Težko je biti pozitiven v negativni situaciji, sploh če le ta traja in traja, in se ne zdi zgolj prehodna, in te izčrpuje do meja tvojih zmožnosti.

Ko se telo izčrpa, in postaneš neskončno utrujen, ko misli zajame neka brezmejna sivina, ko imaš občutek, da ni rešitve zate, ne glede na to, kako močno se trudiš,

in trudiš se mnogo predolgo, brez rezultatov, ko preprosto ne zmoreš več, ko postaneš šibek v svoji energiji, takrat…

predvsem potrebuješ BITI SLIŠAN in biti sprejet v svoji bolečini.

In kaj se zgodi, ko nekomu, ki mu zaupaš, razkriješ svojo neizmerno bolečino, svoje najtemnejše misli, ki jo spremljajo?

Največkrat dobiš serviran paničen odgovor, ki se sliši kot ukaz: »Ne mislit tega ! Nikoli več niti pomislit na kaj negativnega ! «

Kaj se zgodi v tem trenutku v človeku, ki neizmerno potrebuje biti slišan in sprejet?

Blokada ! Občutek nesprejetosti ! Občutek neslišanosti ! Občutek, da je nesprejemljiv !

In predvsem, da ni varno na glas izraziti svoje bolečine in vseh misli in občutkov, ki jo spremljajo.

Stavek, ki se glasi: »ne smeš«, se sliši, da nikoli več ne smeš povedati, kaj res čutiš, ker je to narobe, in se tega ne počne.

In potem človek, ki je že tako v neizmerni stiski, v tako neizmerni, da je o tem moral nekomu povedati, začuti, da je nesprejet v svoji bolečini, da je ne sme izraziti, zato postane ŠE BOLJ SAM v njej.

Umakne se še bolj vase in ostane sam v temi.

Ne, negativne in črnoglede misli in občutki ne izginejo, kljub temu, da mu je nekdo rekel, da ne sme več mislit negativno, kot da že sam prej tega ni vedel.

To je kot stavek: »Ne se sekirat« Kdaj ste se že nehali sekirat, iskreno, zgolj zato, ker vam je nekdo to rekel?

Ni tako preprosto, kajne?

Kot da se želite sekirat, in je dovolj, da vam nekdo reče, da se ne smete.

To mogoče velja pri shujševalnih dietah, ko želite pojesti tisti kos torte, pa vam nekdo reče, da ga ne pojesti.

Pri globoki bolečini, ki izhaja iz dolgotrajnega mučenja in ni nastala včeraj in ne bo izvenela do konca tedna, pa je stavek ne mislit tega, ne mislit negativno, zgolj semafor, ki zasveti rdeče, in pomeni,

nikoli več tega povedat na glas.

Zdaj pa k tem negativnim mislim…

Kaj se z njimi dogaja….

Ko je človek v hudi stiski, in utrujen od življenja, ki mu ne prinaša nobenih radosti, in v globini bolečine niti več upanja, takrat seveda pridejo negativne misli in negativni občutki, ki jih spremljajo.

To je človeško.

In o teh mislih in občutkih, ne glede na to, tako temačne/i so, JE POTREBNO GOVORITI !

Zakaj?

Ker jih je potrebno izraziti. Na ta način gre vse ven na plan, ne ostaja tam notri skrito.

Človeku že ob tem, ko se lahko izraža brez filtra, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odleže, ker je tam zunaj nekdo, ki mu je toliko mar, da ga posluša, da ga sliši, in da zdrži ob njegovi bolečini.

To, da ne poveš nikoli več nikomur, kako zares hudo ti je, ker tam zunaj ni nikogar, ki bi to prenesel, je najbolj nevarno.

Kajti misli in občutki so še vedno tam, le neizraženi. In neizražena bolečina razjeda in krni človekovo življenje še bolj. Tema postaja čedalje bolj temna, in človek v njej čedalje bolj sam.

Zato, ko človek upa govoriti o svoji stiski, takrat je še upanje zanj.

Najbolj nevarno je, ko le ta več ne govori o njej, ker ni varno.

Ker ima izkušnje, da ga ljudje ne želijo poslušati, in mu servirajo stavek: »ne več mislit tega; nikoli več mislit tako negativno«, se ne bo več izpostavil, saj želi razumevanje ne kritike, da je nesprejemljiv v svoji stiski.

In takrat ostane zares SAM.

Zato velikokrat ljudje, ki so skrajno depresivni, v družbi delujejo funkcionalno. Nič na njih se ne opazi, da so na robu svojega življenja. Nihče ne opazi, da je z njimi karkoli narobe.

Od tu pogosto stavek, ko se res kaj drastičnega zgodi: »Pa saj je bil vedno ok.«

Jp, ta OK je najbolj ne OK.

Ljudje zmotno mislijo, da človek, ki je res hudo ranjen, kaže neke očitne znake, ki so opozorilni. Pa ni temu tako.

Zato dragi moji, ko imate v svoji bližini nekoga, ki se vam potoži, ne ga odpikat s tovrstnimi stavki, o čem več ne sme mislit, in podobno.

To po navadi ni najhujši stadij in razlog za skrb, kajti človek, ki vas je poiskal, in vam razkril, kaj ga muči, ima očitno še vedno kanček upanja, da spleza ven iz svoje teme.

Človek, ki je kar naenkrat, kljub temu, da veste, da je v stiski že nekaj časa, in njegove težave niso prehodne, ampak življenjske, in niso rešene, začne govoriti, da je ok, in se smehlja in se dela, da je ok, takrat je najverjetneje znak za nevarnost.

Za zaključek – negativne misli in občutki so že tam, in bolj kot so le te temačne/i, manj je možnosti, da nekje obstaja gumb OFF, in jih več ni.

