pa hvalijo na vsakem koraku…

Največkrat se najbolj hvalijo prav tisti ljudje, ki nimajo kaj dosti dati.

Je razlika, ali ti tržiš svojo sliko, ki si jo sam naslikal in se želiš uveljaviti kot slikar ali se hvališ sosedu in vsem povprek z novim avtom, z novim dopustom, z novo obleko,…

»Skromnost je stvar inteligence.«

Kaj pa to?

Nekoč sem imela možnost delati s človekom, ki ima tri doktorate, več visokih položajev na različnih funkcijah, napisal je ogromno knjig; seveda ima kar nekaj nazivov pred svojim imenom. Vprašala sem ga, kako naj ga kličem, ker so me medli vsi ti nazivi in nisem vedela, kateri je najbolj primeren.

Odvrnil mi je: »Reči mi kar Christian, tako mi je ime.

Mislim, da ta primer najbolj nazorno pove, kdaj je skromnost stvar inteligence.

Skromen je človek, ki se enako pogovarja s čistilko kot z direktorjem.

Skromnost v tem primeru je nasprotje nadutosti. Skromen je človek, ki je že nekaj dosegel v svojem življenju, in ne podcenjuje tistih, ki še niso tam, oz. ne predalčka ljudi glede na tiste vrste družbeno pomembnost, ki se meri z nazivi in premoženjem.

Zato so najbolj skromni po navadi tisti ljudje, ki so se morali leta in leta truditi za svoj uspeh, čez vzpone in padce.

Zato je največ nadutih ljudi tistih, ki so na zelo lahek način prišli do uspeha ali so se že rodili z zlato žlico v ustih in se, v primerjavi z drugimi, počutijo večvredne.

Torej – je skromnost na mestu?

Ja in ne.

Če povzamem – ne bodi skromen v svojih željah in ambicijah in ne v trženju sebe. Dober si, zato je prav, da se pohvališ in tudi sprejemaš pohvale.

Opazila sem namreč, da je veliko ljudem nerodno, ko jih pohvališ, ko jim daš nek kompliment. Namesto, da bi se zahvalili za izrečen kompliment, se začnejo kar opravičevati ali pojasnjevati v smislu:

Kompliment: »V tej obleki pa res super izgledaš.«

Odgovor: »Veš, saj je bila zelo poceni, sem jo kupila na razprodaji.«

Kompliment: »Lepe oči imaš.«

Odgovor: »Hvala, saj se trudim dobro namazati, sploh da skrijem te podočnjake.«

Kompliment: »Čudovito sliko si naslikal.«

Odgovor: »A dej nehi, sploh nisem tako dober. V bistvu mi sploh ne gre, to samo neki probavam.«

Meni zelo znano početje; v preteklosti sem se vedno odzivala na komplimente na ta način. Kot da nisem vredna pohvale in moram to na nek način izraziti. Pa sem se odvadila, ker če me/te nekdo pohvali, je pohvala zagotovo na mestu.

Zato, ko te nekdo pohvali oz. ti izrazi kompliment, je tvoj odgovor na to samo: »HVALA« !!!

Da zaključim povzetek o spodobnosti skromnosti…

Ko uspeš in boš zgled drugim s svojim uspehom (kar ni zgolj na cilju, ampak na vsaki stopnički na poti do tja), ohrani tisto zdravo skromnost v smislu, da spoštuješ človeka, pa naj si bo direktor ali čistilka.

Ne glede na ves uspeh, ki ga bom v življenju doživela, bom vedno…

Simona – ker mi je tako ime –

Plemenit citat:

Skromnost na stran -
Kdor je z malim zadovoljen,
velikega nikoli ne bo izkusil.
Zato bodi hvaležen za vse kar imaš,
in zahtevaj veliko, ker ti pripada.

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Spodobna skromnost appeared first on Plemenitenje.

Predvsem, ker se ne zdi fer. Ker noben človek ni zgolj enota zase; v sobivanju z drugimi ljudmi na tem svetu, se ne moremo nikoli povsem izogniti primerjavi z drugimi, s čemer se uvrščamo na neko objektivno lestvico vrednotenja bivanja.

Le ta nam vsak dan kaže, kako dobro oz. kako slabo nam gre. Kaže na naš uspeh ali naš neuspeh, našo hitrost napredka in izpolnjevanja sebe.

Seveda v svojo enačbo ljudje vedno pozabimo uvrstiti dejstvo, da nismo vsi začeli na isti izhodiščni točki. Vedno vidimo le očitno in tudi primerjamo le tisto, kar je očitno.

Npr. nekdo ima svojo lastno hišo že pri 25 tih letih, nekdo drug šele pri 50 tih. Takoj ustvarimo primerjavo očitnega in pripišemo uspeh prvemu, kajne?