Zato je nujno potrebno o vseh teh mislih in občutkih govoriti – brez filtra.

Ko je človek slišan in sprejet v svoji neizmerni temi, v kateri se nahaja, takrat je tam iskrica, ki se potencialno lahko razvije v žarek svetlobe, ki vodi iz te teme.

Zato – bodite nekomu ta iskrica, ko jo potrebuje, in ne s stavkom: »ne mislit tega«, poglobit njihove teme in možnosti neizhodnosti iz nje.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Človek v stiski želi biti
SLIŠAN
in
SPREJET.
...tudi če ga ne morete razumeti...

Zapomnite si to !

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post “Ne mislit tega” appeared first on Plemenitenje.

Odbije polnoč v Ljubljani.

SODNI DAN- vojno stanje

Gledam z balkona.

Vidim »veličasten« ognjemet in še kup ostalih zraven.

Od pokanja kar bobni.

Gledam, kako se valijo strupi po zraku.

Le te bomo vdihavali v najslednjih dneh

mi – ljudje.

Gledam ptico, ki zbegano leti po zraku.

Stisne me, ko pomislim, kaj doživlja.

Na jok mi gre.

In ljudje so ob tem srečni.

Kaj je narobe s človeštvom?

Edina vrsta na tem planetu smo, ki uničuje svoje okolje in posledično sebe – zavestno.

In imamo se za najbolj inteligenstna bitja.

Dejanja govorijo vse o naši inteligenci in o naši stopnji zavesti.

Nobena tehnologija nam ne bo pomagala, če se ne bo nekaj spremenilo v naši zavesti, in bomo kot človeštvo končno dojeli, kaj je res pomembno.

Da je mir in čist zrak in povezanost ter spoštovanje do narave vredna več od neumnih ognjemetov.

Draga Gaia – moje srce drhti s tabo, žal mi je, resnično mi je žal za tvoj zrak, ki smo ga zastrupili, za tvoje živali, ki smo jih vznemirili.

V bistvu me je malo sram, da pripadam tej rasi brezbrižnih živali, ki se imenujejo človek, pa nič človeškega ne izkazujejo.

Vstop v novo leto bi lahko bil miren, v povezavi s sabo in v povezavi z naravo, v povezavi z Materjo Zemljo, katere del smo.

To je vir sreče, zdravja, radosti.

Mi pa delamo vse kontra, potem se pa pritožujemo, zaradi odsostnosti vsega naštetega.

Namenoma povzročamo hrup in kaos in razdejanje, potem bi pa radi živeli v miru.

Ej počasni smo res.

Delamo popravca za popravcem, pa vseeno mislimo, da smo pametni, kljub temu, da se ničesar ne naučimo.

Še zdaleč nismo zreli za  naslednjo stopnjo.

Dokler bo naš prehod predstavljal reke alkohola, povzročanje hrupa in kaosa in milijone umorjenih živali na krožnikih, lahko le sanjamo o drugačnem svetu.

Le vrtimo se v krogih brezupa naše zablode, kaj naj bi življenje na Zemlji bilo.

Razočarana – morali bi znati bolje.

Pa vseeno – si upam zanetiti iskrico upanja?

Ne, da se bo svet jutri spremenil.

Morda je dovolj, da se nekomu odprejo oči,

in začne gledati s srcem.

Nekomu?

Tebi? Njemu? Njej?

Vsaka množica je sestavljena in posameznikov.

ODPRI OČI.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Del narave si.
Ko škodiš njej,
škodiš sebi.

© 2023 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Človek odpri oči appeared first on Plemenitenje.

Ljudje velikokrat predalčkajo na več in manj vredne ljudi.

Prevečkrat se najde kdo, ki se čuti večvrednega in zviška gleda na druge.

Gre za narcisoidne osebe, ki nimajo občutka za sočloveka, (zmotno) mislijo, da so bolj pomembni od drugih, in da se vse vrti okoli njih.

Takšni ljudje vedno zadovoljujejo le svoje potrebe, za potrebe drugih jim ni mar. Tukaj gre za egoizem na višku. Ti ljudje ne premorejo čustvene inteligence, zato so izjemno naporni in energijsko težki.

Ponavadi nimajo težav sami s sabo, saj so mišljenja, da so vedno najboljši in najpametnejši in najbolj sposobni. Težave imajo drugi z njimi, saj je sobivanje ali sodelovanje s takšnim človekom izjemno naporno in izčrpljujoče.

Na drugi strani so ljudje, ki se ves čas dajejo v nič, nimajo občutka za svojo lastno vrednost, imajo velikokrat slabo samopodobo in nizko samozavest. Najverjetneje so odraščali v programu ponižnosti.

Za njih zna biti svet izjemno naporen, ko gledajo na druge s stališča majhnosti in nepomembnosti.

Takšne ljudi okolica velikokrat tudi izkorišča.

Obratno pri teh ljudeh okolica nima težav z njimi, saj so mojstri v podrejanju, zato okolici na nek način ugajajo. Težave pa imajo večkrat sami s sabo, saj nezavedno čutijo, da so v resnici vredni več. In ker jim izkušnje tega ne potrjujejo, se seveda počutijo slabo.

Kaj potrebujejo eni in drugi?

Oboji morajo zrasti !

Tisti, ki imaji občutek večvrednosti, morajo osebnostno zrasti, da se sploh zavejo svoje zmote, da je njihova večrednost iluzija.

Tisti, ki imajo občutek manjvrednosti, morajo zrasti v svoji samopodobi in samozavesti, da bodo prepoznali svojo pravo vrednost.

Oboji potrebujejo pred sabo ogledalo.

Ja – ne bo pomagalo kajne, kajti vsak gleda vanj s svojim programom, zato vidi zgolj tisto, kar je pripravljen videti. Zato je velikokrat na mestu ogledalo v obliki terapevta, ki pokaže realno sliko.

Tisti z občutkom manjvrednosti mogoče celo kdaj pridejo do njega, saj se želijo počutiti bolje v svoji koži, v njih tli potencial za rast.

Medtem ko tisti z občutkom večvrednosti skoraj zagotovo ne pridejo, saj se počutijo odlično, in z njihovega stališča nimajo nobenih težav. Ponavadi bo prej prišel k terapevtu nekdo, ki trpi zaradi takšne osebe.

Narcisu zlepa ne dopoveš, da je v zmoti, kajti zanj je edini prav vedno njegov prav.

In človek, ki vedno misli, da ima samo on 100 % prav – tukaj žal ni potenciala za rast. Vedno bo ostal na istem nivoju.

Velikokrat je edino, kar takšne ljudi premakne – življenje samo, ki včasih zna prizemljiti na nič kaj prijeten način. Včasih, na žalost, šele ko se nekdo znajde na dnu, se v njem zbudi potencial za rast.

Pa ni treba da je tako.

Razodetje: Na svetu ni več vrednih in manj vrednih ljudi.

Vrednotenje na več vredne in manj vredne je iluzija.

Koliko si vreden, si vedno določiš ti sam.

Nikoli ne dovoli, da ti kdorkoli določa tvojo vrednost.

Nikoli ne glej ne navzgor ne navzdol na nikogar.

Vsi smo samo ljudje v različnih inkarnacijskih izkušnjah.

Nekdo je v tej inkarnaciji kralj/ica, nekdo čistilec/ka,…

Ni razlike med njima v vrednosti, zgolj v izkušanju.

Vsi skupaj si delimo isti planet v sobivanju na njem.

In ravno odnosi so tisti, ki to bivanje naredijo bolj ali manj prijetno.

Skupni imenovalec pa je

SPOŠTOVANJE

najprej do sebe in nato do vseh živih bitij.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Če verjameš, da si največji,

nimaš kam več rasti.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Realno ogledalo appeared first on Plemenitenje.

Predvidevam, da se bi večina vas strinjala, da prevečkrat.

Kdaj smo v življenju razočarani?

Razočaranje je vedno sosledje pričakovanj.

V življenju smo polni pričakovanj, in ko le-ta niso izpolnjena, izkušamo razočaranje.

Razodetje: Brez pričakovanj ni razočaranj.

Torej razočarani smo, ko se življenje ne odvija na način, kot si želimo, t.j. v skladu z našimi pričakovanji.

To se dogaja tudi v odnosih. Tudi v odnosih vedno nekaj pričakujemo od nekoga drugega, kajne? V službenih, prijateljskih, partnerskem, družinskem,…

In največ v življenju pričakujemo od ljudi, ki so nam najbližji. To so tisti, za katere verjamemo, da smo jim toliko pomembni, da jim je toliko mar za nas, da nas ne bodo razočarali, kajne?

Zato je ravno bolečina razočaranja, ki jo izkušamo ob neizpolnjenosti pričakovanj, ki so povezana z našimi najbližjimi, največja.

Nikakor se ne moremo sprijazniti, da od najbližnjih, to je od ljudi, ki naj bi nas najbolj poznali, ne dobimo tistega, kar si najbolj želimo.

Kolikokrat dobiš od mame ali od očeta ravno tisto, kar potrebuješ? Morda tolažbo, morda razumevanje, morda zgolj zanimanje, kaj se dogaja s tabo, morda podporo, morda ponos,…?

Otroci imamo vedno visoka pričakovanja glede naših staršev, kajne?

Želimo biti sprejeti na način, na katerega si mi želimo.

Vendar pa v praksi velikokrat ni tako. Saj smo sprejeti, vendar ne na način, na katerega si mi želimo. To ne pomeni, da nas starši nimajo radi, vendar Ljubezen in sprejemanje kažejo na svoj način.

Vsak starš je zgolj najboljši možni starš. To ne pomeni, da je popoln, nihče izmed nas ni, ampak najboljši možni v skladu s svojimi zmogljivostmi.

Tako je v bistvu v vseh odnosih. Ljudje zmorejo, kolikor pač zmorejo. Od nekaterih ljudi nikoli ne bomo dobili tistega, kar si mogoče najbolj želimo.

Večni ples pričakovanj in razočaranj se tako nikoli ne konča, dokler ga ne končamo mi sami, in se v nekem trenutku odločimo, da ne bomo več pričakovali.

Preden pride do tovrstne predaje, pa smo velikokrat na tem plesišču.

Če se želimo osvoboditi od večnih razočaranj, je potrebno opustiti pričakovanja, ni druge.

Ljudi okrog nas ne moremo spreminjati. Mogoče ne zmorejo, mogoče pa tudi le nočejo.

Torej, če ne moreš spremeniti tistega, od kogar nekaj leta in leta zaman pričakuješ, lahko izstopiš s tega plesišča le tako, da opustiš pričakovanja glede te osebe.

Kajti tvoja pričakovanja, ki vedno znova in znova vodijo v razočaranje, terjajo veliko tvoje energije, in ti si tisti/a, ki imaš moč, da nekaj spremeni, vendar le na sebi.

Prizanesi v svojih pričakovanji tudi sebi. Mogoče celo pričakuješ preveč od sebe. Verjemi, dobro ti gre, četudi se ti včasih zdi, da premalo in prepočasi.