Zanemarimo drobni tisk, kjer piše, da je prvi hišo dobil od premožnih staršev, drugi pa si jo je skozi dolga leta izzivov in rasti, ustvaril sam.

Ljudje vedno primerjamo samo očitno, in se posledično počutimo neuspešni, nesposobni, mislimo, da nam v življenju ne gre, včasih celo več ne verjamemo, da nam lahko uspe.

Zaradi teh razlik, ki izhajajo iz primerjav očitnega, smo nesrečni.

In, ko pridemo do dejstva, da smo v tem življenju pač startali z zelo »slabe« pozicije, in zato ugotavljamo, da ne bomo nikoli prišli tako daleč kot nekateri, ki so se že rodili s precejšnjo prednostjo, takrat se zna zgoditi, da se življenje zdi nesmiselno, ker se zaman trudiš, da bi vsaj dohajal, kaj šele zares živel.

Porajajo se večna vprašanja:

Zakaj pa jaz še tega nimam?

Zakaj pa jaz še nisem tam?

Ali je vesolje pozabilo name?

Na ta vprašanja največkrat ne dobimo odgovorov, le občutke neizpolnjenosti in žalosti, ker življenje ni takšno, kot si ga želimo.

Včasih je skoraj nemogoče, s človeškega vidika, razumeti, zakaj je tako, kot je.

Zato je veliko bolj pomembno, da smo namesto razumevanja, sposobni sprejeti življenje.

Ja vem, lahko reči. Ampak to je edina pot, ki vodi naprej – iz krča obtičanosti in občutka ujetosti in neuspeha.

Pri sebi moramo nujno razviti sposobnost sprejemanja in sprejeti vse v življenju – predvsem dejstvo, da le to ni fer.

primeri…

Sprejeti, da je bil tvoj oče pijanec, ki te je ves čas degradiral, za katerega si moral dolga leta skrbeti….sprejeti, da je bil oče tvojega prijatelja uspešen podjetnež in dober oče, ki je zanj vedno lepo poskrbel, ga spodbujal na njegovi poti in mu tudi zagotovil zelo dobre temelje za življenje.

Sprejeti, da ne moreš imeti otrok, vse tvoje prijateljice jih pa imajo.

Sprejeti, da si po dolgih letih še vedno samska, tvoja prijateljica je pa spoznala svojega partnerja že v mladostnih letih in je srečno poročena z njim. Sprejeti, da se vsi okrog tebe poročajo, ko zate še vedno nikjer nikogar ni.

Sprejeti, da letos pač ne boš šel na dopust, ko poslušaš prijatelje, kam vse se bodo podali.

sprejeti….sprejeti…sprejeti…

Sprejeti vse svoje nevšečno, z vsem opažanjem všečnosti vsega tistega, kar izkušajo drugi.

Vem – ni lahko. S človeškega vidika nikoli ni lahko sprejeti nekaj, kar nam ni všeč in česar, ko pogledamo okolico, ne razumemo.

Je pa nujno, če hočemo kaj narediti iz sebe in se premakniti naprej v svojem življenju.

In to, da sprejmemo življenje, takšno kot je v trenutku, ne pomeni, da se sprijaznimo z usodo. To sta dva različna pojma.

Sprijaznjenje z usodo pomeni, da smo obupali, da verjamemo, da za nas tam zunaj nič ni, da ni možnosti, da smo ujeti.

Sprejemanje našega življenja pomeni, da se nehamo ves čas boriti z neenakostmi in različnimi izhodiščnimi točkami in dejstvom, da življenje ni fer.

Preboli ! (GET OVER IT !) Si kjer si, in to je to !

Od tu dalje pa so odprte nove možnosti. Ne glede na to, kako »slabo« si startal to življenje in kje trenutno si, v življenju lahko dosežeš, kar si želiš in doživiš uspeh, o katerem sanjariš.

Zapomni si: Ni konec, dokler ni konec!     (It’s not over until it’s over!)

Zato, dokler si živ, sprejemaj življenje in bodi prizanesljiv in skrajno ljubeč do sebe, kajti čudovito bitje si, in prišel si na ta svet izpolnit sebe. Ne se ves čas ubadat s tem, za kaj vse te je življenje prikrajšalo, kajti ti si kreator, ti imaš vso moč, da ustvariš vse tisto, kar želiš.

Ne obupaj nikoli ! Sprejemaj in ustvarjaj !

iz srca, Simona

Plemenit citat:

…v vesolju ni žrtev, so samo ustvarjalci.
 
                       Neale Donald Walsch
               
                       - iz knjige Pogovori z Bogom -

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Sposobnost sprejemanja appeared first on Plemenitenje.