Ne zameri si, če se znova znajdeš na tem plesišču pričakovanj in razočaranj, zgolj potrebuješ čas. Slej ko prej boš odplesal/a ta ples, če ga le ozavestiš in imaš močno željo in namen, da ga ne želiš večno plesati.

In ko se zgodi, ti odleže.

Ljudje nikoli ne bomo 100 % opustili vseh pričakovanj, v naši naravi so.

Lahko pa se od njih osvobajamo zavestno ves čas. In si tako prihranimo kanček ali veliko več naše energije, in seveda marsikatero bolečino razočaranja.

iz srca, Simona

Plemenit citat:

Razočaranje nam ustvarijo drugi, 
bolečino ob tem pa si ustvarimo sami.

© 2022 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Bolečina razočaranja appeared first on Plemenitenje.

Gre namreč za izjemno močno energijo, ki se je mnogi ne zavedajo. Ljudje smo pač nagnjeni k temu, da želimo prejemati, želimo imeti neko korist, to je v človeški naravi. Vedno smo v nekem preračunavanju v smislu, kaj imam jaz od tega.

Le malokrat se vprašamo, kaj lahko damo, brez pričakovanja, da dobimo kaj v zameno. Damo zgolj zato, ker pač lahko, in ker je energija dajanja enakovredna energiji prejemanja. Vse energije namreč stremijo k ravnovesju.

Pri blagoslavljanju odpiramo našo srčno energijo, preko katere se povežemo s tistim, kar želimo blagosloviti.

In ne predstavljate si, kako izjemno močna je naša srčna energija, energija Ljubezni.

Ko blagoslavljamo naravo in živali, le to energijsko zdravimo.

Ko blagoslavljamo hrano, le to oplemenitimo, zato bo najverjetneje energijsko bogatejša in zagotovo bolj okusna.

Jaz sem se v svojem življenju sčasoma navadila blagoslavljati ves čas. Vedno, ko pridem v naravo, v gozd, blagoslovim ves gozd, vsa drevesa, vse rastline, vse živali, pozdravim in blagoslovim Gaio. Včasih to storim v mislih, včasih pa prav na ves glas.

Blagoslovim hrano, preden jo pojem. Zahvalim se lady Gaio zanjo. In včasih blagoslovim hrano tudi med kuhanjem – to je moja skrivna sestavina .

Blagoslovim vsa reševalna vozila, ko zaslišim sireno, blagoslovim reševalce, in vse ostale v reševalnem vozilo in ves promet okoli reševalnega vozila.

Blagoslovim delavce na cesti, pa smetarje, ki so v resnici čistilci (smetarji smo mi).

Blagoslovim morje, vsakič ko ga vidim.

Blagoslavljam vse po trenutnem navdihu.

Ko se enkrat navzameš energije blagoslavljanja, ko ti to pride v navado, to počneš avtomatsko, in verjemi, čudovito je.

Ko blagoslavljaš, te namreč prevzame nek izjemno prijeten občutek, in z energijo le tega se napajaš tudi sam.

Razodetje: Energija blagoslavljanja, ki izhaja iz tvoje srčnosti, je energija v kroženju, torej, kar oddajaš, tudi sam prejemaš.

Torej ko blagoslavljaš, to energijo prejemaš tudi sam, se z energijo blgoslovov napajaš, zato se ob tem tako prijetno počutiš.

Poskusi – verjemi, všeč ti bo.

In ko blagoslavljaš lady Gaio, katere del si, v bistvu blagoslavljaš sebe. Ne pozabi, tvoje telo je od lady Gaie, ti ga v času bivanja na njenem planetu samo dobiš v uporabo za določen čas. Tudi svoje telo lahko blagosloviš, da le to ostane zdravo in vitalno in pretočno.

In, ko se ob blagoslavljanju povezuješ s svojo srčno energijo, se povezuješ z največjo globino sebe, si v stiku s samim seboj.

Zato je mogoče čas, da v svoje življenje poleg tistih škodljivih navad, ki se jih dokaj hitro navzamemo, vneseš kakšno novo, ki izjemno blagodejno vpliva nate, na tvoje počutje, na tvoje zdravje, na tvojo energijo. In vse to je energija blagoslavljanja.

Ko ti le ta pride v navado, te občutek kar sam vodi, in hitro v vsakdanjem življenju zaznaš, kaj želiš blagosloviti, tukaj ni meja, zato se le prepusti in zares uživaj v blagoslavljanju.

Ob tem boš ugotovil še nekaj. In sicer, da na ta način postajaš bolj pozoren na vse v tvoji okolici. Stvari, ki ji prej nisi zaznal, jih sedaj opaziš, zato postajaš bolj zavesten v doživljanju sebe in okolice, bolj znaš biti prisoten v trenutku.

In velikokrat zelo hitro preobraziš energijo pritoževanja v energijo hvaležnosti. Npr. ko obtičiš na cesti zaradi prometne nesreče, namesto slabe volje, ker moraš čakati v koloni vozil, blagosloviš vse udeležence v prometni nesreči in hkrati začutiš hvaležnost, da si ti zgolj v koloni, in čakaš da se cesta sprosti. Cel si, zdrav, in živ. Kmalu prispeš na svoj cilj zgolj z zamudo.

Ta svet še kako potrebuje energije blagoslovov v protiutež vsem težkim energijam, katerim smo priča vsak dan.

Zapomni si, prišel si na ta svet, da boš svetil v temi, ne ugašal svetlobe. Ja – lučka si, zato sveti v vsem svojem sijaju, in uživaj v tem.

iz srca, Simona

Plemenit blagoslov:

Blagoslavljam vse vas, ko tole berete.
Naj vas preplavi občutek radosti in sreče.
Mene pa preplavlja občutek hvaležnosti, da ste z mano.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Energija blagoslavljanja appeared first on Plemenitenje.

Poznamo človeka, vsaj mislimo, da ga poznamo, in si ustvarimo mnenje o njem.

Včasih celo zavidamo nekomu zgolj na podlagi tistega, kar je očitno očem.

Npr. človek, ki se ves čas smeje, je vedno dobre volje, ima hud smisel za humor, vedno zabava vse v družbi, vedno dobro izgleda, in mu kar damo nalepko, da živi lahkotno življenje in mu nič ne manjka.

Velikokrat takemu človeku celo zavidamo, da je tako pozitiven in predvidevamo, da zato, ker nima skrbi in mu je lepo.

Seveda je lahko temu tako, vendar ne vedno.

Dragi moji, tudi ljudje, ki navzven izgledajo veseli in breskrbni in vedno nasmejani, so lahko znotraj sebe zelo tesnobni ali celo depresivni, in tudi takšni ljudje delajo samomore.

In velikokrat imajo tudi takšni ljudje izjemno težko zgodbo v ozadju, le ne razkrivajo je vsakomur. Včasih je tudi vedrina in humor obrambni mehanizem, s katerim ljudi držijo na  distanci.

Taki ljudje so lahko popolnoma fukcionalni, ko so v službi, v družbi. Ko pa pridejo domov, in jih nihče ne vidi, pa se zlomijo do konca. Ko odložijo svojo čudovito bleščečo masko, pa je pod masko tema.

In potem kakšen človek reče: “Blagor mu, nič mu v življenju ne manjka, nič čudnega, da je lahko ves čas nasmejan.” Ni tako enostavno, kot izgleda.

Robin Wiliams je bil eden najbolj slavnih komikov, zabaval je cel svet, na koncu je sam končal svoje življenje. ….najbolj zabaven človek… Tako je izgledalo.

Naj vas izgled ne pretenta. Zapomnite si –

“Bistvo je očem nevidno.”

Stavek iz malega princa, ki je še kako vedno in povsod aktualen.

Po mojih izkušnjah najmanj manjka ravno tistim, ki vedno povsod vsem jamrajo po dolgem in počez. To so ljudje, ki jim najverjetneje ni nič tako hudega, samo tako željni so pozornosti in bolj kot ne, tebe spravljajo v stisko, ko te energijsko vampirijo, in na nek način manipulirajo z okolico v vlogi žrtve.

Ljudje, ki nosijo resnično bolečino, so v največ primerih tiho. Zakaj? Njihova bolečina je velikokrat tako boleča, da je neizrekljiva. In predvsem ne želijo govoriti o njej širši množici, ker se zavedajo, da ne bodo razumljeni, niti najbolje slišani, zagotovo pa bodo dobili tako imenovane brezplačne nasvete, ki so v resnici samo brezpredmetno pametovanje, ki ne služi ničemer.

Ljudje si velikokrat zmotno predstavljamo, da ljudje v stiski izgledajo utrujeni, zanemarjeni, odsotni, žalostni,…

Ni vse črno belo. To bi bilo sicer zelo enostavno. Tako je npr. v pravljicah. Vsi zlobneži so tudi grdi in vse dobri liki so vedno tudi na videz prijetni.

V realnem življenju pa ni tako. Tudi serijski morilci lahko izgledajo zelo prijazni. Po drugi strani je lahko človek, ki ima zelo grob videz, v resnici najbolj nežna dušica.

Zato je tako težko oceniti človeka  po tem, kar je očitno na pogled.

Kako pa potem veš?  Odgovor je: Ne veš.

Niti ti treba vedeti. V kolikor si si dovolj blizu s človekom, ti bo ta sam zaupal. Za veliko njih pa ne boš vedel /a nikoli.

Tole je namenjeno zgolj odpiranju zavedanja z namenom, da se pa mogoče ubranimo sodbam, in ne delamo zaključkov o ljudeh, ki jih resnično ne poznamo.

Zapomni si –

Vsak ima svojo zgodbo.

Jaz in ti in on in ona in vsi. Te zgodbe nas oblikujejo v osebe, kakršne smo.

In velikokrat se ravno zaradi svoje zgodbe povežemo s človekom, ki ima podobno, ker se energijsko začutimo. Takemu človeku tudi lažje zaupamo, ker je za nas kredibilen. Ima podobno izkužnjo, zato sliši in razume. In po navadi takšen človek ne pametuje.

Včasih res misliš, da je nekomu lepše kot tebi, vsaj tako izgleda. Pomisli za trenutek, da si isto mogoče misli ta oseba o tebi.

iz srca, Simona

Plemenit opomnik:

Nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled.

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vsak ima svojo zgodbo appeared first on Plemenitenje.

V bistvu naš ego stremi k udobju, kjer je vse znano in varno, ko si navajen svojega življenja.

Ampak kaj pa, če ti življenje, ki si ga navajen in ga živiš, ni všeč? In v bistvu ne želiš tako živeti?

Takrat zna biti, v sicer navideznem udobju, precej neudobno. Lahko si nemiren ali še huje – tesnoben.

Ljudje okrog tebe ti govorijo, da ti nič ne manjka, ti pa veš, da ti. Manjka ti življenje. Ne preživljanje časa – to je tista ”udobna” navajenost, ampak življenje.

Ko se počutiš zares živ in dihaš s polnimi pljuči.

Ves čas si v bistvu želiš iz tega udobja, ki to ni, vendar je pot ven stresna, negotova, nevarna, ne veš, kaj je tam zunaj, in ja – skrajno neudobno je – kaotično.

Če ostaneš tu, kjer si, boš imel mir. A pa res? Kakšne so pa tvoje misli in občutki v tem ”miru”? Nič kaj mirne, predvidevam.

Saj imamo plane, kako ven, ampak tudi plane kujemo take čim bolj udobne, kajne?

Kaj pa, ko zaznaš priložnost izven vseh planov, in je ta precej manj všečna od planirane, ali si pripravljen skočiti, pa bo kar bo? Verjeti, da bo, zaupati?

Ego se seveda takoj vklopi in začne strašiti s polno paro in navajati razloge, zakaj to ni pametno. Saj vem – on hoče udobje.

Vendar en mali glasek tam nekje edini ne analizira, ampak samo reče – skoči.

Zakaj bi skočil, če ne veš, kaj je spodaj? Zakaj bi se iz udobnosti znanega podal v nevarnost neznanega?

Razodetje: Edino bolj strašno od tega, da ne veš, kaj te čaka, če boš skočil, je, da veš, kaj te  čaka, če ne boš.  

Ko si drzneš skočiti, si vsaj daš možnost, da se nekaj spremeni, statičnost pa vodi le v obtičanost. Le ta vodi v občutek nesmisla, občutek nesmisla pa vodi v tesnobo. 

Dolgoročna tesnoba pa v najhujši obliki vodi celo do želje, da ne bi več živel.

Torej v bistvu ti je v vsakem primeru neudobno – v obtičanosti preživljanja časa, ko se zavedaš, da kljub navideznemu udobju, umiraš znotraj sebe ali pa ti je neudobno, ker spremembe prinašajo nemir in kaos in veliko dogajanja izven cone udobja.

Od tebe je odvisno, kaj boš izbral.

Če res hočeš ven, naprej, nekam – ko zaznaš priložnost, četudi le ta ni v skladu s tvojimi plani, le poslušaj tisti mali glasek

in skoči.

iz srca, Simona

Plemenit namig: 

Tisti mali glasek je tvoja duša, zato ji le zaupaj. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Neudobno udobje appeared first on Plemenitenje.

Ljudje v življenju želimo prejemati:

Ljubezen

Spoštovanje

Denar

Uspeh

…

Vendar se včasih zatakne pri pretoku vzajemne energije. Pozabimo namreč, da le ta poteka v obe smeri.

Najprej daj, kar želiš prejeti.

Bumerang efekt – delaj dobro, če želiš, da se ti dobro povrne.

Ker energija konstantno kroži, je ves čas v gibanju.

Vprašanje št. 1: Ali si pripravljen najprej nekaj dati?

Vprašanje št. 2: Ali sam daješ tisto, kar želiš prejeti?

Kaj se namreč dogaja? Ljudje bi želeli prejemati, vendar sami ne dajejo tistega, kar bi želeli prejemati. V energijskem smislu pride do zastoja energije, saj je prejemanje le drugi pol dajanja. Zato, ko nekaj daš, pošlješ hkrati sporočilo, da verjameš, da lahko prejmeš, pošlješ energijo v gibanje. Torej, če nisi pripravljen dati, pomeni, da nisi pripravljen prejeti.

Kako to izgleda v praksi?

Želiš si, da bi te ljudje spoštovali, vendar ti ne spoštuješ drugih ljudi. Želiš, da bi ljudje spoštovali tvoje delo, hočeš da ga cenijo. Ali ti ceniš delo nekoga drugega?

Tako si želiš biti ljubljen, ampak ali ljubiš ti? V prvi fazi najprej – ali resnično ljubiš sebe? Ali izražaš Ljubezen, ki hočeš, da se izrazi tebi?

Želiš biti uspešen, ko pa slišiš za uspeh nekoga drugega, te popade nevoščljivost.

Želiš zaslužiti veliko denarja. Želiš, da ljudje cenijo, kar ustvarjaš, prodajaš in so za to tudi pripravljeni plačati. Ali si tudi ti pripravljen plačati nekomu, ki nekaj ustvarja, prodaja, v skladu z njegovo ceno?

Velikokrat opažam, da želimo prejemati nekaj, česar nismo pripravljeni dati. In potem se zatakne. Energija se ustavi.

Če jaz ne cenim nekoga ki ustvarja, kako bo potem nekdo cenil mene, ko bom ustvarjala jaz?

Če jaz nisem pripravljena nekomu pošteno plačati njegov izdelek oz. njegovo storitev, kako bo potem nekdo pripravljen plačati meni?

Če jaz sama ne ljubim sebe, ne dajem Ljubezni, ali v resnici verjamem, da lahko prejmem Ljubezen?

Če jaz nisem sposobna ceniti in se veseliti uspeha nekoga drugega, v bistvu uspeh odganjam. Če ga ne privoščim drugemu, ga v resnici ne privoščim sebi.

Do prejemanja uspeha vodi pot dajanja.

Vsi uspešni poslovneži bodo povedali isto – najprej so morali vložiti veliko energije, preden so le to začeli prejemati nazaj.

Najprej moraš zapraviti, oz. bolje rečeno vložiti veliko denarja, preden ga začneš prejemati.

Najprej moraš vložiti veliko truda in veliko časa, preden se ti vse to obrestuje.

Torej najprej daješ in daješ, preden energija zakroži in začneš prejemati.

Dajanje pa je delovanje!

Zato…

Povej nekomu, kako si ponosen za njegov uspeh, in kako mu želiš še več uspeha v prihodnosti. Resnično in iskreno se veseli zanj. Pomni, kar privoščiš nekomu drugemu, privoščiš sebi.

Vloži energijo v tisto, kar te veseli in izpolnjuje (čas, denar, trud).

Ceni vrednost izdelka, storitve in le to brez godrnjanja plačaj, ker se zavedaš, da se za to ceno tudi skriva nek trud in čas in denar tistega, ki je to ustvaril.

Če želiš biti dober kreator v svojem življenju, bodi vedno pozoren na vzajemnost energije, in uporabljaj ta princip na vseh področjih.

Predstavljaj si dejanski bumerang v roki. In vsakič, ko daš svojo energijo v gibanje, se vprašaj, ali je to tisto, kar želiš tudi sam prejeti. In obratno, ko želiš nekaj prejeti, se vprašaj, ali to tudi sam daješ.

Razodetje: Energija, ki jo daješ, se na poti kroženja plemeniti.

Torej se le ta vrne k tebi potencirana. Plemeniti se seveda plemenita energija.

Zato priporočam, da le to tudi daješ.

iz srca, Simona

Plemenita misel:

Nič ni statično.
Neskončnost vesolja se izraža
v neskončnosti gibanja
po krožnicah energije. 

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Vzajemnost energije appeared first on Plemenitenje.

Meni ni ! Prav zares ne !

Priznati moram, da sem v novo leto vstopila žalostna, kot že dolgo ne. Kot vedno, ko človek nekaj pričakuje, je potem pogosto razočaran. Temu pričakovanju sem tokrat podlegla jaz. Nekako sem se veselila, kako bomo enkrat za spremembo v novo leto vstopili mirno, brez pirotehnike, brez pokanja in onesnaževanja narave.

Vseeno sem nekako upala, da se je človeštvo v letu, ki je za nami, kaj zamislilo, kaj naučilo, kaj začutilo, kaj…

Sledilo je bridko razočaranje, ki ga je povzročilo okrog polnoči skoraj vojno stanje. Solze so se mi vlile po obrazu. A res nikomur ni mar? Za naravo, za živali, ki morajo trpeti, za zrak, ki ga mi hočemo dihati brez mask? A res nikomur ni mar?

In gremo dalje. Kot sem že zadnjič napisala – nadaljuje se. Nismo dojeli. Nič nas ne izuči, uničujemo dalje.

OK nam je, ko demoliramo mi njo – mater naravo. Ko spregovori ona s svojimi orkani, potresi, plazovi, vulkani,… nas pa postane strah, in upamo, da bo mir.

Tudi ona upa na ta mir že zeloooooooo dooooooolgooooooo.

Na vsa njena opozorila odgovarjamo vedno na isti način. In verjemite – njej je mar.

In ne rabi ona nas, mi rabimo njo. Gaia brez nas preživi, mi brez nje ne. Opozarjala bo vztrajno še naprej. Opozarjala bo vztrajno še naprej. Opozarjala bo vztrajno še naprej. Ker ne dojamemo.

Očitno je glasno OK, danes smo to z vso pirotehniko potrdili. Torej se ne pritožujmo, ko bomo prejemali sporočila glasno.  Se bomo takrat veselili ob tem? Mislim da ne. Pritoževali se bomo še naprej in naprej, čez njo.

In tako se nadaljuje….

Težko sem ponosna v tem trenutku, da sem človek. Vem, težke besede, ampak tako čutim. Razočarana sem.

Vem, veliko vas je tam, v bistvu ste tudi tukaj z mano tisti, ki verjamem, da vam je mar. Tisti, ki verjamete v moč plemenitenja. Preredki posamezniki, ki kreirate nov svet. Redki, zato še toliko bolj dragoceni.

Hvaležna za vsakega posebej, ki mu je mar. Če si tudi ti tisti, ki mu je res mar, ne le v besedah, temveč predvsem v dejanjih, hvala ti, ker plemenitiš svet, ki je tako zabluzil.

Grem naprej, korak za korakom. Razočaranje bo preraslo v novo upanje. Vesela bom, če ostaneš z mano na tej poti. Več nas je, močnejši smo.

V tem trenutku pa blagoslavljam naravo, vse potoke in reke, vsa polja in travnike, vse gozdove in drevesa, vsa morja, ves zrak, vse snežinke, vse cvetlice, vse gore, … in vse prečudovite živali.

Lady Gaia, jaz te slišim, in mar mi je.

iz srca, Simona

Plemenitenje ni teorija, je praksa !

© 2021 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Na drugi strani appeared first on Plemenitenje.

Verjamem, da je za mnoge konec tega leta še bistveno bolj zaželen kot prejšnjih.

To je bilo najkrajše ali pa najdaljše leto, odvisno s kakšnega stališča ga pogledamo.

Tukaj smo vsi zelo dobro izkusili relativnost časa. Po eni strani je bilo to leto najkrajše do sedaj, saj ga je bilo na nek način konec že marca; no vsaj leta, kot smo ga navajeni. Po drugi strani pa najdaljše ravno zaradi tega, ker se je le to v enem trenutku ustavilo. Zaradi dotične ustavitve, je bilo pa dogajanje bolj intenzivno. Vse naše težave so postale bolj intenzivne, vsa naša čutenja so postala bolj intenzivna. In takrat, ko se je svet tam zunaj ustavil in ni bilo več kam zbežati, ni preostalo več nič od sprenevedanja, ostal je naš notranji svet, le ta se je obilno odprl. In na plan je privrelo marsikaj, kar je bilo tam notri dobro pospravljeno že nekaj časa.

To je leto, ki si ga bomo zapomnili.

Razkrilo je resnico zunanjega sveta. Kot da bi, hoteli ali ne, kolektivno zaužili tisto rdečo tabletko iz filma Matrica in, hoteli ali ne, posledično uzrli resnico čez navidezno pročelje matrice.

Jaz bom temu letu rekla leto razvoja.

Prišli smo do trenutka, ko je razvoj vseh nas nujno potreben, če želimo naprej.

Razvoj kolektiva, ki ustvarja svet, pa se začne v razvoju vsakega posameznika, torej mene in tebe.

Leto, ki je mnoge zaviralo v ustvarjanju, je leto, ki je spodbujalo k razvoju.

Vsi smo to doživljali na svoj način. Razvoj se najprej začne s soočenjem vsega, česar še nismo predelali pri sebi, in se le to odraža v našem življenju, v naši manifestaciji, ali pa s soočenjem z našo zablodo, ki smo jo sprejeli kot način življenja.

Takšnih soočenj je bilo letos ogromno. Leto je odkrilo preprogo in razkrilo vse, kar je bilo lepo pometeno pod njo. Pokalo je na vseh področjih.

….vse z namenom razvoja….

Zato ob koncu leta bistvena vprašanja:

Ali smo kaj odnesli od tega?

Ali smo prisluhnili sporočilu?

Ali smo se zamislili nad svojim življenjem?

Ali smo ugotovili, kje so potrebne spremembe?

Ali smo pripravljeni delati na teh spremembah?

V bistvu bi se morala vprašanja začeti: »Ali si/sem…«, ker ne sprašujem kolektiva, sprašujem tebe, sprašujem ves čas tudi sebe.

Če smo se v tem razvojnem letu ukvarjali z razvojem, potem smo naredili več, kot mislimo, da smo, in leto ni zgolj minilo. Postavili smo dobre temelje, na katerih bomo v prihodnje gradili naš svet.

V kolikor smo se le prepustili negativnim vplivom zunanjega sveta in ves čas le tarnali in čakali, da bo vsega konec, nismo slišali sporočila, zato se le to zna ponoviti, mogoče tokrat še malo bolj glasno.

Kot vsako leto, spremembe zgolj z novo letnico, ne pridejo samoumevno, ker smo mi tisti, ki s svojo zavestjo ustvarjamo te spremembe.

Tudi leto 2021 bo intenzivno – nadaljuje se. Tako bo leto 2021 za nekatere leto novih priložnosti, za nekatere pa še glasnejše izkušanje lekcij – z namenom razvoja.

In zapomnite si še nekaj: Razvoj vodi v uspeh.

V bistvu je vsak uspeh posameznega človeka pogojen z razvojem.

Zakaj? Ker nismo vsi v življenju startali v isti izhodiščni točki. Ravno zato uspeha človeka ne moremo gledati objektivno. Lahko govorimo o objektivno uspešnem produktu, prodaji, podjetju, o uspehu človeka pa ne, ker je odvisen od njegovega razvoja.

Nekdo se je rodil v bogato družino, nekdo drug v revno, nekdo z boljšimi telesnimi predispozicijami kot nekdo drug, nekdo v razvitejšem bolj naprednem delu sveta, kot nekdo drug,… Kako bomo primerjali uspešnost različnih ljudi po nekih objektivnih merilih? Kdo je bolj uspešen? Tisti, ki ima več denarja? Tisti, ki ima svoje podjetje? Tisti, ki ima svojo hišo?

Ne da se primerjat, kajne? Kajti gre za popolnoma različne ljudi, z različnimi izhodiščnimi točkami ter različnimi izzivi in ovirami na poti.

Zato odgovor na vprašanje, kdo je bolj uspešen, je:

Tisti, ki je v tem času naredil večji razvoj.

To je uspeh – kam uspeš priti, glede na to, kje si začel in kaj si vse moral prestati vmes.

Zato te v tem letu razvoja pozivam, da nehaš gledati druge, kje in kaj že vse so, in kje ti še nisi, se nehaš primerjati z drugimi, in pogledaš samo sebe.

Pogledaš, kje vse si bil na tej poti, čez kaj vse si se uspel prebiti, kaj vse si premostil in preživel, koliko si zrasel v tem času, kaj vse si dojel, kaj vse si ustvaril.

Le poglej – grem stavit, da si bolj uspešen, kot si mislil. Bodi ponosen na ta uspeh. Naj ti bo le ta pozitivno vodilo za prihodnost.

Premikaš se, razvijaš se, torej postajaš čedalje bolj uspešen. Tvoj uspeh pomeni, koliko svojega potenciala uresničuješ in v kolikšni meri ustvarjaš življenje, ki ga želiš živeti.

Ne ukvarjaj se z uspehom, ukvarjaj se z razvojem, zavestno ves čas. Kajti z razvojem uspeh pride avtomatsko, ne pa takoj.

Najtežje se je razvijati takrat, ko se nam zdi, da se sploh nič ne dogaja, da smo obtičali, da ne bo nikoli nič bolje, vendar je vse to le znak, da je razvoj še toliko bolj pomemben.

Celo življenje je en sam razvoj – po to smo navsezadnje prišli v inkarnacijo, po izkušanje ob ustvarjanju sebe. Če se hočemo ustvarjati, se seveda moramo razvijati.

Če se razvoju upiraš, pač samo izkušaš, kar ti življenje dozira. Tudi to je ok, na voljo imamo kar nekaj inkarnacij.

Vendar, če želimo od življenja kaj več, tudi življenje želi več od nas.

Kaj praviš? Kako želiš naprej?

Zdaj se odločiš, kako boš vstopil v novo leto. Zdaj zasidraš novo energijo.

Sprejmeš razvoj? To pomeni delo, vendar le to dolgoročno vodi v zadovoljstvo in uspeh.

Ali sprejmeš zgolj preživljanje? To sicer ne terja pretiranega truda, vendar tudi ne vodi v samouresničitev.

Odločitev je tvoja.

Zagon se začenja zdaj !

iz srca, Simona

Plemenit novoletni pozdrav:

Se vidimo na drugi strani. 

© 2020 Simona Mirtič. Vse pravice pridržane.

The post Razvojno leto appeared first on Plemenitenje.